VSL sodba I Cpg 854/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 17.832,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača 1.002,50 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je obravnavani primer (1) glede na trditve tožeče stranke pravilno presojalo v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena ZZVZZ, po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

6Ugotovilo je, da se je zavarovanec tožeče stranke poškodoval pri padcu po stopnicah. Na platformi pred stopnicami, ki vodijo v klet, mu je pri hoji spodrsnilo, ker je stopil na odpadli list lončnice fikusa benjamina, ki je stala v kotu platforme. Z levo nogo je stopil na list, ta noga se mu je zapeljala in je padel po stopnicah.

7Zavrnilo je očitek tožeče stranke, da je bila pohodna površina stopnišča drseča. Ugotovilo je, da je izdelana iz marmorja in iz izkustvene zaznave zaključilo, da ta sam po sebi ne drsi. Splošno znano dejstvo je, da je marmor primeren material za stopnišča in da sam po sebi ni spolzek, kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožeča stranka. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila pohodna površina stopnic ravna in izdelana iz materiala, ki ne drsi ter da zato tožena stranka ni kršila 56. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnih mestih.

8V zvezi s trditvami tožeče stranke, da do nesreče ne bi prišlo, če bi delodajalec poskrbel, da na tleh ne bi bilo prosto ležečih in drsečih odpadlih listov, je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da tožeča stranka ni konkretizirano opredelila, katero konkretno opustitev dolžnega ravnanja očita toženi stranki. V prid stališču, da golo sklicevanje na abstraktne pravne predpise ne zadošča za utemeljitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, je navedlo tudi odločbe višjih sodišč, ki so se o tem vprašanju že izrekla. Zmotno je pritožbeno stališče, da je podana odgovornost delodajalca že na podlagi dejstva, da ima delavec pravico do takega delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. V konkretnem primeru ni prišlo do nezgode pri izvajanju nevarne dejavnosti, zato krivdna odgovornost delodajalca ne more temeljiti na teoriji o ratio legis vzročnosti. Potreba po varstvenih pravilih je namreč utemeljena z obstojem nevarnosti, ki preti iz posamezne vrste dela. Pravila varstva pri delu so namenjena temu, da se uresničitev take nevarnosti prepreči ali vsaj bistveno zmanjša (2).

9V obravnavanem primeru postavitve lončnice na platformo pred stopnicami in na tleh ležečih odpadlih listov ne gre za nevarnost, ki objektivno preti zaposlenim, ki hodijo po stopnicah. Enako nevarnost lahko predstavlja tudi listek papirja, če pade slučajno na tla. Zmotna je pritožnikova trditev, da gre za odebeljen masten list, saj ni šlo za običajen fikus pač pa fikus benjamin, ki ima majhne tanke liste. Če od povprečno pazljivega človeka ni možno pričakovati, da bo stalno gledal pod noge in pričakoval kakšne „tujke“, kar trdi pritožnik v pritožbi, pa to še ne pomeni, da bi na tej predpostavki sodišče prve stopnje lahko tudi sklepalo, da je v primeru, če zaradi „tujka“ na tleh delavcu spodrsne, delodajalec ravnal protipravno. Če bi hotela s tožbenim zahtevkom uspeti, bi morala tožeča stranka navesti, v čem je bilo protipravno ravnanje tožene stranke in pri tem navesti, katera predpisana pravila naj bi tožena stranka v konkretnem primeru kršila, čemur pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni zadostila.

10Tožeča stranka ni uspela izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja niti uveljaviti zmotne uporabe materialnega prava, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker s tožbo ni uspela, je glede na neuspeh v pravdi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, njihove odmerjene višine pa višje sodišče ni bilo dolžno presojati, ker višine stroškov tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) 17. 1. 2007 se je v C. poškodoval delavec tožene stranke in zavarovanec tožeče stranke.

(2) Glej II Ips 429/2005.