VSL sklep I Cpg 981/2009

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti 826,20 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki naloži plačilo 10% zneska glavnice iz tožbenega zahtevka v višini 421.193,40 EUR, s katerim bi bila tožeča stranka upravičena razpolagati do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ter ji naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške v višini 826,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper navedeni sklep. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala vnaprejšnje delno plačilo vtoževane odškodnine iz naslova premoženjske škode zaradi izgube naročnikov ter zaradi izgubljenega dobička, vse skupaj v višini 4.211.933,92 EUR spp. Navedla je, da ji je škoda nastala zaradi zlorabe monopolnega položaja tožene stranke na trgu v zvezi s prodajo njenih ISDN paketov, in sicer v obdobju od začetka leta 1999 do vključno 2002. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj naslednjih pogojev za izdajo začasne odredbe:

- da se začasna odredba zahteva v postopku in med trajanjem postopka,

- da terjatev predlagateljice obstaja in je na prvi pogled utemeljena, saj je njen obstoj ugotovljen s pravnomočno odločbo Urada za varstvo konkurence,

- da predlagateljici grozi resnična in nepopravljiva škoda, saj je v postopku prisilne poravnave in ji grozi stečaj, zaradi česar kasneje dosojena odškodnina ne bi več dosegla svojega namena,

- da je upoštevan tudi interes tožene stranke, saj je v predlogu navedena višina zneska, ki znaša zgolj 4% dnevnega priliva sredstev tožene stranke na njene račune ter ima tožena stranka za ta znesek že narejeno rezervacijo.

6Predlagateljica se je v podkrepitev svojih navedb sklicevala na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (nadalje: Sodišča ES) glede izdajanja začasnih odredb in navajala, da bi bilo treba nacionalno pravo razlagati skladno z pravom Evropskih skupnosti (nadalje: Skupnosti). Z izdajo začasne odredbe naj bi bilo zadoščeno načelu učinkovitega pravnega varstva v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97.

7Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj je ugotovilo, da vtoževana terjatev po višini ni verjetno izkazana. Poleg tega je sklenilo, da ni podana subjektivna nevarnost v smislu 2. odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Slabo finančno stanje tožeče stranke, po presoji sodišča prve stopnje, ni v neposredni zvezi z ravnanjem tožene stranke, sama uvedba insolvenčnega postopka nad tožečo stranko pa ji tudi v ničemer ne preprečuje, da bi od tožene stranke uveljavljala popolno poplačilo odškodnine. Poleg tega je sklenilo še, da plačilo dela vtoževane odškodnine predstavlja poseg v finančni položaj tožene stranke ter da, glede na zatrjevano slab finančni položaj tožeče stranke, obstaja utemeljena nevarnost, da ji prejetih sredstev ne bo mogla povrniti, če bo njen zahtevek v glavni stvari v celoti ali deloma zavrnjen.

8Institut začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je urejen v členih 270. in 271. člena ZIZ. Ti določbi predstavljata pravni okvir za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe pri denarnih terjatvah v Republiki Sloveniji. Za odločitev v tem postopku je torej bistven odgovor na vprašanje, ali je mogoče ta institut napolniti z vsebino, kot jo uveljavlja tožeča stranka, s sklicevanjem na sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Sodišča ES.

9Po presoji sodišča prve stopnje, ki se mu pritožbeno sodišče pridružuje, takšna razlaga presega pravni okvir, ki je podan v obstoječi zakonodaji. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97, kjer gre za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve. Da Ustavno sodišče RS ni imelo namena širiti pomena te odločbe na začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev, je razbrati iz 8. točke obrazložitve navedene odločbe. V tem delu Ustavno sodišče RS opozarja na pomanjkljivost stališča, da sodišče odloča o pravicah in obveznostih določene osebe po izvedenem kontradiktornem postopku, le pri tistih dajatvenih tožbah, ki merijo na opustitev, dopustitev in storitev. Gre torej za posamezne vrste nedenarnih terjatev, ne pa za denarno terjatev do tožene stranke, kot v konkretnem primeru.

10Poleg tega je iz navedene odločbe razvidno, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Zato je treba upoštevati tudi interese tožene stranke glede možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje (na podlagi trditev tožeče stranke) pravilno sklenilo, da obstaja utemeljena nevarnost, da tožeča stranka ob (delni) zavrnitvi zahtevka v glavni stvari, ne bo mogla povrniti prejetih denarnih sredstev, saj je v slabem finančnem stanju in ji grozi stečaj. Vse te dejanske ugotovitve pa utemeljujejo sklep, da ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 270. člena ZIZ. Sicer pa že sama okoliščina, da gre za vnaprejšnjo izpolnitev tožbenega zahtevka s plačilom dela vtoževanega zneska, ne glede na njegovo višino, izključuje sklep, da bi to predstavljalo za nasprotno stranko neznatno škodo.

11Pritožnica nadalje trdi, da ji bo že tekom postopka nastala nenadomestljiva škoda zaradi lastnega slabega finančnega položaja. Ozko pojmovanje nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZPP bi bilo zato, po njenem mnenju, treba preseči ob upoštevanju pravice do učinkovitega sodnega varstva. Po presoji pritožbenega sodišča, pa je treba, ob ustavni pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS upoštevati tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ta ustavna pravica zagotavlja vsem osebam, da sodišče o njihovih pravicah in obveznostih odloči po izvedenem kontradiktornem postopku in ob upoštevanju vseh procesnih pravil. Glede na to, da je bila predlagana začasna odredba z izpolnitvijo dela tožbenega zahtevka, bi izdaja le-te posegla v ustavno pravico tožene stranke iz 22. člena Ustave RS, zaradi česar predlogu ni mogoče nuditi sodnega varstva.

12Predloga pa tudi ne utemeljuje sklicevanje na sodno prakso Sodišča ES. V odločbah, na katere se sklicuje pritožnica, je bila predlagana izdaja začasne odredbe na podlagi 243. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04; nadalje: PES), tekom postopka po ničnostni tožbi zoper odločbo Komisije pred sodiščem ES. Kot je razvidno, gre torej za pravno varstvo v okviru nadzora nad zakonitostjo aktov, ki jih je sprejela Komisija. Ker je bil v predmetni zadevi podan predlog za zavarovanje zahtevka v odškodninskem sporu med dvema gospodarskima družbama, ni utemeljena predlagana široka razlaga določb nacionalnega prava s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča ES, saj se sodna praksa Sodišča ES nanaša na začasne ukrepe v postopkih proti institucijam Skupnosti. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na načelo lojalne razlage, ki od sodišča terja, da določbo nacionalnega prava razlaga v skladu z namenom evropskega predpisa.

13Tudi zatrjevane procesne kršitve niso podane. Pritožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), saj iz že navedenih razlogov njenemu predlogu ni bilo mogoče ugoditi. Do razlogov pritožbe v zvezi z višino odškodnine se zato ni treba opredeljevati.

14Glede na vse navedeno, je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbene navedbe ne morejo uspešno izpodbiti. Sodišče prve stopnje je materialno pravo v zadevi pravilno uporabilo, prav tako pa tudi niso podane druge procesne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

15Glede na uspeh v postopku je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške in toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter na podlagi 239. in 15. člena ZIZ). Stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku v višini 826,20 EUR, ki jih je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.