VSK sodba Cp 178/2010

Pritožbo se zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, »da se ugotovi, da Sporazum po 64. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), sklenjen v notarskem zapisu dne 20.5.2005 med zakoncema M.B. in M.I.B., katerega predmet je bil solastniški delež do ½ trisobnega stanovanja, v skupni izmeri 76,09 m², stoječega na parc. št. 139/1 k.o. N. z identifikacijsko številko xxx, nima pravnega učinka proti tožniku, kolikor je potrebno za izpolnitev preostale tožnikove terjatve po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1 z dne 14.5.1998, ki znaša: glavnica 24.996,75 EUR z obrestmi, ki jih priznava N. d.d. za devizne vloge na vpogled od zneska 28.284,75 EUR od 23.10.2007 do 2.10.2008 in od zneska 24.996,75 EUR od 3.10.2008 do plačila, izvršilne stroške v znesku 116,57 EUR po sklepu In 2 z dne 19.9.2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2007 dalje do plačila, izvršilne stroške po sklepu In 2 z dne 26.2.2008 v znesku 595,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2008 do plačila in izvršilne stroške po sklepu In 2 z dne 19.9.2007 v znesku 115,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2007 do plačila, ter da je toženka za izterjavo navedene terjatve dolžna dovoliti izvršbo na solastniškem deležu do ½ na navedenem trisobnem stanovanju, v roku 15 dni pod izvršbo, ter da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka do plačila«. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 1.186,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se po pooblaščenki pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je napačno stališče, da je vloga z dne 25.9.2009 sprememba tožbe, vložena po poteku triletnega prekluzivnega roka. Vloga tožnika z dne 25.9.2009 ni pomenila spremembo tožbe, tožnik je samo preciziral zahtevek, ko je predložil notarski zapis z dne 20.5.2005, ki je po vsebini darilna pogodba, saj sta zakonca v sporazumu najprej ugotovila, da sta v zakonu pridobila trisobno stanovanje, nato pa soglašala, da stanovanje obdrži v lasti izključno toženka, M.B. pa je dovolil prepis lastninske pravice na njemu lastni polovici stanovanja na ženo. Očitno je, da je šlo za neodplačni prenos lastninske pravice na polovici stanovanja, zato ne more biti sporno, da je to pravno dejanje mogoče izpodbijati s tožbo. Napačno je stališče, da pomeni preciziranje tožbenega zahtevka v vlogi tožnika spremembo identitete tožbenega zahtevka in je vlogo napačno štelo kot spremembo tožbe. Tožnik je zahtevek samo preciziral v skladu s tretjim odstavkom 184. člena ZPP, saj ni spreminjal istovetnosti zahtevka (še vedno je zahteval, da sodišče ugotovi, da pravno dejanje dolžnika nima pravnega učinka proti tožniku, kolikor je potrebna za izpolnitev njegove terjatve), ni povečal obstoječega zahtevka (še vedno zahteva, da pravno dejanje nima učinka na terjatev, ki jo ima do dolžnika po sklepu o izvršbi, zahtevek je samo obračunal, povečal ga je samo v toliko, kolikor se je ta povečal po vložitvi tožbe) in tudi ni uveljavljal drugega zahtevka poleg obstoječega. Očitno je, da ni spremenil tožbe, ampak je samo popravil posamezne navedbe. Sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnik ni navajal nobenih dejanskih okoliščin, s katerimi bi dokazoval, da je šlo za darilo toženki, kar je neutemeljeno, saj je v 2. točki tretjega odstavka vloge z dne 25.9.2009 navajal dejstva, ki izhajajo iz sporazuma, ki očitno kažejo, da je šlo za neodplačni prenos lastninske pravice, tem navedbam tožnika pa toženka sploh ni osporavala. Tožnik je samo preciziral, namesto darilne pogodbe v tožbi je navedel sporazum po 64. členu ZZZDR, ker pa je z lastninsko pravico na polovici stanovanja M.B. razpolagal neodplačno, je ta sporazum po vsebini darilna pogodba. Glede navajanja tožnikove terjatve, zoper katero pravno dejanje dolžnika naj ne bi imelo pravnega učinka, se je tožnik v tožbi skliceval na sklep o izvršbi opr. št. I 1, v vlogi z dne 25.9.2009 pa je samo preciziral, koliko glavnice, obresti in stroškov z obrestmi po zgoraj citiranem sklepu dolguje dolžnik tožniku. Po vložitvi tožbe je sodišče v izvršilnem postopku sprejemalo sklepe z dne 19.9.2007 in 26.2.2008, s katerimi je upniku priznavalo izvršilne stroške, upnikova terjatev se je povečala, vendar še vedno gre za terjatev na osnovi sklepa o izvršbi, ki ga je tožnik navajal v tožbi, zahtevek je samo preciziran in razširjen na osnovi dejstev, ki so nastala po vložitvi tožbe. Napačno je stališče sodišča, da notarski zapis z dne 20.5.2005 po vsebini ni darilna pogodba, čeprav je pravno stališče sodišča, da sporazum po 64. členu ZZZDR sam po sebi ne predstavlja darilne pogodbe, ampak je to le sporazum o razdelitvi oziroma razdružitvi skupnega premoženja strank takšnega sporazuma. V konkretnem primeru pa gre za darilno pogodbo, saj sta stranki najprej ugotovili, da je stanovanje njuno skupno premoženje, ki pripada vsakemu do ½, nato pa je ena stranka neodplačno svojo polovico odstopila drugi stranki in dovolila vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, s čimer je druga stranka na neodplačen način pridobila lastninsko pravico na ½ stanovanja, kar je nedvomno darilo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz dejanske sodbene podlage, je tožnik dne 3.7.2006 vložil tožbo za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja (nedoločno opredeljene darilne pogodbe) zgolj z ugotovitvenim zahtevkom, na kar ga je med drugim opozorila že toženka v odgovoru na tožbo z dne 24.8.2006, kot tudi navedla, da z dolžnikom ni sklenila nobene darilne pogodbe. Tožnik je na to reagiral z vlogo z dne 25.9.2009, tako da je določno opredelil izpodbijano pravno dejanje, sporazum o razdelitvi premoženja med zakoncema v obliki notarskega zapisa, sklenjen dne 20.5.2005, in navedel, da je dolžnik s sporazumom razpolagal s svojim polovičnim deležem na stanovanju in ga neodplačno prepustil toženki ter zahtevek modificiral tudi po višini, šele na prvem naroku 9.10.2009 pa je postavil še dajatveni zahtevek, „da je toženka dolžna za izterjavo tožnikove terjatve dovoliti izvršbo na solastninskem deležu do ½ na predmetnem stanovanju“, na drugem naroku 20.11.2009 pa smiselno zatrdil, da je izpodbijani sporazum po vsebini darilna pogodba. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik z vlogo z dne 25.9.2009 in še na prvem naroku spremenil tožbo, in to po preteku zakonsko določenega triletnega roka za izpodbijanje pravnih dejanj (257. člen Obligacijskega zakonika – OZ), šteto od 16.9.2005 (ko je bil vložen predlog za vpis lastninske pravice toženke na predmetnem stanovanju v zemljiško knjigo), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Take odločitve tožnik ne sprejema in v pritožbi zatrjuje, da tožbe ni spremenil. Ni mu mogoče pritrditi. Tožnik namreč v pritožbi izpostavlja zgolj dejstvo, da je vseskozi zahteval isto, da sodišče ugotovi, da dolžnikovo pravno dejanje (sprva darilna pogodba, nato sporazum po 64. členu ZZZDR, ki je po vsebini darilna pogodba) nima učinka proti tožniku, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve, kar sicer drži, zamolči pa dejstvo, da je šele na prvem naroku postavil poleg ugotovitvenega še dajatveni zahtevek. To pa nedvomno predstavlja spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP. Za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, saj zgolj ugotovitvena sodba še ne vzpostavlja stanja, ki bi tožniku omogočala poplačilo njegovih terjatev (260. člen OZ). Zato smisel izpodbijanja zgolj z izdajo ugotovitvene sodbe ne bi bil dosežen. Šele s spremembo tožbe na prvem naroku za glavno obravnavo je zato tožnik zadostil materialnopravni podlagi za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, vendar že po preteku treh let od zadnjega opravljenega pravnega dejanja (od 16.9.2005, ki tudi za pritožbo ni sporen), kot to določa drugi odstavek 257. člena OZ. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (pri čemer je presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena – 360. člen ZPP), ko tudi ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka zajeta že v odločitvi o glavni stvari (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).