VSRS sklep II Ips 383/2011

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je iz naslova neupravičene obogatitve zahteval plačilo uporabnine za rabo stanovanjske hiše na naslovu ...., ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank vsake do ½, za čas od 1. 9. 2006 do 1. 12. 2007.

2Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo k plačilu uporabnine v znesku 3.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2007 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom II DoR 148/2011 z dne 14. 7. 2011 dopustilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, in sicer glede vprašanja, ali je za odločitev o višini verzijskega zahtevka odločilno, da sta stanovanjsko hišo v skupni lasti pravdnih strank souporabljala otroka pravdnih strank, dodeljena v varstvo in vzgojo toženki.

5Toženka v dopuščeni reviziji predlaga, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge stopnje v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nižji sodišči pri presoji nista upoštevali okoliščine, da sta nepremičnino, ki je v solasti pravdnih strank, (so)uporabljala njuna skupna otroka, dodeljena v varstvo in vzgojo toženki. Tovrstno okoliščino je kot odločilno za presojo višine verzijskega zahtevka opredelilo že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 395/2003 z dne 18. 12. 2003, zato izpodbijana odločitev odstopa od prakse tega sodišča. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tožnik za preživljanje skupnih otrok dolžan plačevati preživninsko obveznost, zaradi česar mu je prisojen previsok znesek uporabnine oziroma več, kot mu pripada. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 286. člena Zakona o pravnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP) o domnevno prepozni navedbi toženke, da solastnega premoženja ne uporablja sama. Toženka je navedeno stališče izpodbijala v pritožbi, sklicujoč se, da gre za nesporno in sodišču znano dejstvo, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem zavzelo napačno stališče, da „trditev, da sta hišo souporabljala otroka pravdnih strank, ni odločilna, saj vstopa v hišo otroka tožniku nista onemogočala“. Navaja tudi, da je stališče sodišča prve stopnje tudi protispisno. Sodišče namreč navaja, „pri tem se je sodišče oprlo na povsem verodostojno izjavo priče I. M., hčerke pravdnih strank, ki je v spornem obdobju tudi živela v tej hiši. Izpovedala je namreč, da tožnik v tistem obdobju ni hodil v hišo, niti takrat, ko je prišel iskat njo in njenega brata zaradi stikov“, iz česar izhaja, da je bilo sodišču tudi brez navedb toženke znano, da solastnega premoženja ne uporablja izključno toženka. Sklicevanje na 286. člen ZPP zato predstavlja kršitev razpravnega načela (II Ips 245/2005).

6Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da navedeno vprašanje za spor ni merodajno. Na izgubljeno korist ne vpliva okoliščina, da sta hišo souporabljala skupna otroka pravdnih strank, saj otroka tožniku vstopa v hišo nista onemogočala, ampak je to počela izključno toženka. Vtoževana uporabnina po vsebini predstavlja nadomestilo za rabo prostorov oziroma najemnino, višina najemnine pa ni odvisna od števila ljudi, ki najete prostore uporabljajo, temveč od površine prostorov, opreme, lokacije ipd.

7Revizija je utemeljena.

8Revizijske navedbe o bistveni kršitvi postopka (zatrjevana protispisnost in kršitev razpravnega načela) niso dopustne. Dopuščena revizija namreč izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

9Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

10Sodišče prve stopnje je na podlagi 286. člena ZPP navedbe toženke, da sta stanovanjsko hišo uporabljala tudi otroka pravdnih strank, podane na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ocenilo za prepozne in jih zato ni upoštevalo. Na toženkin pritožbeni očitek, da je ta zaključek napačen, saj gre za nesporno dejstvo, je sodišče druge stopnje odgovorilo, da »trditev, da sta hišo souporabljala otroka pravdnih strank, ni odločilna, saj vstopa v hišo otroka tožniku nista onemogočala«. Takšen materialnopravni zaključek ni pravilen. Tožba zaradi neupravičene obogatitve je vložena (le) zoper toženko, zato je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilno ravnanje toženke (tj. ali je toženka tožniku preprečevala vrnitev v hišo, hišo prevzela v svojo posest in uporabo, s tem pa mu odvzela možnost uporabe njegovega sorazmernega dela), morebitno ravnanje skupnih mladoletnih otrok, ki sta bila po navedbah toženke v relevantnem obdobju dodeljena v vzgojo in varstvo njej in hišo souporabljala skupaj z njo, pa se v tovrstni pravdi presoja v okviru ravnanja toženke in ne samostojno. Ali povedano drugače: zgolj ravnanje mladoletnih otrok, presojano neodvisno od ravnanja toženke, samo po sebi ni pravno odločilno za tovrstno pravdo. Nosilno stališče sodišča druge stopnje o nerelevantnosti toženkinih trditev pa ni le napačno, temveč tudi preuranjeno, saj se te trditve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, lahko izkažejo za pravno pomembne.

11V obravnavanem sporu se okoriščenje toženke kaže v brezplačni uporabi sorazmernega deleža nepremičnine tožnika, prikrajšanje tožnika pa v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša lastninska pravica. Tožnik se na prikrajšanje ali del tega ne more sklicevati, kadar je vanj privolil (volenti non fit iniuria)(1) in/ali kadar obstaja pravna podlaga, ki upravičuje zmanjšanje njegovega premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi strani. Za odločitev o slednjem so pomembni na eni strani odgovori na vprašanja, kako je bilo v vtoževanem obdobju med pravdnima strankama urejeno preživljanje njunih skupnih otrok in v okviru tega zagotovljena potreba posameznega otroka po bivanjskem prostoru (ali tožnik kot preživninski zavezanec zagotavlja to potrebo v denarju ali v naravi s pravico otroka do uporabe njegovega sorazmernega dela nepremičnine), in na drugi strani odgovor na vprašanje, ali ima toženka kot starš, kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, zaradi otrokove brezplačne (so)uporabe tožnikovega sorazmernega deleža nepremičnine prihranek pri izdatkih za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora.

12Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nadaljnji; v nadaljevanju ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR), zajemati pa mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129a. člen ZZZDR(2)). Otrok mora biti najprej deležen pokritja najosnovnejših življenjskih potreb (eksistenčnih in bioloških), med katere nedvomno spada potreba po bivalnem prostoru (bivališču). Strošek zanj zato predstavlja t.i. nujen strošek, saj je za življenje otroka nujno potreben in je zato sredstva zanj potrebno zagotoviti v vsakem primeru.

13Zakon glede načina izpolnjevanja preživninskih obveznosti določa, da lahko preživninski zavezanec, razen pri dolžnosti staršev do preživljanja otrok, sam izbere ali bo upravičencu plačeval preživnino ali ga bo vzel k sebi v preživljanje ali pa bo poskrbel za njegovo preživljanje na drug način (131a. člen ZZZDR(3)). Sodna praksa je v zvezi s tem že zavzela stališče, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, na kakšen način bo izpolnjeval svojo preživninsko obveznost, ampak mora preživnino dajati v denarju; če to ni mogoče v celoti ali če se stranki drugače sporazumeta, se preživljanje lahko daje tudi na drug način(4), kot tudi, da se vse dajatve in storitve, ki se od izrecno določenega načina izpolnitve preživninske obveznosti razlikujejo, štejejo za darila(5).

14Iz povzetega izhaja, da denarna preživnina (če je določena skladno z zakonom) vselej zajema strošek za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora in da tisti od staršev, ki za preživljanje otroka prejema od preživninskega zavezanca preživnino, prejema tudi denarna sredstva za zagotavljanje te otrokove potrebe (to so denarna sredstva, namenjena za najemnino oziroma uporabnino). Zato v primeru, ko v vtoževanem obdobju stanovanjsko hišo v skupni lasti pravdnih strank vsakega do ½ (so)uporablja otrok pravdnih strank, dodeljen v varstvo in vzgojo enemu od staršev (toženki) in ta za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora od drugega starša (tožnika) v sklopu preživnine prejema denarna sredstva, otrokova brezplačna (so)uporaba sorazmernega deleža hiše preživninskega zavezanca (tožnika) nedvomno predstavlja okoriščenje toženke, ki se kaže v prihranku njenih izdatkov za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora. Zaradi brezplačne uporabe otroka toženka namreč prihrani denarna sredstva iz preživnine, ki bi jih sicer namenila za plačilo najemnine oziroma uporabnine(6).

15Zakon dopušča izjemo od splošnega pravila, da se preživnina plačuje v denarju. Preživninski zavezanec in roditelj, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, se namreč lahko dogovorita za drugačen način izpolnjevanja preživninske obveznosti zagotavljanja bivalnega prostora za otroka, ki je v tem, da preživninski zavezanec te obveznosti ne bo izpolnjeval v denarju, temveč v naravi, na način, da otroku daje pravico do posesti in uporabe svojega deleža stanovanjske hiše, v kateri bo otrok, skupaj z drugim staršem, kateremu je dodeljen v vzgojo in varstvo, tudi bival. Zato v primerih, ko v vtoževanem obdobju stanovanjsko hišo v skupni lasti pravdnih strank vsakega do ½ (so)uporablja otrok pravdnih strank, dodeljen v varstvo in vzgojo enemu od staršev (toženki), otrokova brezplačna (so)uporaba sorazmernega deleža hiše preživninskega zavezanca (tožnika) ne predstavlja prikrajšanja tožnika, saj ima zmanjšanje njegovega premoženja pravno podlago v sklenjenem dogovoru oziroma njegovi privolitvi, prav tako pa ni mogoče govoriti o okoriščenju toženke, saj ta v sklopu preživnine za otroka ni prejela in ne prejema denarnih sredstev za zagotavljanje njegovega bivalnega prostora(7).

16Vrhovno sodišče v odgovor na zastavljeno vprašanje zaključuje, da sama okoliščina, da sta stanovanjsko hišo v skupni lasti pravdnih strank vsakega do ½ (so)uporabljala otroka pravdnih strank, dodeljena v varstvo in vzgojo toženki, ne zadošča za utemeljenost ugovora za znižanje uporabnine, da pa lahko, kot je predstavljeno zgoraj, v določenih dejanskih okoliščinah vendarle predstavlja neupravičeno uporabo tuje stvari. Ker sodišče druge stopnje zaradi navedene zmotne materialne presoje prvostopenjske sodne odločbe ni preizkusilo v celoti, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da se opredeli do pritožbenih trditev o pravočasnosti toženkinih ugovornih trditev. Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Zvone Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, letnik XXXIII, št. 1, Ljubljana, 2012.

Op. št. (2): Sprememba uzakonjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C), Ur. l. RS, št. 16/2004 z dne 20. 2. 2004, ki velja od 1. 5. 2004 dalje.

Op. št. (3): Ibidem.

Op. št. (4): Sodba II Ips 860/2008 z dne 25. 9. 2008 in sodba II Ips 307/2007 z dne 24. 5. 2007.

Op. št. (5): Sodba II Ips 780/2005 z dne 13. 4. 2006.

Op. št. (6): Vsebinsko podobno stališče je sodišče zavzelo v odločbi II Ips 473/2009 z dne 27. 5. 2010, v kateri je pojasnilo, da se pri določanju preživnine upoštevajo vsi stroški, tudi stroški bivanja, zato ni pravne podlage za odbijanje stroškov za sinovo bivanje še pri uporabnini za stanovanje.

Op. št. (7): Vsebinsko enako izhaja iz sklepa II Ips 395/2003 z dne 18. 12. 2003, v katerem je sodišče pojasnilo, da uporabnina predstavlja del denarnih potreb obeh otrok, ki so bile podlaga za odločanje o preživnini. Ker toženec od otrok ni zahteval plačila uporabnine, je bila zaradi nižjih denarnih potreb nižja tudi njegova preživninska obveznost. Zato sedaj ne more od toženke zahtevati, da za nazaj plača tisti del uporabnine, ki odpade na oba otroka.