VSM sodba I Cp 563/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 15.341,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti pravdne stroške skupaj s pripadki (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.230,68 EUR (drugi odstavek izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Uvodoma prvostopnemu sodišču očita, da je povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno ocenilo izvedene dokaze. Izpovedbe priče AH, da glede toženkine višje plače med njim in toženko ni bilo sklenjenega nikakršnega dogovora ter da ni res, da bi bila toženki višja plača izplačana na račun pripadajoče odpravnine, sodišče prve stopnje ni ocenilo kot dokaz z vidika utemeljevanja tožbenega zahtevka. Prvostopno sodišče je zgolj zaključilo, da ga ta priča ni prepričala, da brez svoje krivde ni vedela za toženkino višjo plačo v obdobju od novembra 2009 do decembra 2010, pri čemer ni pojasnilo, zakaj naj bi bila „krivda priče“ pomembna za odločitev o zahtevku, priči pa tudi ni verjelo, da glede toženkine višje plače ni bil sklenjen kakršenkoli dogovor. Ocena neprepričljivosti izpovedbe priče IŠ pri odgovorih na določena vprašanja, ob zaslišanju katere naj bi sodišče zaznalo njeno bojazen za svoje delovno mesto, je po mnenju pritožnika nerazumljiva, saj navedena priča nikoli ni bila zaposlena pri družbi M d.o.o., temveč je zanjo opravljala računovodske storitve po pogodbi z „njenim“ računovodskim servisom. Po sodišču izražen dvom v izpovedbo navedene priče, da bi ji podatke za višjo plačo lahko dala tudi toženka, je po prepričanju pritožnika neutemeljen, saj je podatke računovodskemu servisu za obračun plač v računovodstvo lahko dajala le toženka kot poslovna sekretarka. Prvostopni zaključek, da bi Š morala imeti podlago za to, da je toženki nakazovala višjo plačo, je po mnenju pritožnika zgolj plod domnev, ne pa dokazne ocene. Povsem brez osnove je tako zaključek, da naj bi direktor družbe M odredil višjo plačo, kakor tudi ni nikakršnih dokazov, da naj bi obstajal dogovor med direktorjem družbe M in toženko o izplačevanju višje plače. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnik graja prvostopni zaključek, da naj tožnik ne bi izkazal, da je toženka vtoževani znesek prejela brez pravne podlage (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), saj naj bi ji bila višja plača v navedenem obdobju izplačana na podlagi ustnega dogovora med direktorjem in računovodkinjo. V skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se plača delavcu določi s pogodbo o zaposlitvi, ne pa z nekakšnimi ustnimi dogovori, ki jih po mnenju pritožnika tudi sicer ni mogoče šteti za dokazane. Absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožnik vidi v že izpostavljeni nejasnosti prvostopnih razlogov o bojazni priče Š za svoje delovno mesto. Isti pritožbeni razlog očita tudi prvostopni ugotovitvi, da izpovedba navedene priče, da je bil v zvezi z izplačilom višje plače toženki najverjetneje sklenjen kakšen dogovor, vendar ne z njo, „kaže na to, da bi lahko kot računovodkinja delala samovoljno in toženki brez kakršnekoli pravne podlage nakazovala višjo plačo“. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je tožnik po vložitvi obravnavane pritožbe z dne 20. 3. 2014 spremenil firmo, ki od 23. 4. 2014 glasi: N d.o.o.. Opisano spremembo v poimenovanju tožnika je sodišče druge stopnje upoštevalo pri navedbi tožeče stranke v uvodu te sodbe.

7V obravnavani zadevi je tožnik od toženke z zahtevanim zneskom terjal plačilo preveč (oz. previsoko) izplačanih plač, ki naj bi jih toženki v obdobju od novembra 2009 do decembra 2010 izplačal njen delodajalec M d.o.o., od katerega je tožnik odkupil navedeno terjatev do toženke. Toženka je sicer priznavala, da je v navedenem obdobju prejemala višjo plačo, kar pa naj bi bilo v skladu z ustnim dogovorom z direktorjem njenega delodajalca, da ji bo družba M tako izplačala odpravnino po obrokih.

8Prvostopno sodišče je v tožbi zatrjevano pravno razmerje med toženko in njenim takratnim delodajalcem M d.o.o., v katerega je z odkupom terjatve na strani slednjega vstopil tožnik, pravilno pravno kvalificiralo kot neupravičeno pridobitev (190. člen OZ). V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavke neupravičene obogatitve morajo biti podane kumulativno, kar pomeni, da je prišlo do prikrajšanja premoženja na eni strani in povečanja na drugi strani ob odsotnosti pravne podlage, ki bi opravičevala tak premik premoženja(1). Dokazno breme glede obstoja navedenih predpostavk je praviloma na strani tistega, ki neupravičeno pridobitev zatrjuje, v konkretnem primeru torej na strani tožnika. Vprašanje obstoja pravne podlage za prejemanje višjih izplačil od dogovorjene plače v spornem obdobju (od meseca novembra 2009 do meseca decembra 2010) je bilo v obravnavani zadevi v pretežni meri dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje s prepričljivo in izkustveno logično dokazno oceno zadovoljivo razrešilo, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

9Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo z napačno oceno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč povsem utemeljeno podvomilo v verodostojnost izpovedbe priče AH, direktorja delodajalca toženke, o tem, da ni vedel, da je bila toženki v navedenem obdobju izplačevana višja plača, ter da glede tega ni bil sklenjen kakršenkoli dogovor. Prvostopno sodišče je s tem v zvezi sicer nekoliko nerodno zapisalo, da navedeni priči ne verjame, da za toženkino višjo plačo v tem obdobju ni vedela „brez svoje krivde“. Slednja (krivda) sicer ni pomembna, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, je pa zato za odločitev v obravnavani zadevi relevantna okoliščina sama vednost direktorja o izplačevanju višje plače od v pogodbi o zaposlitvi določene (ki jo je prvostopno sodišče smiselno potrdilo), saj le-ta posredno kaže na to, da je bilo višje izplačilo tako ali drugače dogovorjeno, da je zanj torej vendarle obstajala pravna podlaga. Na vednost direktorja delodajalca toženke glede višine toženki izplačane plače je prvostopno sodišče utemeljeno sklepalo tudi na podlagi ugotovljenega, da je podpisoval (s strani računovodkinje) pripravljene virmane za izplačilo plač, kot je izpovedal sam, pri čemer je izkustveno malo verjetna njegova izpovedba, da ni nadzoroval, kaj dejansko podpisuje. Ob tem sodišče druge stopnje še pripominja, da je šlo za družbo, v kateri so bili le trije zaposleni, zato bi morala biti drugačna višina obračuna plač zaradi skoraj enkrat višjega izplačila plače toženki vendarle relativno hitro opazna.

10Na obstoj dogovora o izplačilu višje plače v spornem obdobju je prvostopno sodišče utemeljeno sklepalo tudi na podlagi izpovedbe priče IŠ, ki je za delodajalca toženke (družbo M d.o.o.) opravljala računovodske storitve, tudi obračune plač (to delo po izpovedbi priče H opravlja še danes). Čeprav priča Š ni znala pojasniti, kdo natančno ji je odredil, da je toženki obračunavala višjo plačo, je dopuščala možnost, da ji je to odredil direktor H ustno. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere pritožnik izpodbija prvostopno dokazno oceno neverodostojnosti izpovedbe navedene priče v delu, v katerem je priča Š navajala tudi možnost, da ji je podatke za višje plače dala toženka sama. Ocena neprepričljivosti izpovedbe navedene priče pri odgovorih na določena vprašanja, ob zaslišanju katere naj bi prvostopno sodišče zaznalo njeno bojazen za svoje delovno mesto, ni nerazumljiva zgolj zaradi v pritožbi izpostavljenega, da ta priča pri družbi M d.o.o. ni bila nikoli zaposlena, temveč je opravljala računovodske storitve po pogodbi. Tudi v kolikor bi pričina za naročnika njenih računovodskih storitev neugodna izpovedba lahko omajala njeno pogodbeno razmerje z naročnikom, bi se priča lahko utemeljeno bala za svoje delo oz. delovno mesto (pri računovodskem servisu). S tem v zvezi se zato kot neutemeljena pokaže tudi pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki jo pritožnik očita prvostopnemu sodišču iz istih razlogov (zaradi zatrjevane nejasnosti zgoraj povzetih prvostopnih razlogov glede (ne)verodostojnosti dela pričine izpovedbe). Prvostopno sodišče je sicer res nekoliko nejasno obrazložilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče IŠ, da je bil v zvezi z izplačilom višje plače toženki najverjetneje sklenjen kakšen dogovor, vendar ne z njo. Iz te izpovedbe je namreč sodišče zmotno razbralo, da naj bi to pomenilo, da „bi lahko računovodkinja delala samovoljno in toženki brez kakršnekoli pravne podlage nakazovala višjo plačo“. Vendar zgolj s tem sodišče prve stopnje še ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene absolutne bistvene kršitve procesnih določb, saj opisana nejasnost na siceršnjo pravilnost prvostopne odločitve ni imela nobenega vpliva. Sicer pa je ob pravilni interpretaciji navedene izpovedbe priče Š iz nje razbrati veliko verjetnost, da je bila toženki višja plača v spornem obdobju izplačana na podlagi dogovora, kar je nenazadnje pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

11Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče po presoji sodišča druge stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je bilo toženki izplačilo višjih plač v časovnem obdobju od novembra 2009 do decembra 2010 na račun pripadajoče odpravnine omogočeno na podlagi ustnega dogovora z direktorjem družbe M d.o.o., v kateri je bila toženka zaposlena, ki je tudi računovodkinji odredil tako izplačilo višjih plač. V zvezi s pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere pritožnik izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se plača delavcu določi s pogodbo o zaposlitvi, ne pa z nekakšnimi ustnimi dogovori, sodišče druge stopnje pripominja, da v obravnavani zadevi do izplačila višjih zneskov v spornem obdobju ni prišlo iz naslova višje plače, temveč iz naslova ugotovljenega ustnega dogovora o hkratnem izplačevanju odpravnine. Da je slednja toženki v primeru prenehanja delovnega razmerja v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pripadala v višini 10 bruto plač, ki jih je delavka prejela v zadnjih 10 mesecih, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sodišče druge stopnje pa le še dodaja, da glede na podatke v spisu toženka po prenehanju delovnega razmerja od svojega delodajalca dogovorjene odpravnine ni nikoli zahtevala, kar posredno potrjuje pravilnost prvostopnega zaključka, da je bil toženki višji znesek plač v spornem obdobju izplačan prav iz naslova dogovora o hkratnem izplačilu odpravnine. Ker po vsem obrazloženem tožnik v obravnavani zadevi ni uspel dokazati, da je do premika premoženja od družbe M d.o.o. (od katere je odkupil sporno terjatev zoper toženko) v sfero toženke prišlo brez pravne podlage, ki bi opravičevala tak premik, je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek tožnika iz tega naslova na podlagi 190. člena OZ povsem utemeljeno zavrnilo.

12Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

13Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS II Ips 480/2005 z dne 14. 6. 2007.