VS RS sodba II Ips 1240/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 248,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe, do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke, da objavi v mesečni publikaciji A. besedilo z oznako "prikaz nasprotnih dejstev" in z naslovom "Lepo za izbrance, slabo za večino" ter več strani dolgo vsebino. Zavrnilo je tudi njegov stroškovni zahtevek ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi procesnih kršitev. Trdi, da je sodba pritožbenega sodišča nejasna, obrazložitev pa sama s seboj v nasprotju. Nejasni in zmotni so zaključki prvostopenjskega sodišča, da A. izhaja periodično. Opozarja, da sta sodišči zavrnili tožbeni zahtevek, čeprav bi ga morali zaradi zamude roka zavreči. Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi z dejstvi, da je bil A. objavljen in distribuiran 29. 2. 2008 in 3. 3. 2008. Te ugotovitve je oprlo zgolj na pavšalne in dokazno nepodprte navedbe toženke. Napačno sta zaključili, da ni podal nobenega razloga objektivne narave, saj je zatrjeval, da A. ne izhaja redno, da A. ni dobil v svoj poštni predal in da ga je o vsebini 20. 3. 2008 seznanil znanec. Pritožbeno sodišče je tudi spregledalo, da je prvostopenjsko sodišče brez obrazložitve zavrnilo zaslišanje tožnika in napačno zaključilo, da zaslišanje M. Č. ni potrebno. Vztraja na stališču, da je začel 30-dnevni rok za zahtevo teči, ko je izvedel za objavo. Zato sta sodišči zmotno presodili, da je zamudil ta rok. Morali bi uporabiti teleološko razlago drugega odstavka 26. člena ZMed, saj je nevzdržna razlaga, po kateri bi morala oseba, ki je za objavo izvedela 30. dan od objave, še isti dan zahtevati objavo. Ta bi bila v bistveno slabšem položaju od tistega, ki je za objavo izvedel po preteku 30 dni od objave in ki mu rok začne teči znova. Nesmiselna je razlaga prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik kot del javnosti o publikaciji obveščen, takrat ko je bila objavljena. To stališče bi bilo sprejemljivo le, če bi 26. člen ZMed vseboval zgolj objektivni rok in ne tudi subjektivnega roka. Materialnopravno zgrešeno je tudi stališče, da toženka ni pasivno legitimirana, ker je v porodniškem staležu. Sodišče ni ugotovilo, kdo je novi odgovorni urednik oziroma da ima A. novega odgovornega urednika. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Nižji sodišči nista zgrešili v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Revizija neutemeljeno uveljavlja postopkovne kršitve pri ugotavljanju datuma objave A. Sodišče prve stopnje je navedbe toženke o dnevu objave in distribucije A. pravilno obravnavalo kot med strankama nesporno dejstvo. Že pritožbeno sodišče je ustrezno pojasnilo, da tožnik med prvostopenjskim postopkom ni prerekal trditev toženke, da je bil A. objavljen in distribuiran 29. 2. 2008 v mestu K. in 3. 3. 2008 na podeželju in da tudi ni predlagal nasprotnih dokazov. Tudi tožnikove trditve, da je za vsebino A. izvedel šele 20. 3. 2008 od znanca, sta sodišči upoštevali kot nesporno dejstvo. Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da tega dejstva ni bilo potrebno dokazovati. Zaslišanje M. Č. in tožnika, ki naj bi to dejstvo potrdila, zato ni bilo potrebno. Sodišči nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti s tem, ko sta tožnikov zahtevek zavrnili. Revizija zmotno zatrjuje, da bi morali tožbo zavreči. Tožnik namreč ni zamudil roka za vložitev tožbe (drugi odstavek 33. člena Zakona o medijih, ZMed v nadaljevanju), pač pa rok za vložitev zahteve za objavo popravka pri toženki (drugi odstavek 26. člena ZMed).

7Tudi po presoji revizijskega sodišča je slednji zaključek nižjih sodišč pravilen. Besedilo drugega odstavka 26. člena ZMed je jasno in ne dopušča razlage, ki jo uveljavlja revizija. Po navedeni določbi se lahko objava popravka zahteva v tridesetih dneh od objave obvestila. Le če zainteresirana oseba iz objektivnih razlogov za to objavo ni mogla zvedeti v okviru navedenega roka, lahko zahteva objavo popravka v 30 dneh od dneva, ko je za objavo zvedela. Po ugotovitvah sodišč je tožnik za sporno vsebino A. izvedel prej kot v 30 dneh od njene objave. Objavo popravka pri toženki bi moral zahtevati najkasneje 30. dan od objave A. sicer ne glede na to, kako ali iz kakšnih razlogov in kdaj v okviru danega roka je zanjo izvedel. Tožnik, ki je pri toženki zahteval objavo popravka šele 7. 4. 2008, je zamudil rok iz drugega odstavka 26. člena ZMed. Toženka zahtevanega popravka ni bila več dolžna objaviti, zato je odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne, pravilna. Ostale revizijske trditve (da A. ne izhaja periodično, da so bili podani objektivni razlogi, da je toženka pasivno legitimirana) glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni potrebno odgovarjati.

8Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP v nadaljevanju).

9Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je toženki priznalo zahtevanih 450 točk za sestavo odgovora na revizijo ter 20 % DDV na odvetniške storitve, to je skupaj 540 točk oziroma 248,40 EUR. Ni ji priznalo stroškov za sodno takso za odgovor na revizijo, saj po veljavnem Zakonu o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/2008) takšna taksna obveznost ne obstaja (18. člen ZST-1). Iz spisa tudi ne izhaja, da je toženka takso plačala. Tožnik je dolžan toženki povrniti odmerjene stroške revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožniku do plačila.