UPRS sodba I U 1668/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Prvostopni davčni organ je v zadevi posedovanja podatkov za zavezanko A.A. z izpodbijano odločbo odločil, da se vlogi tožnika za posredovanje podatkov o transakcijskih računih za omenjeno zavezanko ne ugodi ter da tožnik trpi svoje stroške, medtem ko davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dal vlogo za posredovanje zadevnih podatkov ter vlogi priložil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ter sklep Višjega sodišča o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. V nadaljevanju obrazložitve davčni organ citira določbe vseh osmih odstavkov 19. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter na tej podlagi ugotavlja, da podatka o transakcijskih računih ni med podatki, ki jih davčni organ lahko razkrije upravičeni osebi, ter da se zato tožnikova vloga zavrne. In ker se je postopek začel na zahtevo stranke, le-ta v skladu s prvim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) trpi stroške, ki so ji nastali zaradi postopka.

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno ter ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. V razlogih navaja, da je v ZDavP-2 poleg ostalega urejeno tudi varovanje podatkov, ki jih davčni organ pridobi v postopku pobiranja davkov, ter da so v 5. poglavju uzakonjeni načini varovanja podatkov, ki so davčna tajnost, dolžnost varovanja davčne tajnosti in pogoji za razkritje podatkov upravičenim osebam. Z ozirom na 15. člen, po katerem mora davčni organ kot zaupne varovati podatke, ki jih zavezanec za davek v davčnem postopku posreduje davčnemu organu, ter druge podatke v zvezi z davčno obveznostjo, s katerimi razpolaga davčni organ, davčni organ teh podatkov ne sme sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, ki so določeni z zakonom. Podatki, ki jih sme razkriti, so določeni v 19. členu ZDavP-2. Določeno je tudi, kdo so osebe, ki so upravičene do teh podatkov. Med njimi je tudi oseba, ki dokaže, da je stranka ali udeležena v upravnem ali sodnem postopku. Dokaže pa to tako, da predloži listino, ki je izvršilni naslov in na podlagi katere je mogoče predlagati izvršbo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožnika je zato šteti za osebo, ki je dokazala, da je stranka v izvršilnem postopku, kar pomeni, da ji davčni organ lahko razkrije podatke. Z ozirom na določbe 19. člena ZDavP-2 se mu poleg podatkov iz 1. in 2. alinee prvega odstavka navedenega člena lahko razkrije le podatke o znesku neplačanih oziroma preveč plačanih davkov, podatke o odloženem in obročnem plačilu in podatke o vloženi davčni napovedi. Takih podatkov pa tožnik ni zahteval, zato je bila njegova vloga utemeljeno zavrnjena. V zvezi s sklicevanjem pritožbe na četrti (pravilno šesti) odstavek 40. člena ZIZ, ki določa, da je upravljalec podatkov ali zbirk podatkov upniku, ki izkaže pravni interes, dolžan posredovati podatke iz 1. do 16. točke ter 18. in 19. točke prvega odstavka tega člena, pa drugostopni organ pojasni, da mora davčni organ glede varovanja davčne tajnosti ravnati po ZDavP-2, ki je specialni predpis glede vodenja postopkov s strani davčnih organov.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je upnik v izvršilnem postopku I ..., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in da je kot upnik želel pridobiti podatke o številkah transakcijskih računov, ki jih ima dolžnik v tujini. Zato se glede tožnikove vloge z dne 1. 6. 2012 uporabljajo določbe ZIZ in ne ZDavP-2. Četrti odstavek 40. člena ZIZ namreč določa, da je upravljalec podatkov ali zbirk podatkov dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov ali zbirk podatkov, kot so v v konkretnem primeru določbe ZDavP-2, posredovati osebne podatke, ki se nanašajo na dolžnika. Pravni interes izkaže upnik v skladu s petim odstavkom istega člena z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče po ZIZ predlagati izvršbo. Tožnik je vlogi priložil kopijo sklepa o izvršbi in kopijo sklepa Višjega sodišča o pritožbi. Zato je tožeča stranka upravičena do pridobitve podatkov o številkah transakcijskih računov dolžnika v tujini, ki jih davčni organ vodi na podlagi 7. točke prvega odstavka (?) Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS) in zato se predlaga odprava izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. Tožnik predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da tožnik s predloženimi listinami (sklepom o izvršbi) izkazuje pravni interes za pridobitev zahtevanih podatkov od upravljalca podatkov oziroma iz zbirk podatkov na podlagi 4. člena ZIZ. Vendar pa ima to možnost na podlagi citiranih določb ZIZ samo toliko, kolikor gre za podatke, ki se sicer varujejo kot osebni (po določbah predpisov o varstvu osebnih podatkov). Nima pa te možnosti v primeru, ko gre za (osebne) podatke, ki so še posebej (zakonsko) varovani kot zaupni in s tem tudi v konkretnem primeru, ko so podatki, s katerimi razpolaga tožena stranka, varovani kot davčna tajnost. Iz določb V. poglavja ZDavP-2, ki se nanaša na varovanje podatkov, namreč sledi, da gre pri podatkih, ki se zberejo v davčnem postopku od zavezancev za davek, in pri drugih podatkih, ki se zberejo v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, za podatke, ki se varujejo kot zaupni, s tem da je posebej določeno, komu je mogoče te podatke razkriti, pod katerimi pogoji in tudi v katerem obsegu. Takšni so tudi podatki o številkah transakcijskih računov pri izvajalcih plačilnega prometa, odprtih pri bankah in hranilnicah izven Slovenije, ki jih na podlagi 7. točke 41. člena ZDS vsebuje davčni register in ki se pridobivajo v zvezi z davčno obveznostjo oziroma za namene pobiranja davkov (40. člen ZDS) od fizičnih oseb in iz centralnega registra prebivalstva (43. člen ZDS). Gre torej za podatke, ki se varujejo kot osebni in obenem kot davčna tajnost. Zato je določbe ZDavP-2, na katere se sklicujeta oba davčna organa in ki posebej določajo, kdo in v kakšen obsegu je upravičen pridobivati te podatke, z ozirom na določbe 4. člena ZIZ šteti za specialne in s tem za določbe, ki prevladajo nad ureditvijo, ki velja za izvršilni postopek pred sodišči. Čim pa je tako, je izpodbijana odločitev pravilna in pravilno utemeljena na določbah ZDavP-2, na katere se sklicujeta davčna organa. Sklicevanje tožnika na določbe 4. člena ZIZ nasprotno ne zadošča, oziroma je celo nepravilno, saj četrti odstavek 40. člena (pravilno 4. člena) ZIZ besedila, na katero se poudarjeno sklicuje tožnik v tožbi („ne glede na določbe predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov ali zbirk podatkov“) več ne vsebuje. Da je šteti ureditev v ZDavP-2 z ozirom na ureditev v ZIZ za specialno, pa nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-H, Poročevalec državnega zbora, EVA: 2009-2011-0019 z dne 3. 6. 2010), v kateri je izrecno navedeno, da predlagana ureditev v 4. členu zakona, ki ureja pridobivanje podatkov s strani sodišč, izvršiteljev in upnikov, ne posega v določbe drugih zakonov, ki urejajo zaupna razmerja.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.