VSRS Sodba XI Ips 28484/2014-81

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 9. 7. 2014 zoper obdolženega M. J. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom in 20. členom KZ-1 ter grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 155. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 11. 7. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 21. 7. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne vsebuje razlogov o obstoju ponovitvene nevarnosti, da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren ukrep, ki bi bil neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, da bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom - hišnim priporom ter da je „sporen“ obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi oziroma ga spremeni tako, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 8. 8. 2014 predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje vse potrebne razloge o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kakor tudi konkretne navedbe o obstoju pripornega razloga, iz katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, ter v okviru tega tudi o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora. Poudarja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo tudi razloge, zakaj hišni pripor kot milejši ukrep ne pride v poštev.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil obdolženec seznanjen dne 11. 8. 2014, njegov zagovornik pa dne 8. 8. 2014. Obdolženčev zagovornik je na odgovor vrhovne državne tožilke podal izjavo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 11. 8. 2014. V njej je izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke ter poudaril, da vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti. Izjavo obdolženca na odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče prejelo dne 13. 8. 2014. V njej obdolženec navaja, da so mu bile v postopku kršene človekove pravice, predvsem pravica do zaslišanja prič ter nadaljuje, da bo zaradi odrejenega pripora izgubil stanovanje.

B. - I.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B. - II.

6Očitek zahteve, da je vsaj pri kaznivem dejanju poskusa vlomne tatvine in kaznivem dejanju grožnje „sporen“ obstoj pravnega standarda utemeljenega suma, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (8. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice ter 6., 7. in 8. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, 20. členom in 34. členom KZ-1 ter grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, oprli predvsem na zapisnike o sprejemu kazenskih ovadb, uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivih dejanj, posnetke video-nadzornih kamer, uradni zaznamek o prepoznavi osebe po fotografijah, izjave oškodovancev F. K. in J. K., zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja z dne 7. 7. 2014 ter na izvid Splošne bolnišnice Celje za J. K. Sodišče je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa podrobno povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da si je obdolženec v sostorilstvu z I. O. protipravno prilastil kolesi na škodo D. P. in A. V. ter poskušal z namenom, da vzame tuje premične stvari, vlomiti v stanovanje oškodovanke F. K., ko je bil pri tem kaznivem dejanju zaloten, pa je proti njenemu sinu J. K. zamahnil z nožem ter mu resno zagrozil, da ga bo napadel. Obstoja utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ne morejo omajati trditve zahteve, da za kaznivi dejanji vloma in grožnje ni nobenega materialnega dokaza, da na kraju kaznivega dejanja niso bili najdeni obdolženčevi prstni odtisi, niti nož, ki naj bi ga držal v roki, ter da pri hišni preiskavi na obdolženčevem domu policisti niso ničesar zasegli. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7V nadaljevanju zahteve obdolženčev zagovornik trdi, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijani sklep glede stopnje verjetnosti ponovitve dejanja sploh nima navedenih razlogov oziroma so ti razlogi tako pomanjkljivi, da jih ni mogoče preizkusiti.

8Za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah (zadevi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009, XI Ips 62103/2012 z dne 10. 1. 2013) presodilo, da so odločilna dejstva le tista, na katere se neposredno veže uporaba splošnega ali posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesno-pravno relevantna dejstva).

9Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je trditev vložnika zahteve, da izpodbijani sklep nima navedenih razlogov o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti oziroma da so ti razlogi pomanjkljivi. Sodišče je v izpodbijanem sklepu (9. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 9. točka sklepa zunajobravnavnega senata) obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poleg teže, načina storitve in okoliščin, v katerih so bila kazniva dejanja storjena (še zlasti velika mera predrznosti pri kaznivih dejanjih na škodo F. K. in njenega sina J. K.), upoštevano dejstvo, da je obsojenec specialni povratnik, da naj bi obravnavana kazniva dejanja storil kmalu po prihodu iz zapora ter v preizkusni dobi po dveh izrečenih sodbah, da je bil pri kaznivih dejanjih dobro organiziran, saj ukradenih koles ni bilo mogoče najti, pri izvrševanju kaznivih dejanj pa je pokazal visoko mero vztrajnosti, odločnosti in brezobzirnosti, saj naj bi oškodovanca, ki naj bi ga zalotil pri kaznivem dejanju, skušal zadržati z uporabo noža. Sodišče je pri osebnih okoliščinah na strani obdolženca, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, upoštevalo tudi dejstvo, da mu izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja vir zaslužka, saj je brez zaposlitve in sredstev za preživljanje. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takšnimi in podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

10Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti s trditvijo, da bi bila ponovitvena nevarnost odpravljena, če bi sodišče zoper obdolženca odredilo milejši ukrep - hišni pripor, ter da odreditev pripora ni sorazmerna s posegom v obdolženčevo osebno svobodo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 in številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (10. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 11. točka sklepa zunajobravnavnega senata) utemeljeno presodilo, da je pripor v obravnavanem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z uporabo drugega milejšega omejevalnega ukrepa, tudi ne hišnega pripora, upoštevaje zlasti, da naj bi obdolženec obravnavana kazniva dejanja storil kmalu po tem, ko je bil izpuščen iz zapora.

C.

11Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.