VSK sklep Cp 459/2013

I. Pritožbi nasprotne udeleženke se delno, pritožbama predlagatelja in udeleženke N.Z. pa v celoti ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v točkah II, III, IV in V ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba nasprotne udeleženke zavrne in se sklep v točki I potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V tem nepravdnem postopku je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu predlagatelja, da se vzpostavi etažna lastnina na stavbi 201/2 k.o. K. in se tej stavbi določi pripadajoče zemljišče po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL). Kot možno pripadajoče zemljišče je obravnavalo zemljišče (dvorišče), ki je na skici na list. št. 189 označeno s parcelno št. 200/17 in parc. št. 200/12. Ugotovilo je, da se je predlagateljevo stanovanje, ki ga je kupil od nasprotne udeleženke na podlagi določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), nahajalo v stavbi na parceli 201 k.o. K., da se je leta 2008 ta parcela razdelila na parcele 201/1, 201/2 in 201/3, da parcela 201/2 predstavlja stanovanjsko stavbo s stavbiščem, da gre za enostanovanjski objekt, v katerem se nahaja le stanovanje predlagatelja in da zato ni pogojev za vzpostavitev etažne lastnine. Ugotovilo je še, da je predlagatelj lastnik, da so ugovori nasprotne udeleženke, ki se nanašajo na premalo plačano kupnino neutemeljeni in da ni razlogov, da se ne bi opravil vpis lastninske pravice pri tej parceli na predlagatelja.

Ugotovilo je tudi, da je na delu dvorišča, ki ima parc. št. 200/12, kurilnica, svetlobni jašek, stopnišče s podestom, kar vse služi stanovanju predlagatelja in zato predstavlja pripadajoče zemljišče k njegovi stavbi, da preostali del dvorišča (na skici označen s par. št. 200/17) predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi predlagatelja in k stavbi 201/1, da bi po mnenju izvedenca ta del lahko predstavljal tudi pripadajoče zemljišče k stavbi udeleženke N.Z. na parc. št. 202/0, da pa ta udeleženka ni uveljavljala nobenih pravic, in da že ima funkcionalno zemljišče.

Z izpodbijanim sklepom je v točki I izreka odločilo, da se pri nepremičnini, parcelna št. 201/2 k.o. K. v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za vzpostavitev etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča vknjiži lastninska pravica v korist predlagatelja do celote. V točki II je kot pripadajoče zemljišče k stavbi na parceli 201/2 z naslovom C2., določilo parcelo 200/12 k.o. K.. V točki III je kot pripadajoče zemljišče k stavbi, stoječi na parceli 201/2, z naslovom C2. in stavbi stoječi na parceli št. 201/1 z naslovom C1., določilo parcelo 200/17. V točki IV je odločilo, da se zemljiška parcela 200/12 v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za vzpostavitev etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del v korist stavbe, stoječe na parceli 201/2. V točki V je odločilo, da se zemljiška parcela 200/17 v vrstnem redu vpisane zaznambe v postopku za vzpostavitev etažne lastnine vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del v korist stavbe, stoječe na parceli 201/2 in parceli št. 201/1 k.o. K.

Proti sklepu se pritožujejo vsi trije udeleženci (predlagatelj, nasprotna udeleženka in udeleženka N.Z.), vsak po svojem pooblaščencu.

Predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev iz točke II, III, IV in V. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se nepravilno in nezakonito opira na izvedeniško mnenje izvedenca urbanistične stroke z dne 30.9.2011 in dopolnitev z dne 18.10.2011, za katerega je večkrat izjavil, da ga ne sprejema. Svoje nestrinjanje je izrazil v vlogi z dne 24.11.2011 in 18.4.2012 in se v izogib ponavljanju sklicuje na navedene kršitve. Dejansko stanje je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno tudi s samim ogledom in ugotovitvami, da naj bi parcela 200/13 v naravi predstavljala javno parkirišče ter dvorišče. V nadaljevanju navaja razloge, zakaj parcela 200/13 v naravi ni javno parkirišče, v zvezi s tem se sklicuje na odločbo Stanovanjskega podjetja občine K. z dne 3.2.1968, ki je določna v opredelitvi, da je parcela 200/13 funkcionalno zemljišče in kot dvorišče, omejeno s treh strani z zazidanimi površinami, C2. in je stanovalcem C2. in le njim dodeljena v uporabo. Na tej parceli se nahaja dostopna pot samo do njegovega stanovanja, parcela 206/9 ne gravitira na to parcelo, kar izhaja iz ogleda. Tudi stavba z oznako 1467 na parceli 201/1 ne gravitira na to parcelo, nanjo ima samo odprta okna in nobenega vhoda. Palača De Belli ima glavni vhod na južni strani, ima tudi stranski – glavni vhod, ki vodi v stanovanja, ki so v palači in se nahajajo na zahodni strani palače. V delu, kjer je študentski servis, ima svoj vhod. Palači De Belli je bilo že določeno funkcionalno zemljišče na zahodnem delu in je v nasprotju s tretjim odstavkom 30. člena ZVEtL nedovoljeno določanje novega pripadajočega zemljišča. Pritožnik se tudi ne strinja s pravno presojo omenjene odločbe Stanovanjskega podjetja. Trdi, da gre za upravni akt, ki določa funkcionalno zemljišče in s tem pripadajoče zemljišče k stavbi predlagatelja, da jo je potrebno razlagati in upoštevati glede na odločbo Stanovanjskega podjetja K. št. 02151/1-68 z dne 3.2.1968. Obe odločbi opredeljujeta funkcionalna zemljišča ločeno za stavbe na naslovu C2. in na naslovu C1. Gre za upravni akt, ki je bil izdan v zakonitem postopku, to sledi iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru kot pritožbenega sodišča v zadevi P 1. Pritožba se sklicuje tudi na temeljni Zakon o gospodarskem poslovanju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini, člen 45, ki določa, da je slednji tudi izvršilni naslov. Z omenjenima odločbama Stanovanjskega podjetja je bil rešen spor o tem, komu dvorišče, sedaj parcela 200/13, pripada kot funkcionalno zemljišče in kdo ima na njem pravico uporabe. Na koncu zatrjuje še, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, omenja točko 12, vrstico 16 do 19. Glede pravice uporabe je po njegovem mnenju smiselno upoštevati odločbo VSK I Cp 1597/05 z dne 5.12.2006 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 634/2007. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Nasprotna udeleženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper celotni sklep. Odločitev iz točke I izpodbija s trditvami, da je predlagatelj sklenil kupoprodajno pogodbo za stanovanje v izmeri 59,89 m², da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za sodno vzpostavitev etažne lastnine, saj predlagatelj neupravičeno zahteva vzpostavitev etažne lastnine na celotni stanovanjski hiši ter določitev pripadajočega zemljišča na parcelah 200/11 (pravilno 200/12) in 200/17. S pogodbo je prodala stanovanje v stanovanjski hiši v Kopru na naslovu C2., stoječi na parceli 201 k.o. K., sedaj 201/2, v izmeri 59,89 m², ne celotne stanovanjske hiše. Sodišču očita, da nepravilno ni upoštevalo dejstva, da ima predlagatelj v posesti večjo kvadraturo stanovanja kot je bila predmet nakupa. Sodišče je napačno odločilo, ko ni upoštevalo ugovora, da predlagatelj uporablja več kot je kupil, posledično je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni sledilo predlogu, da izvedenec geodet opravi ustrezne meritve zaradi razlik v kupljenih kvadratnih metrih ter zmotno zaključilo, da zahtevek na plačilo premalo plačane kupnine ni predmet obravnavanega postopka. Izpodbija odločitev, da parceli 200/12 in 200/17 predstavljata pripadajoči zemljišči. Dokazna ocena v zvezi z vprašanjem ali res predstavljata pripadajoči zemljišči in v kakšnem obsegu, je neprepričljiva, nepopolna in v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je zmotno uporabilo 7. člen ZVEtL. Ne gre za takšne zemljiške parcele, ki bi nastale iz zemljiške parcele, na kateri stoji stavba, ti dve zemljišči ne služita stavbi na parceli 201/2 in 201/1. Prav tako parcela 200/11 (sedaj 200/13, 200/14, 200/15) in parcela 200/12 nikoli nista bili določeni kot funkcionalno zemljišče. To ne izhaja niti iz kupoprodajne pogodbe z dne 16.9.1996, saj je predlagatelj kupil le stanovanje in nobenega zemljišča okrog stavbe. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da parcela 200/11 in celotna parcela 200/12 predstavljata skupni velikosti približno 249 m² in kot taka površina zemljišč ni nujno potrebna za neposredno rabo stanovanjske hiše oziroma predlagateljevega stanovanja. Sodišču očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenja izvedeniško mnenje A.P. z dne 13.9.2011. Trdi, da je pravilno ugotovil, da parceli 200/12 in 200/13 nista nastali iz parcele 201/2. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče poseglo v pravice tretjih oseb in nasprotne udeleženke, s tem je napačno uporabilo materialno pravo. V zvezi z izvedeniškim mnenjem je ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, saj mnenja ni upoštevalo v tistem delu, ko je navedel, da ni podan ta osnovni pogoj, to pomeni, da parcela 200/12 ni bila nikoli namenjena kot funkcionalno zemljišče k stavbi. Sodišče je tudi napačno uporabilo četrti odstavek 7. člena v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL. V četrtem odstavku 7. člena navedene okoliščine morajo biti podane kumulativno, predlagatelj pa jih ni izkazal. Vztraja, da je predmet lastninske pravice samo stanovanje v hiši C2., stoječa na parceli 200/1 (sedaj 201/2) omejena točno na določenem zemljišču (fundusu) in nikakor ne na druge parcele. Sodišče je napačno presodilo odločbo Stanovanjskega podjetja z dne 3.2.1968, saj je na podlagi slednje stanovanjska hiša v C2, ni imela nikoli lastnega dvorišča. Sodišče je napačno oprlo sklep na to odločbo, kar je izpostavil izvedenec v mnenju (da odločba v zadevi ni uporabna). Prav tako ni upoštevalo, da mora biti prenos odplačen. Predlagatelj ni uspel dokazati pretekle rabe spornih zemljišč. Izpostavlja, da omenjeni parceli nista nujno potrebni za neposredno rabo hiše C2 in C1. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni odločilo, da ji pripada denarno nadomestilo. Ta postopek je smiselno enak postopku za dovolitev nujne poti. Kršilo je tudi ustavno načelo enakosti, saj je neutemeljeno, da nasprotna udeleženka ne prejme nobenega denarnega nadomestila za svoje nepremičnine.

Udeleženka N.Z. se pritožuje kolikor sodišče ni določilo parcele 200/17 kot pripadajoče zemljišče tudi k stavbi na parceli 202 in v tej smeri predlaga spremembo sklepa. Trdi, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Res je bila povabljena v postopek, vendar nikoli opozorjena na posledice, če ne bo izrecno uveljavljala pravice na spornem zemljišču. Sodišče bi jo moralo pozvati na izrecno uveljavljanje pravic ali vsaj vabiti na narok zaradi zaslišanja. Čakala je in pričakovala, da jo bo sodišče zaslišalo glede na to, da je večkrat ugotovilo, da je to zemljišče pripadajoče k stavbi na parceli 202 in da ga uporablja tudi udeleženka. Obvestila je sodišče, da ima s predlagateljem sklenjeno pogodbo o uporabi in razdelitvi dvorišča, s čimer je bila seznanjena nasprotna udeleženka, ki je takšno delitev odobravala. Sodišče je na ogledu samo ugotovilo, da je udeleženka stranka v postopku, že na ogledu je uveljavljala svoje pravice na zemljišču, ko je sodišču pokazala, da po tem zemljišču dostopa do svoje hiše in ga uporablja za parkiranje, vendar ker takrat ni bila stranka, sodišče njene prisotnosti in izjave ni zapisalo. S tem, ko je izjavila, da ima s predlagateljem sklenjeno pogodbo o uporabi dvorišča, je izrecno uveljavljala pravico na tem zemljišču. Uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, v zvezi s tem omenja 10. točko obrazložitve, da je sodišče na ogledu na kraju samem ugotovilo, da bi parcela 200/13 lahko predstavljala pripadajoče zemljišče k stavbi na parceli 202/0, ki ima na tej parceli vhod, v zapisniku o ogledu ni uporabilo besede lahko, ampak je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da parcela 200/13 predstavlja tudi pripadajoče zemljišče k njeni stavbi. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka predstavlja ugotovitev v točki 11, da ima parcela 202 že funkcionalno zemljišče, okoliščina, da ima na tem delu parcele 200/13 parkirno mesto v najemu od nasprotne udeleženke, pa ne zadostuje za izkaz pogojev iz 7. člena ZVEtL. Ne gre za to, da bi imela udeleženka na tem zemljišču parkirno mesto, dejansko ima dva parkirna prostora, ampak ima preko tega zemljišča tudi edino dostopno in dovozno pot ter vhod v svojo stanovanjsko hišo. Tega vhoda ni naredila udeleženka na tej strani hiše in preko severnega dela sedanje parcele 200/17 samovoljno, ampak je bilo tako določeno že v lokacijski in gradbeni dokumentaciji, kot je razvidno iz priloženega lokacijskega dovoljenja z dne 8.1.1993 in geodetske zazidalne situacije. Vhod v stavbo na južni fasadi je enak kot je bil v preteklosti, saj je izvajala nadomestno gradnjo na mestu, kjer je že prej bila stavba, ki je bila sestavni del Palače De Belli, kar je razvidno iz prikaza južne fasade prejšnjega objekta in iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 3.9.1997 iz katerega izhaja, da je bila pred odkupom s strani udeleženke nepremičnina s parcelno št. 202 nacionalizirana prejšnji lastnici A.B., ki je bila lastnica celotne Palače B.. Iz priloženega izrisa prostorskih podatkov občine je lepo razvidno, da ima na severni strani parcele 200/13 (sedaj 200/17) udeleženka parkirana dva avtomobila, da njena hiša nima drugega dostopa, da gre zato nesporno za pripadajoče zemljišče k njeni stavbi. Nerazumljivo je, da sodišče vseh teh dejstev ni upoštevalo. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti 257. in 278. člen ZPP, 286. člen in 286.a člen ZPP.

Predlagatelj je odgovoril na pritožbo nasprotne udeleženke, odgovoril je tudi na pritožbo udeleženke, nasprotna udeleženka pa je odgovorila na pritožbo udeleženke.

Najprej o pritožbi nasprotne udeleženke zoper odločitev iz točke I izreka:

Ni sporno, da je predlagatelj leta 1996 kupil od nasprotne udeleženke stanovanje v večstanovanjski stavbi, stoječi na parceli 201 na podlagi privatizacijskih določb SZ, potem ko je svojo pravico do nakupa iztožil na sodišču. Iz pogodbe izhaja, da je kupil stanovanje v stanovanjski hiši v C2, ki stoji na parceli 201 k.o. K., skupno lastninsko pravico na skupni prostorih, delih in napravah in pravico uporabe na delu parcele št. 201. Ta parcela se je kasneje delila, prvostopenjsko sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da je na parceli 201/2 enostanovanjska stavba s predlagateljevim stanovanjem. Te ugotovitve pritožba ni izpodbila. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da zato niso podani pogoji za vzpostavitev etažne lastnine, s čimer se predlagatelj očitno strinja, saj se zoper to odločitev ni pritožil, strinja se tudi nasprotna udeleženka, kar je razvidno iz njene pritožbe. Predlagatelj se na podlagi kupoprodajne pogodbe ni mogel in se tudi po delitvi ne more vpisati v zemljiško knjigo, nasprotna udeleženka, ki mu je sicer priznavala lastninsko pravico na kupljenem stanovanju (v odgovoru na predlog), pa mu noče izstaviti primerne listine za vpis lastninske pravice na parceli 201/2, kar vse izhaja iz spisa. Njeno nasprotovanje sklepu, s katerim bo predlagatelju omogočen vpis lastninske pravice na parceli, na kateri se nahaja le stavba z njegovim stanovanjem, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. V pritožbi ponovljene navedbe nasprotne udeleženke, da predlagatelj uporablja večjo kvadraturo, kot je bila predmet nakupa, je pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. To odločitev pritožba napada brez utemeljenih razlogov in jo ni izpodbila. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Glede odločitve o pripadajočem zemljišču:

V pritožbi nasprotne udeleženke zatrjevano dejstvo, da parceli, ki sta bili določeni kot pripadajoče zemljišče, nista nastali iz parcele, na kateri stoji stavba, ni pravno relevantno, na kar je pravilno odgovorilo prvostopenjsko sodišče v točki 7 obrazložitve. Predlagateljevo stanovanje se nahaja v stavbi, ki je bila nedvomno zgrajena pred 1.1.2003, zato se, glede na določbo četrtega odstavka 30. člena ZVEtL, lahko pripadajoče zemljišče določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji. Vse zatrjevane kršitve, ki jih nasprotna udeleženka gradi na zmotnem stališču, da se lahko določi pripadajoče zemljišče le na zemljiških parcelah, ki so nastale iz zemljiške parcele, na katerih stoji stavba, so zato neutemeljene. Iz dejstev, ki jih je glede uporabe tega zemljišča ugotovilo prvostopenjsko sodišče in jih njena pritožba ni izpodbila, izhaja, da gre za zemljišče, ki (vsaj v določenem obsegu) služi stavbam na parcelah 201/2 in 201/1, zato drugačnim pritožbenim trditvam ni mogoče slediti.

Tudi z argumentom, da je predlagatelj kupil le stanovanje in nobenega zemljišča okrog stavbe, nasprotna udeleženka ne more uspeti. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe med predlagateljem in nasprotno udeleženko se je predlagateljevo stanovanje nahajalo v večstanovanjski hiši na parceli 201, ki je bila v družbeni lastnini (in je predstavljala stavbišče). V družbeni lastnini je bilo tudi obravnavano zemljišče ob stavbi, v naravi dvorišče (na skici označeno s parc. št. 200/17 in 200/12). Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91) je nasprotna udeleženka postala lastnica stanovanja na C2, predlagatelj pa je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzel vse pravice in obveznosti, ki jih je imela nasprotna udeleženka kot lastnica. SZ je določal, da je funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kot na primer dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno (9. člen SZ). Iz sklepa izhaja, da omenjena večstanovanjska stavba ni imela urejenega funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da z odločbama Stanovanjskega podjetja občine z dne 3.2.1968, na kateri se sklicuje predlagatelj (prilogi A3 in A25), ni bilo določeno funkcionalno zemljišče k stavbi na parceli 201. V zvezi s tem je argumentacija prvostopenjskega sodišča prepričljiva, pritožbeno razlogovanje predlagatelja pa ne. Za to so bili pristojni drugi upravni organi (pristojni za urejanje prostora). Njegovo sklicevanje na temeljni Zakon o gospodarskem poslovanju (gospodarjenje) s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini (priloga A24) ni utemeljeno, gre za zakon, ki je urejal gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini, zlasti uporabo in vzdrževanje stanovanjskih hiš in ni bil podlaga za določitev funkcionalnega zemljišča. Da ni šlo za določitev funkcionalnega zemljišča pa izhaja tudi iz samih odločb. Večstanovanjski hiši na parceli 201 funkcionalno zemljišče ni bilo določeno, kar pa ne pomeni, da pridobitelj z nakupom stanovanja ni pridobil nobenih pravic na zemljišču, potrebnem za redno uporabo stavbe. Da so kupci stanovanj pridobili pravico uporabe ne le na stavbišču ampak tudi na funkcionalnem zemljišču, kot so ga opredeljevali tedanji predpisi, je razvidno tudi iz sodne prakse (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 262/2009), ta pravica pa se je ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) preoblikovala v lastninsko pravico. Etažni lastniki so tako na funkcionalnem zemljišču pridobili solastninsko pravico, (s solastninskim deležem, sorazmerim vrednosti stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši), kar velja ne glede na to, ali so bila zemljišča, na katerih so etažni lastniki pridobili solastninsko pravico, že določena kot funkcionalno zemljišče ali ne, pri čemer se je v vsakem primeru štelo, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba (stavbišče). O tem, da prehod pravice uporabe na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavbe, na kupca stanovanja in posledično ex lege pridobitve lastninske pravice na takem zemljišču ni pogojeno z obstojem strokovne odmere funkcionalnega zemljišča v času nakupa stanovanja, se je izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 1381/2008. Iz dejanskih ugotovitev sklepa, ki se nanašajo na uporabo spornega dvorišča, je sklepati, da je to dvorišče vsaj v določenem obsegu služilo večstanovanjski stavbi na parceli 201 in je v času nakupa predlagateljevega stanovanja izpolnjevalo zakonske pogoje za funkcionalno zemljišče te stavbe. Z delitvijo, do katere je prišlo kasneje, predlagatelj ni mogel izgubiti določenih pravic, ki jih je z nakupom stanovanja pridobil na funkcionalnem zemljišču, zato nasprotna udeleženka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da zemljišča ni plačal in zato na njem ni pridobil nobenih pravic.

Taka odločitev, kot jo je glede pripadajočega zemljišča sprejelo prvostopenjsko sodišče, pa po mnenju pritožbenega sodišča nima podlage v veljavni zakonodaji in jo tudi ni mogoče izvesti v zemljiški knjigi. Prvostopenjsko sodišče je določilo zemljiško parcelo 200/17 kot pripadajoče zemljišče stavbam na parceli 201/1 in 201/2, in odločilo, da se vpiše kot splošni skupni del v korist stavbe, stoječe na parceli 201/1 in 201/2, čeprav stavbi nista v etažni lastnini. Četrti odstavek 28. člena ZVEtL, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, se uporabi za primer, ko se določa pripadajoče zemljišče stavbam v etažni lastnini. Zakon govori o tem, da se pripadajoče zemljišče k več stavbam odmeri kot samostojna zemljiška parcela in se vpiše v zemljiško knjigo kot splošni skupni del v korist stavb, h katerim pripada, kot skupna lastnina vsakokratnih imetnikov posameznih delov stavb. Iz te določbe je razvidno, da se lahko nanaša le na stavbe v etažni lastnini, o skupnih delih govorimo namreč le takrat, ko gre za etažno lastnino. Stvarnopravni zakonik (SPZ) določa, da je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. Gre za neločljivo povezani pravni razmerji. Skupni deli so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov in so večinoma tudi nujno potrebni za delovanje nepremičnine. Če med skupne dele stavbe sodijo druge samostojne zazidane ali nezazidane parcele, imajo etažni lastniki na njej solastninsko pravico, če služijo celi stavbi, gre za splošni skupni del te stavbe (105. člen Stvarnopravnega zakonik, v nadaljevanju: SPZ). Če nek skupni del (lahko tudi zemljišče) služi več večstanovanjskim stavbam v etažni lastnini se šteje, da je takšen skupni del skupna lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. To je razvidno iz 23. člena sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ-1).

Parceli 201/1 in 201/2 sta po podatkih zemljiške knjige in spisa zemljiški parceli. V zemljiško knjigo se vpisujejo nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Vpisujejo se naslednje nepremičnine: 1.) zemljiška parcela, 2.) stavba, zgrajena na podlagi stavbne pravice, 3.) če je oblikovana etažna lastnina: stavba v etažni lastnini in posamezni deli te stavbe. Kot nepremičnina se vpiše tudi stavbna pravica (11.člen Zakona o zemljiški knjigi -ZZK-1). Stavbe, pri katerih ni oblikovana etažna lastnina (in stavbe, ki niso zgrajene na podlagi stavbne pravice), se torej ne vpišejo v zemljiško knjigo. V takem primeru se vpiše le zemljiška parcela. Parcela 201/2 je vpisana kot zemljiška parcela in kot taka ne more imeti skupnih delov niti z drugo zemljiško parcelo, niti z drugo stavbo v etažni lastnini. V konkretnem primeru to pomeni, da parcela 200/17 ne more predstavljati splošnega skupnega dela dveh zemljiških parcel (in tako tudi ne more biti vpisana v zemljiški knjigi), parcela 200/12 pa bi lahko predstavljala predstavljala pripadajoče zemljišče stavbe na parceli 201/2, ne more pa predstavljati splošnega skupnega dela te stavbe in biti tako vpisana v zemljiški knjigi, kot je to zmotno odločilo prvostopenjsko sodišče. Poleg tega niti v SPZ niti v SZ-1 ni podlage, da bi se na parceli, ki pravno ne more biti splošni skupni del dveh drugih parcel ustanovila skupna lastnina imetnikov teh parcel.

Tudi pritožbeni argumenti predlagatelja pritožbenega sodišča niso prepričali. Njegove navedbe, da je bilo funkcionalno zemljišče že določeno, so bile zavrnjene zgoraj, neutemeljene pa so tudi ostale pritožbene trditve. Njegovo stališče, da je bilo celotno dvorišče (parceli 200/17 in 200/12) funkcionalno zemljišče njegovega stanovanja je, glede na dejstva, ki jih je v zvezi s funkcionalnostjo tega zemljišča ugotovilo prvostopenjsko sodišče in upoštevaje razloge tega sklepa, ki se nanašajo na pravice vseh etažnih lastnikov na funkcionalnem zemljišču, materialnopravno napačno. Predlagatelj, ki se v pritožbi zavzema za to, da bi bila parcela 200/17 dodeljena kot pripadajoče zemljišče le njegovi stavbi, po mnenju pritožbenega sodišča nima možnosti, da bi s takim predlogom uspel in se zato v zvezi s tem pritožuje neutemeljeno.

Predlagatelj je na funkcionalnem zemljišču pridobil pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico oziroma solastninsko pravico v sorazmerju z vrednostjo njegovega stanovanja v razmerju do skupne vrednosti nepremičnine, ki je predstavljala skupni del večstanovanjske hiše. Zakon določa, da etažna lastnina preneha po volji etažnih lastnikov. V konkretnem primeru ni prenehala tako, ker ni bilo soglasja glede zemljišča. Z delitvijo parcele 201 ni bila pravilno izvedena sprememba etažne lastnine v lastninsko pravico, ker niso bile upoštevane predlagateljeve pravice na funkcionalnem zemljišču. Iz tega bo moralo izhajati prvostopenjsko sodišče, ko bo ponovno odločalo o določitvi pripadajočega zemljišča.

K pritožbi udeleženke N.Z.:

Ne drži, da udeleženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sama priznava, da je bila povabljena v postopek, prvostopenjsko sodišče ji je dovolilo udeležbo, v pritožbi tudi ne zanika, da na spornem zemljišču (parceli 200/17) ni uveljavljala nobenih pravic. V postopku jo je zastopal kvalificirani pravni zastopnik, sodišču pa ne more utemeljeno očitati, da jo ni pozvalo na izrecno uveljavljanje pravic. To možnost je imela, a je ni izkoristila, zato v zvezi s tem očitana postopkovna kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila nasprotna udeleženka s prejemom obvestila z dne 30.8.2012 obveščena o postopku in ustrezno poučena, skladno z zakonskimi določbami (tretji odstavek 21. člena v zvezi s tretjim odstavkom 30. člena ZVEtL). Pravilna je ugotovitev sklepa, da v postopku ni uveljavljala nobenih pravic, tega ni storila niti potem, ko ji je sodišče dovolilo udeležbo. Zato mu v zvezi s tem nima kaj očitati. Možno je, kar navaja prvostopenjsko sodišče, da parcela udeleženke že ima funkcionalno zemljišče, vendar to ugotovitev sklepa pritožba uspešno izpodbija, ker ni ustrezno obrazložena in jo ni mogoče preizkusiti.

Pritožbe so utemeljene, zato jim je pritožbeno sodišče ugodilo, odločitev iz točk II, III, IV in V razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3.točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku- ZNP in 13. členom ZVEtL).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 37. ZNP in 13. členom ZVEtL.