VSL sodba II Cp 810/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženka plačati 103.163,82 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2008 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora toženki povrniti 2.242,50 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo trditve in dokaze, ki jih je toženka navajala in predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. Vztraja, da ima njen odškodninski zahtevek podlago tudi v drugem odstavku 74. člena takrat veljavnega ZGO-1. Izpodbijana sodba nima razlogov o pretrganju vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Tudi če bi tožnica res vedela za prodajo sosednjih parcel, to ne more spremeniti dejstva, da je A. L., ki je vodil postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, ravnal protipravno. Sodišče je napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da naj bi tožnica vedela za prodajo sosednjih nepremičnin in da gradbeno dovoljenje temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnica je zaupala pravnomočnemu gradbenemu dovoljenju. To je bilo razveljavljeno, ker vlogi ni bilo priloženo soglasje lastnikov sosednje nepremičnine za gradnjo prizidka. Toženka, ki takšnega soglasja sploh ni zahtevala, je tako ravnala očitno nestrokovno, neskrbno in protipravno, zato je podana njena odškodninska odgovornost.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku razsodilo brez procesnih kršitev, tako tistih, na katere meri pritožba, kot tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O vseh odločilnih dejstvih je navedlo izčrpne in neprotislovne razloge, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Pravilno je pojasnilo, zakaj je kljub tožničinemu nasprotovanju upoštevalo toženkine navedbe in dokaze iz njene vloge z dne 10.12.2012, čeprav jo je toženka vložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba temelji na trditvah in dokazih, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Bistveno je pač, da je toženka že v odgovoru na tožbo navajala, da sta tožnica in njena mati kot tožničina pooblaščenka že pred izdajo gradbenega dovoljenja vedeli za prodajo sosednjih nepremičnin, izvedeni dokazi, in ne zgolj za tožnico sporna izpoved priče M. H., pa so to dejstvo potrdili. Tožnica mu še v pritožbi povsem neprepričljivo oporeka, v postopku na prvi stopnji pa ga ni niti obrazloženo zanikala. Za presojo protipravnosti ravnanja toženkinega delavca, ki je izdal gradbeno dovoljenje, navedeno dejstvo res ni pomembno, je pa sodišče prve stopnje nanj upravičeno oprlo svoj zaključek, da je tožnica privolila v nastalo škodo oziroma da je zanjo kriva sama. Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o pretrganju vzročne zveze.

6Sodišče prve stopnje je za svojo presojo izbralo tudi ustrezno materialnopravno podlago, ki jo predstavljajo določba 26. člena Ustave Republike Slovenije o odškodninski odgovornosti države in ustrezne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnica se neupravičeno zavzema za uporabo posebnega pravila o povrnitvi škode, ki ga vsebuje drugi odstavek 74. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Kot je tožnici izčrpno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, to pravilo za obravnavo škodo ni uporabno. Velja namreč le za tiste primere, ko je bilo v obnovljenem postopku gradbeno dovoljenje odpravljeno oziroma izrečeno za nično. V tožničinem primeru je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno. Ker so pravne posledice odprave upravnega akta ali njegove razveljavitve bistveno drugačne, ni dopustna analogija, za katero se zavzema pritožba.

7Izpodbijana sodba temelji na celovito in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožba brez potrebe poudarja, da je delavec tožene stranke ravnal protipravno. To je namreč ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, le da je odločilni vzrok za nastalo škodo pripisalo sami tožnici. Ni dvoma, da bi moral upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja z ustrezno (poklicno) skrbnostjo preveriti, ali so podana vsa predpisana soglasja, vključno s soglasjem lastnikov sosednjih nepremičnin v vplivnem območju gradnje. V tožničinem primeru tej zahtevi po ugotovitvi sodišča prve stopnje res ni bilo zadoščeno, kar pa ne pomeni, da tožnici pripada odškodnina, ker je bilo gradbeno dovoljenje naknadno razveljavljeno. Če lastniki sosednjih nepremičnin tožnici niti v obnovljenem postopku niso dali soglasja za njeno gradnjo, tožnica tega vzroka ne more naprtiti toženki. Tožnica se tudi po presoji pritožbenega sodišča ni smela zanašati na pravnomočnost gradbenega dovoljenja in začeti z gradnjo. Če bi v upravnem postopku ravnala pošteno, ji škoda ne bi nastala. Jalova je njena pritožbena trditev, da niti podjetje D., d.o.o., ki je bilo ob izdaji gradbenega dovoljenja še vknjiženo kot lastnik sosednjih nepremičnin, ni dalo soglasja za tožničino gradnjo. Navedeno podjetje se je namreč odpovedalo pravici do pritožbe zoper gradbeno dovoljenje, kar dokazuje, da se je z gradnjo strinjalo. Ni pa mogoče spregledati, da je tožnica odpoved pritožbi izposlovala v navezi z direktorjem podjetja, pričo M. H., s čimer je dosegla, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno prej, kot bi sicer. Ker je z gradnjo nato začela šele po dveh mesecih (julija 2006), je na opisan način očitno poskušala prehiteti nove lastnike sosednjih nepremičnin, ki se jim dotlej še ni uspelo vpisati v zemljiško knjigo. Nobenega drugega tehtnega razloga ni videti, zakaj bi si sicer tožničina mati kot njena pooblaščenka prizadevala za čimprejšnjo pravnomočnost izdaje gradbenega dovoljenja, če tožnica res ni vedela za nove lastnike sosednjih nepremičnin. Da potrebuje njihovo soglasje, pa je lahko sklepala že iz pogodbe s podjetjem D., d.o.o., v kateri je soglasje za gradnjo navedeno celo kot prodajalčeva pogodbena obveznost. Utemeljen je zato očitek izpodbijane sodbe tožnici, da je sama prevzela nase riziko nastanka škode v zvezi z začeto gradnjo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnica glede na vse okoliščine primera morala pričakovati, da bodo lastniki sosednjih nepremičnin zoper izdano gradbeno dovoljenje uporabili izredna pravna sredstva in dosegli njegovo razveljavitev.

8Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

9Tožnica, ki je s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.