UPRS sklep I U 1598/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka v tem upravnem sporu izpodbija obvezno razlago Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu območja L8 poslovni kompleks Brnik (v nadaljevanju obvezna razlaga OPPN). Navaja, da se s to razlago vsebinsko spreminja OPPN, saj poleg dovoljenega združevanja funkcionalnih enot FCP2 in FCP4 z vmesno enoto FCI2, kot je določeno v besedilu OPPN, dovoljuje še združevanje z enotami FCP1, FCP3 in FCP5, s čimer se ukine edini dostop do funkcionalne enote FCP6 in onemogoči povezava z vasjo Praprotna polica. Ker je takšna razlaga izključno v korist A. d.o.o. in novega investitorja, meni, da se z izpodbijano razlago OPPN ureja posamično razmerje, torej gre za akt, izdan v obliki predpisa, zato vlaga to tožbo na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Pojasnjuje še, da je pridobila gradbeni dovoljenji za gradnjo infrastrukturnega omrežja znotraj območja urejanja OPPN za poslovni kompleks L8 Brnik in za gradnjo prve faze prve etape objekta tipa V – Outlet centra Brnik. Navaja še, da je z družbo A. d.o.o. prva tožnica za predmetne nepremičnine sklenila pogodbo o finančnem leasingu, druga tožnica pa kupoprodajno in menjalno predpogodbo. Glede na navedeno meni, da je stranka z interesom v zvezi s področjem prostorskega načrtovanja v tem območju.

Ker se z izpodbijano razlago prvi tožnici neupravičeno posega v pravico graditi na podlagi pridobljenih pravnomočnih gradbenih dovoljenj, drugi tožnici pa v pravico zahtevati sklenitev pogodbe in izpolnitev drugih obveznosti iz predpogodbe, predlaga, naj sodišče obvezno razlago OPPN odpravi oz. podrejeno ugotovi njeno nezakonitost. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni dovoljena.

Po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

Po mnenju sodišča izpodbijana razlaga OPPN ne ureja posamičnih razmerij.

Po 2. točki drugega odstavka 11. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je namreč občina pristojna za določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor. V skladu s prvim odstavkom 55. člena ZPNačrt je OPPN prostorski akt, s katerim se podrobneje načrtuje prostorske ureditve. Pri določanju podrobnih pogojev posegov v prostor gre torej za pristojnost občine v postopku sprejemanja občinskih prostorskih načrtov (prvi odstavek 1. člena ZPNačrt in drugi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, ZLS).

Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-361/96 z dne 21. 10. 1999 sprejelo stališče, da je obvezna razlaga, ne glede na njen kasnejši sprejem, del norme od njene uveljavitve. Tako stališče je sprejelo tudi v primerih obveznih razlag občinskih odlokov (glej npr.

U-I-188/03 z dne 3. 3. 2005). V primeru, da bi organ, ki sprejema obvezno razlago, z njo določil vsebino, ki je ob njeni uveljavitvi predpis ni imel, pa ne bi šlo za obvezno razlago, temveč za spremembo oziroma dopolnitev predpisa, ki mora biti sprejeta po postopku za spremembo (odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-308/97 z dne 28. 10. 1999, Uradni list RS, št. 98/99; št. U-I-51/06 z dne 15. 6. 2006, Uradni list RS, št. 66/06 in št. U-64/08 z dne 6. 11. 2008, Uradni list RS, št. 109/08).

Glede na navedeno je obvezna razlaga OPPN, tako kot sam OPPN, zgolj podlaga za pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (tretji odstavek 55. člena ZPNačrt). Neposredno na podlagi občinskega prostorskega načrta gradnja ni mogoča, saj mora upravni organ z odločbo dovoliti gradnjo in predpisati konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati (glej sklepa Ustavnega sodišča U-I- 3/11-6 z dne 17. 2. 2011 in U-I-166/11-5 z dne 29. 9. 2011). Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 169/2013 z dne 4. 7. 2013 že zavzelo stališče, da občinskega prostorskega načrta kot splošnega upravnega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Presoja morebitne nezakonitosti takega akta je zato v upravnem sporu lahko opravljena le v zvezi z odločanjem o zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki bi temeljil na tem OPPN in njegovi obvezni razlagi.

Predvsem pa obvezna razlaga OPPN ne more vplivati na pravnomočno gradbeno dovoljenje. Zato v zvezi z navedbami tožeče stranke, da se s to razlago posega v njeno pravico graditi, sodišče pojasnjuje le, da je sodno varstvo zaradi morebitnih kršitev pogodbe o finančnem leasingu ali drugega civilnopravnega razmerja zagotovljeno v civilnem (pravdnem) postopku in ne v upravnem sporu.

To pomeni, da obvezna razlaga OPPN ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.