UPRS sodba IV U 203/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Javna agencija RS za energijo je s sklepom št. 135-05-1217/1297/2012 z dne 13. 3. 2013 zavrgla vlogo proizvajalca A. d.o.o., za izdajo deklaracije za proizvodno napravo MFE SE B. (1. točka izreka); odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) in da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). Odločitev je utemeljila s podatkom, da je 5. 9. 2012 prejela vlogo prej navedenega proizvajalca, ki je bila dopolnjena 5. 12. 2012 in 3. 1. 2013. Sklicevala se na 7. člen Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije (v nadaljevanju Uredba), ki v Prilogi I kot obvezne priloge vloge med drugim določa tudi uporabno dovoljenje za proizvodno napravo. Proizvajalec k vlogi ni priložil vseh zahtevanih prilog, zato je bil s pozivom z dne 5. 12. 2012 pozvan, da v roku 15 dni vlogo dopolni s kopijo uporabnega dovoljenja za proizvodno napravo ali dokazilom, da gre za enostavno proizvodno napravo v skladu s 23.a členom Uredbe o energetski infrastrukturi, za katero ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Z navedenim pozivom je bil proizvajalec skladno z določbo 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) poučen, da bo vloga, kolikor ne bo dopolnjena v roku, zavržena. Dne 3. 1. 2013 je Agencija prejela pojasnilo proizvajalca, da gre za manj zahteven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Na podlagi izkazane vročilnice se je 2. 1. 2013 iztekel rok, do katerega bi moral proizvajalec vlogo dopolniti, vendar tega ni storil.

2Agencija ni sledila proizvajalčevim navedbam, da ni dolžan predložiti uporabnega dovoljenja, ker gre v tem primeru za samostojni energetski objekt na zemljišču s samostojnim priključkom na javno distribucijsko omrežje. Uporabno dovoljenje ni potrebno za proizvodne naprave, ki izpolnjujejo pogoje za montiranje in priključevanje enostavnih naprav na elektroenergetsko omrežje iz Uredbe o energetski infrastrukturi. Prav tako proizvodna naprava ne izpolnjuje pogojev iz 23.a člena Uredbe o energetski infrastrukturi, ker je odmik proizvodne naprave od stavbe večji, kot je višina stavbe. Ker proizvajalec do izteka postavljenega roka ni predložil uporabnega dovoljenja za proizvodno napravo, je Agencija njegovo vlogo, skladno z drugim odstavkom 67. člena ZUP, zavrgla.

3Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in pojasnil pravne podlage, na podlagi katerih se izda deklaracija. Pojasnil je, da vlagatelj kljub pozivu upravnega organa z dne 5. 12. 2012 ni predložil zahtevanega uporabnega dovoljenja. Skliceval se je na odločbo Inšpektorata RS za infrastrukturo in prostor, št. 06122-27/2013/8 z dne 8. 3. 2013, iz katere izhaja, da je za objekt potrebno gradbeno dovoljenje, kar seveda pomeni, da ta objekt potrebuje tudi uporabno dovoljenje. Iz te odločbe in odločbe drugostopenjskega organa, Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 28. 5. 2013, izhaja tudi prepoved uporabe in opravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti v zvezi s to gradnjo.

4Vloga je bila torej nepopolna, ker ni vsebovala vseh v določbi 66. člena ZUP določenih sestavin oziroma sestavin navedenih v Uredbi. Iz navedenega razloga je bilo ravnanje organa, ki je zahteval dopolnitev vloge s predložitvijo uporabnega dovoljenja pravilna, pravilna pa je bila tudi njegova odločitev, da je vlogo, ki je vlagatelj ni dopolnil z zahtevano listino, zavrgel.

5Tožeča stranka v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in zoper izpodbijano odločitev vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo ponovno odločitev prvostopenjskemu organu. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6Pojasnjuje, da je poziv prvostopenjskega organa za dopolnitev vloge dopolnila pravočasno (z dopisom 2. 1. 2013). V tem dopisu je pojasnila, da gre pri postavitvi MFE za enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, zato tudi ni potrebno uporabno dovoljenje. Za dokazilo o vrsti gradnje je tožeča stranka priložila lokacijsko informacijo z dne 2. 8. 2010. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je bila dopolnitev vloge pravočasna, saj je bilo pojasnilo poslano priporočeno s povratnico dne 2. 1. 2013.

7Že v pritožbi je tožeča stranka prerekala vsebinske ugotovitve iz sklepa in navedla, da je bila gradnja skladna s prostorskimi akti, ki dopuščajo gradnjo enostavnega objekta, kolikor se ne spremeni raba zemljišča in hkrati tudi navedla, da se s postavitvijo objekta raba ni spremenila, poleg tega pa gre za enostavni objekt, zato gradbeno dovoljenje ali katerokoli drugo soglasje s strani upravnih organov ni potrebno. Napačna je tudi navedba v sklepu, da gre za objekt s samostojnim priključkom na javno distribucijsko omrežje, saj je objekt priključen na stanovanjski objekt na naslovu .... V zvezi s spornim objektom, za katerega je tožeča stranka prejela odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Celje - Novo mesto, št. 06122-27/2013/8 z dne 8. 3. 2013 in v zvezi s to odločbo izdano drugostopenjsko odločb z dne 8. 5. 2013, tožeča stranka pojasnjuje, da sta obe nezakoniti in da je 5. 7. 2013 sprožila upravni spor, saj zgrajeno krmišče na podlagi Zakona o graditvi objektov in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje izpolnjuje vse pogoje za postavitev.

8Dejstvo, ali je navedeni objekt legalno zgrajen (enostaven objekt brez gradbenega dovoljenja), je predhodno vprašanje v tem upravnem sporu. Tožeča stranka zato vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Pojasnjuje, da tožena stranka ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja, to je ali postavljena konstrukcija ustreza pogojem, ki jih zahteva Uredba o energetski infrastrukturi za enostavne naprave za proizvodnjo električne energije, ampak se je sklicevala na odločbo inšpekcijskega organa, ki je bila izdana v drugem postopku. Ta odločba je res postala dokončna, ne pa tudi pravnomočna. Ker je odločitev glede vloge odvisna od ugotovitve v sodnem sporu (IV U 147/2013) tožeča stranka smatra, da je izpodbijani sklep neutemeljen, zato sodišču predlaga njegovo odpravo. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

9Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi je med strankama upravnega spora sporna odločitev o zavrženju vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo MFE SE B. ..., ki temelji na določbi 67. člena ZUP. Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre za postopek pridobitve deklaracije, ki se sladno z določbo 6. člena Uredbe izda na zahtevo proizvajalca v upravnem postopku. Iz določbe prvega odstavka 7. člena Uredbe pa izhaja, da se vloga za izdajo deklaracije za proizvodno napravo na obnovljive vire energij vloži pisno ali v elektronski obliki pri agenciji, na predpisanem obrazcu iz Priloge I, ki je sestavni del te Uredbe.

12Ob upoštevanju prej navedenih določb, je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno uporabil določbo drugega odstavka 66. člena ZUP, ki določa, da mora vloga vsebovati tudi druge sestavine (poleg tistih iz prvega odstavka istega člena), ki jih določa zakon ali drug predpis in štel, da dne 5. 9. 2012 vložena vloga tožeče stranke ni popolna. Sestavni del vloge za izdajo deklaracije je namreč tudi v 3. točki vloge zahtevana priloga, uporabno dovoljenje, ki pa ga tožeča stranka vlogi ni priložila. Upravni organ je zato ravnal pravilno, ko je od tožeče stranke zahteval dopolnitev vloge (s pozivom št. 135-05-1217/1297/2012-1 z dne 5. 12. 2012) s predložitvijo kopije uporabnega dovoljenja za proizvodno napravo ali dokazilo, da gre za proizvodno napravo v skladu z 23 a. členom Uredbe o energetski infrastrukturi, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka zahtevanih listin v postavljenem roku ni predložila, zato je po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa, ki je štel, da je vloga nesposobna za meritorno obravnavo in jo je na podlagi določbe 67. člena zavrgel, pravilna in skladna z zakonom.

13Sodišče kot neutemeljenega v tej zadevi zavrača tožbeni ugovor, da za proizvodno napravo MFE SE B. ..., zato ker je enostaven objekt za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, ni treba predložiti zahtevanega uporabnega dovoljenja. Iz poziva z dne 5. 12. 2012 namreč izhaja, da je bila tožeča stranka pozvana, da lahko predloži, če gre za enostavno proizvodno napravo, dokazilo v skladu z določbo 23a. člena Uredbe o energetski infrastrukturi. Tega dokazila tožeča stranka ni predložila, ne more pa tega dokazila nadomestiti sklicevanje tožeče stranke na lokacijsko informacijo, ki je po določbi 80. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) listina, ki vsebuje podatek o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določajo občinski izvedbeni akti ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju, torej lokacijska informacija ne nadomešča dovoljenja za gradnjo in tudi ne predstavlja dokazila o dovoljenosti postavitve enostavnega objekta.

14Sodišče se v tem upravnem sporu ne opredeljuje niti do navedb drugostopenjskega organa, da gre v primeru proizvodne naprave MFE SE B. … za nelegalno gradnjo, kar dokazujejo izdane in spisu priložene kopije odločb pristojnega inšpekcijskega organa. Za odločitev v tej zadevi, ki temelji na ugotovitvi, da je bila vloga tožeče stranke klub pozivu za odpravo pomanjkljivosti še vedno nepopolna, namreč ta dokaz ne vpliva. Zato je nerelevanten v tej zadevi, tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na pravilnost ugotovitve, da gre v primeru postavitve MFE SE B. … za nelegalno gradnjo. A pri tem sodišče pojasnjuje, da je bilo o zadevi opr. št. IV U 147/2013, že pravnomočno odločeno, in sicer je bila tožba zavrnjena kot neutemeljena.

15Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.