VSK sklep I Ip 46/2014

Pritožbi upnika in dolžnika zoper I. točko izreka se zavrneta in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi dolžnika zoper II. točko izreka se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se glasi:

„Upnik je dolžan v 8 dneh povrniti dolžniku 620,64 EUR stroškov ugovornega postopka, po poteku tega rok z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Upnik je dolžan v 15 dneh povrniti dolžniku 332,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika v delu, v kolikor je upnik na fiduciarni račun odvetniške družbe K. nakazal znesek 124,23 EUR, v preostalem delu pa ugovoru dolžnika ugodilo in sklep In 1 z dne 22.10.2013 v ugodenem delu razveljavilo ter predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sta po svojih pooblaščencih vložila pritožbo upnik in dolžnik.

Upnik se pritožuje zoper zgoraj navedeni sklep v delu, s katerim je sodišče ugodilo ugovoru dolžnika, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da terjatev, ki naj bi se zarubila, ob vložitvi upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve dolžnika do Odvetniške družbe K. ni bila določno opredeljena in da pred vložitvijo upnikovega predloga ni obstajala. Ne drži namreč, da bi moral upnik v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, natančno opredeliti, ampak je dovolj, da je le-ta opredeljena tako, da jo je mogoče individualizirati. Terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika mora biti torej opredeljena tako, da je vsaj določljiva. Navedenemu pogoju je upnik zadostil, saj je določno navedel in opredelil, za katero denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika gre. Prav tako je upnik v skladu z določbo 105. člena ZIZ pravilno opredelil višino svoje terjatve, za poplačilo katere je predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. V kolikor pa bi sodišče štelo, da upnikov predlog ni dovolj določno opredeljen, bi moralo sodišče v skladu s 108. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ upnika konkretno pozvati, kako naj predlog popravi oziroma dopolni. Upnik se prav tako ne strinja z zaključkom sodišča, da naj terjatev dolžnika do odvetniške družbe K. pred vložitvijo upnikovega predloga ne bi obstajala. Izvršilno sodišče namreč pri odločanju o predlogu upnika za nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve dolžnika zoper njegovega dolžnika nima podlage za presojo obstoja te terjatve. Upniku prav tako v predlogu za nadaljevanje izvršbe ni potrebno izkazati obstoja predmeta izvršbe; z navedbami, da dolžnikov dolžnik ni njegov dolžnik, pa se dolžnik tudi ne more uspešno upirati nadaljevanju izvršbe na ta predmet. V kolikor bi se namreč te navedbe kasneje izkazale za resnične, bi bila posledica tega le neuspešnost izvršbe na denarno terjatev.

Dolžnik se pritožuje zoper sklep v njegovem zavrnilnem delu, iz vseh pritožbenih razlogov. Obrazložitev sodišča v izpodbijanem sklepu, ko najprej navede, da terjatev, ki naj bi se zarubila, ob vložitvi predloga ni bila določno opredeljena, nato pa zapiše, da to terjatev predstavlja šele nakazilo z dne 30.10.2013, je po mnenju pritožbe nelogična in sama s seboj v nasprotju. Poudarja, da dolžnik ob vložitvi upnikovega predloga in tudi kasneje, ni imel nobene terjatev zoper odvetniško družbo K.. Slednja z dopisom z dne 17.6.2013 ni pozivala upnika na plačilo svoje terjatve, pač pa je z njim le odgovorila na poziv upnikovega pooblaščenca. Fiduciarni račun odvetniške družbe tudi ni bil predmet kakršnega koli sklepa sodišča ali banke v zadevah, kjer bi dolžnik nastopal kot upnik, kar še toliko bolj pomeni, da dolžnik iz tega naslova nima prav nobene terjatve do odvetniške družbe. Strinja se sicer s stališčem upnika in sodišča, da izvršilno sodišče ne presoja obstoja terjatve, ki predstavlja izvršilno sredstvo, vendar pa mora hkrati upnik v predlogu to terjatev opredeliti in individualizirati, kar pa v konkretni zadevi ni storil oziroma je kasneje v odgovoru na ugovor z dne 26.11.2013 celo sam priznal in za to predložil tudi dokazila, da v trenutku vložitve predloga ni obstajala prav nobena terjatev dolžnika do odvetniške družbe K.. Dolžnik se tudi ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o stroških, saj je glede na višino terjatve, ki jo upnik terja, dolžnik v ugovornem postopku uspel kar v 99,80 %. Glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP bi zato moralo sodišče odločati ob upoštevanju uspeha ali vseh okoliščin primera, v nobenem od teh primerov pa ne bi moglo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške, saj je uspeh dolžnika nesorazmerno večji od uspeha, ki ga je v ugovornem postopku dosegel upnik.

Pritožba upnika ni utemeljena, pritožba dolžnika je delno utemeljena.

O pritožbi upnika in dolžnika zoper I. točko izreka:

V izpodbijani I. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 22.10.2013, s katerim je na upnikov predlog skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, in sicer z rubežem terjatve, ki jo ima dolžnik do odvetniške družbe K.. Ugotovilo je, da je upnik izkazal plačilo na fiduciarni račun odvetniške družbe v višini 124,23 EUR z dne 30.10.2013, kar predstavlja terjatev, ki naj bi se zarubila. Dolžnikov ugovor je zato v tem delu zavrnilo, v preostalem pa mu ugodilo in sklep z dne 22.10.2013 v tem delu razveljavilo ter predlog za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve v tem delu zavrnilo. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja, pritožbeni razlogi strank jo ne uspejo omajati.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča sicer nepravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru upnik v svojem predlogu za nadaljevanje izvršbe terjatve, ki naj bi se zarubila ni določno opredelil. Upnik je namreč v predlogu z dne 15.10.2013 (list. št. 147) jasno navedel, da predlaga nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve, ki jo ima dolžnik do odvetniške družbe K. iz naslova za V.L. prejetih denarnih sredstev na njihov fiduciarni račun po izvršbi Okrajnega sodišča v Idriji In 2. S takšnimi navedbami je po oceni pritožbenega sodišča terjatev v zadostni meri opredelil, tako da jo je mogoče individualizirati, da je torej določljiva, tako glede upniško-dolžniške legitimacije kot tudi glede obsega terjatve in njene podlage. Navedeno nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Za nobeno od strank namreč ni sporno, da je upnik na fiduciarni račun odvetniške družbe K. dne 30.10.2013 nakazal znesek 124,23 EUR (temu stranki tudi v svojih pritožbah ne oporekata) in se ob upoštevanju, da je bil ta znesek plačan iz naslova dolžnega plačila po izvršbi In 2 pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ta znesek dejansko predstavlja terjatev dolžnika do te odvetniške družbe in je to terjatev, ki naj bi se zarubila. Navedene ugotovitve upnik s ponavljanjem ugovornih navedb, da izvršilno sodišče pri odločanju o predlogu za nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve dolžnika do njegovega dolžnika nima podlage za presojo obstoja te terjatve, ne more uspeti. Ko se odloča o samem predlogu, se sicer lahko zarubi tudi neobstoječa terjatev, vendar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje v ugovornem postopku (nesporno) ugotovilo dolžnikovo terjatev do odvetniške družbe K. v višini 124,23 EUR. V takšnem primeru, ko je bilo torej dejansko izkazano, da je terjatev, ki naj bi se zarubila, obstajala le do navedene višine, pa ni mogoče zarubiti nekaj, česar dejansko ne obstaja. Neutemeljeni pritožbi upnika in dolžnika zoper izpodbijano odločitev je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu (I. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnika zoper II. točko izreka:

Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje sklenilo, da upnik in dolžnik krijeta vsak svoje stroške ugovornega postopka. Takšni odločitvi dolžnik utemeljeno nasprotuje. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da upnik v predmetni izvršilni zadevi od dolžnika terja znesek 65.359,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to, da je bil, kot pravilno opozarja pritožba, s sklepom z dne 19.12.2013 ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z rubežem dolžnikove terjatve zavrnjen le za znesek 124,23 EUR, v preostalem delu pa je bilo ugovoru ugodeno, sklep z dne 22.10.2013 razveljavljen in v tem delu predlog upnika zavrnjen, da torej dolžnik z ugovorom ni uspel le v nesorazmerno majhnem delu, je po oceni pritožbenega sodišča upnik dolžan povrniti dolžniku stroške ugovornega postopka. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) na 620,64 EUR (nagrada za redno pravno sredstvo po tar. št. 3468 v višini 472,20 EUR, pavšalni znesek za izdatke po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, zahtevani 20% DDV v višini 98,44 EUR in znesek sodne takse 30,00 EUR), ki mu jih je v 8 dneh dolžan vrniti upnik, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O pritožbenih stroških:

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je s pritožbo uspel deloma (približno polovični uspeh), zato je v takem deležu upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo na 665,48 EUR (nagrada za redno pravno sredstvo po tar. št. 3468 v višini 472,20 EUR, pavšalni znesek za izdatke po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22% DDV v višini 108,28 EUR in znesek sodne takse 65,00 EUR). Upnik je tako dolžan povrniti dolžniku 332,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.