VSM sodba I Cp 1107/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v L., opr. št. VL 197955/2012 z dne 15. 12. 2012, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki 51.623,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila. Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki 1.065,00 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka dolguje tožeči stranki plačilo neporavnanih obveznosti po dveh kreditnih pogodbah podjetja A. d.o.o., za katere je jamčila kot porok in plačnik ter v njihovo zavarovanje izdala tudi dve bianco menici.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožena stranka pritožila s sklicevanjem na vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlaga, da za obveznosti družbe A. d.o.o. ne odgovarja več, ker je poroštveno razmerje poteklo 30. 4. 2012, medtem ko je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila 14. 12. 2012. V aneksih k obema poroštvenima pogodbama je bil določen navedeni datum, do katerega je trajalo poroštveno razmerje, ki ni bilo več določeno za čas do izpolnitve obveznosti glavnega dolžnika. Bistvena sestavina poroštvenega razmerja je čas trajanja, kar se lahko spremeni samo s pisno pogodbo. Poleg tega terjatev tožeče stranke ni specificirana, saj za to izpiski odprtih postavk ne zadoščajo, pač pa bi bil potreben prikaz plačila kreditojemalca, prikaz glavnice in obračuna obresti. Neutemeljeno je zahtevana povrnitev stroškov opominov in obresti od stroškov. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in prepričljivo ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, brez bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka se je s poroštveno pogodbo št. 00254/08-P kot solidarni porok zavezala izpolniti vse obveznosti dolžnika A. d.o.o. iz kreditne pogodbe št. 00254/08 z dne 15. 4. 2008. Enako je bilo storjeno s poroštveno pogodbo 00351/09 za obveznosti glavnega dolžnika iz kreditne pogodbe št. 00351/09 z dne 24. 6. 2009. Zapadlost kreditov in poroštvenih obveznosti je bila prvotno določena na 16. 2. 2009 po prvi pogodbi oziroma 21. 12. 2009 po drugi pogodbi, kar je bilo podaljšano z več aneksi, nazadnje na 30. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da je bila z aneksi zapadlost dolga glavnega dolžnika (pa tudi poroka) podaljšana, kar ni bilo v breme dolžnika.

5Tožena stranka vsiljuje nerazumljivo razlago, da je poroštveno razmerje trajalo samo do 30. 4. 2012 in da po tem datumu kot porok ne odgovarja več. Vsebina poroštva je prav v tem, da je porok dolžan izpolniti zapadlo dolžnikovo obveznost, če ta tega ne stori (1012. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pred zapadlostjo (30. 4. 2012) tožeča stranka ni mogla zahtevati plačila ne od dolžnika, ne od poroka. Nesmiselno bi bilo, da bi obveznost poroka prenehala z zapadlostjo obveznosti dolžnika. Ni bilo sporno, da glavni dolžnik zapadle terjatve tožeče stranke ni poravnal, poleg tega pa se je tožena stranka zavezala tožeči stranki kot porok in plačnik, zato je vtoževano dolžna plačati (drugi odstavek 1019. člena OZ).

6Tožena stranka, ki svojo razlago utemeljuje s tekstom aneksa k poroštvenim pogodbam, v katerih poleg novega datuma zapadlosti 30. 4. 2012 ni več celotnega teksta 4. člena poroštvenih pogodb, da poroštveno razmerja traja do dne, ko so terjatve do glavnega dolžnika v celoti poplačane, ne upošteva naslednjega, 3. člena aneksov, da ostala določila pogodbe in aneksov ostanejo nespremenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila z aneksi zgolj podaljšana zapadlost terjatve tožeče stranke, zato ne drži pritožbeni očitek, da se ni opredelilo glede drugačne ureditve trajanja poroštva.

7O višini sporne obveznosti se pritožbeno sodišče v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je dokazana, saj so predloženi obračuni pregledni, s prikazom prometa na računu dolžnika in s prikazom uporabljenih obresti v skladu s kreditnima pogodbama. Pritožba, ki se sklicuje na 8. člen kreditnih pogodb o obračunavanju obresti, ne obrazloži, kaj bi naj bilo uporabljeno napačno, zato je glede nasprotovanja višini zahtevka neobrazložena. O stroških opominjanja glavnega dolžnika je sodišče prve stopnje obrazložilo, da jih glavni dolžnik po višini ni zavračal. Po določbi tretjega odstavka 1017. člena OZ spadajo med potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika.

8Tožena stranka v pritožbi ne omenja in ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je v zavarovanje istih obveznosti tožeči stranki izdala tudi dve bianco menici, ki sta izpolnjeni na skupen znesek 51.623,62 EUR, z zapadlostjo 30. 11. 2012 in sta bili verodostojni listini, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Menici samostojno utemeljujeta celotni tožbeni zahtevek.

9V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe.