VSRS sklep II Ips 3626/99

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi:
"Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da mora tožena stranka plačati tožniku 8,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1998 dalje in mu povrniti 438.856,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1998 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 4,200.000,00 SIT pa se zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti tožnikova pritožba zavrneta in se v še izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 72.253,50 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 18.900,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2000 dalje, da ne bo izvršbe.

Tožnik se je 21.6.1993 hudo telesno poškodoval, ko ga je kot takrat pet let starega otroka na prehodu za pešce z avtomobilom zadel zavarovanec tožene stranke. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 12,600.000,00 SIT, pri čemer je že upošteval znižanje zaradi svojega soprispevka k nastali škodi v višini 30%. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 10.360.000.00 SIT odškodnine in presežni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 7,350.000,00 SIT, v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino v vsej zahtevani višini 1,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri odmeri odškodnine za ostale tri oblike nepremoženjske škode pa je odmera sodišča prve stopnje previsoka. Od zahtevanih 5,000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje odmerilo 4.000.000.00 SIT, pravična odškodnina pa znaša 3,000.000,00 SIT.

Od zahtevanih 1,500.000,00 SIT odškodnine za strah je sodišče prve stopnje odmerilo 800.000,00 SIT, pravična odškodnina za to obliko škode pa znaša 500.000,00 SIT. Od zahtevanih 10.500.000.00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje odmerilo 9,000.000,00 SIT, pravična odškodnina iz tega naslova pa znaša po presoji pritožbenega sodišča 6,000.000,00 SIT. Od skupno odmerjene odškodnine 10,500.000,00 SIT je sodišče druge stopnje zaradi upoštevanega 30% tožnikovega soprispevka toženi stranki naložilo v plačilo znesek 7,350.000,00 SIT.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V razlogih poudarja dolgotrajnost zdravljenja, svojo mladost in z njo povezano predvideno trajanje telesnih in duševnih bolečin ter nevšečnosti. Opozarja na izgubo ledvice, na nevrološke težave, zaradi katerih se težko uči in je vzgojno problematičen, saj rabi pomoč psihologa in pedagoga na šoli, na izredno neprijetnost v zvezi z uhajanjem blata, nevrološke težave pa povzročajo take omejitve, ki niso primerljive s kakršnokoli omejeno gibljivostjo roke ali noge. Težave bo imel pri ustreznem izšolanju in pridobitvi poklica, za katerega bi sicer bil sposoben, če ne bi bilo škodnega dogodka. Onemogočen je pri športnih aktivnostih. Tudi strah v času bolnišničnega zdravljenja je bil pri tako majhnem otroku, ki je iztrgan iz domačega okolja, bistveno večji kot pri odraslem človeku.

Revizija meni, da prisojena odškodnina odstopa navzdol od prisoje v podobnih primerih in se sklicuje na prisojo odškodnine v določeni konkretni zadevi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija je delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje v tej pravdni zadevi izhajajo naslednja odločilna dejstva. V času prometne nesreče je bil tožnik star pet let. Zaradi zadetja osebnega avtomobila v njegovo desno bočno stran in padca je prišlo do zloma desne nadlaktnice, zloma desne stegnenice, raztrganine jeter, raztrganine desne ledvice, izliva krvi v prsno votlino in šokovnega stanja. Kasneje so ugotovili tudi pretres možganov. Še istega dne so tožnika dvakrat operirali. Pri prvi operaciji so ustavili krvavitev zaradi raztrganine jeter, pri drugi operaciji so ugotovili tako poškodbo desne ledvice, da so jo morali odstraniti. Zlomljeno roko so mu za štiri tedne zamavčili, zlomljeno nogo pa za enako obdobje imobilizirali z žično trakcijo. Zato je moral en mesec ležati v postelji. V začetku je imel uvedeno cevko za dihanje s pomočjo aparata, dren za odvajanje krvi, 14 dni je dobival infuzijo z zdravili, en teden so ga umetno hranili, prestal je številne preiskave. Po enem mesecu so ga odpustili iz bolnice in je nadaljnji mesec moral uporabljati invalidski voziček, nato pa je pričel s fizioterapevtskimi vajami. Šepal je en mesec. Tudi v bodoče bo prestajal nevšečnosti zaradi potrebnih rednih kontrol tlaka, urina, vse v zvezi z izgubo ene ledvice, pa tudi zaradi kontrol v zvezi z uhajanjem blata in zaradi možne epilepsije. Zelo hude bolečine je trpel 15 dni, srednje 14 dni in stalne lažje 2 meseca. Za to obliko nepremoženjske škode mu je pritožbeno sodišče znižalo na prvi stopnji odmerjeno odškodnino 4,000.000,00 SIT na 3,000.000,00 SIT. Intenziven sekundaren strah od drugega dne po nesreči, ko se je tožnik zavedel svojega stanja in prestajal vse opisane posege med zdravljenjem v bolnišnici ter imobilizacijo roke in noge, je glede na njegovo mladost trajal ves čas bolnišničnega zdravljenja. Naslednji mesec, ko je bil doma, moral pa je

uporabljati invalidski voziček, je bil strah lažje narave. Odmero odškodnine za to obliko škode v znesku 800.000,00 SIT na prvi stopnji je pritožbeno sodišče znižalo na 500.000,00 SIT. Odmero vseh zahtevanih 1,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti (štiri brazgotine na trebuhu, ledvenem predelu in prsnem košu) je pritožbeno sodišče potrdilo in zato ni predmet revizijskega izpodbijanja.

Največji obseg nepremoženjske škode je tožniku nastal na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti in z njim povezanih duševnih bolečin. Oba zloma sta se sicer zarasla praktično brez posledic, saj je ostalo le še minimalno zaostajanje rotacije desne podlakti. Zaradi ostalih poškodb pa tožnik prestaja in bo prestajal številne težave in omejitve. Zaradi odstranitve desne ledvice je leva ledvica bolj obremenjena, zato obstaja večja možnost infekta, vsaka poškodba ali okvara te ledvice pa je lahko zelo nevarna. Tožnik mora zato hoditi na stalne kontrole in se tudi izogibati skupinskim športom, kjer je večja možnost poškodbe ledvice. Zaradi pretresa možganov ima tožnik težave s koncentracijo, z večjo težavo se uči in potrebuje pomoč, ima pa tudi glavobole, vrtoglavice, je občutljiv na svetlobo, je nervozen, hitreje se utrudi, kar vse se odraža tudi pri šolskem uspehu. Ne more gledati televizije, ne sme se ukvarjati z računalnikom. Čeprav se tožnik s skupinskimi športi ne bo mogel ukvarjati, pa mu zdravniki (z določenimi omejitvami zaradi nevroloških težav) le priporočajo zmerno ukvarjanje z individualnimi športi. Tožnik trpi zaradi dodatne težave - zaradi uhajanja blata, kar ga poleg ostalega omejuje tudi pri njegovi prehrani. Vse naštete težave in omejitve (tožena stranka je v pritožbi izgubo ledvice in pretres možganov opredelila kot 35% invalidnost po tabelah zavarovalnic) tožnika obremenjujejo sedaj in ga bodo tudi v bodoče ne samo pri športu, temveč pri vseh aktivnostih, zlasti pri učenju, v katerega mora vlagati povečane napore, poleg tega pa se mu zožujejo možnosti izbire bodočega poklica. Pritožbeno sodišče je odmero odškodnine na prvi stopnji v znesku 9,000.000,00 SIT za to obliko škode

znižalo na 6,000.000,00 SIT.

Pravna podlaga za razsojo o tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Te določbe poleg drugega vsebujejo tudi kriterije za prisojo pravične odškodnine. Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in o višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa hkrati paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Pri določanju odškodnine je zato treba na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje določenimi odškodninami, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske

aktivnosti in podobno.

Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče pravkar navedene kriterije za prisojo pravične odškodnine materialnopravno pravilno uporabilo pri odmeri revizijsko sporne odškodnine za telesne bolečine in za strah. Ta odmera se giblje v okviru prisoje odškodnin za škode v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo škodo. Pri odmeri 3,000.000,00 SIT odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče druge stopnje primerno upoštevalo vse odločilne okoliščine, med njimi tudi tiste, ki jih poudarja revizija. Enako velja tudi za odmero 500.000,00 SIT odškodnine za dva meseca trajajoči sekundarni strah. Prav zaradi dejstva, da je tožnik kot petletni otrok težje razumel svojo iztrganost iz domačega okolja in se bolj bal vseh dogajanj in medicinskih posegov, je bila odmerjena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, ne pa manj. Višja odmera bi znatno izstopila iz okvira prisoje odškodnin za tako ugotovljeni obseg škode v primerih, ki so podobni tožnikovemu. Pač pa revizija delno utemeljeno graja znižanje odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od 9.000.000.00 SIT na 6,000.000,00 SIT. Pri takem znižanju je sodišče druge stopnje po presoji revizijskega sodišča v premajhni meri upoštevalo obseg te oblike škode, tožnikovo mladost, zlasti pa zaradi posledic škodnega dogodka povečane vsakodnevne napore v doseganje učnega uspeha in zožane zmožnosti za izbiro bodočega poklica, ki so omejene tako zaradi izgube desne ledvice, kot tudi zaradi izkazanih nevroloških težav.

Revizijsko sodišče ob primerjanju s prisojo odškodnin v tožnikovi podobnih odškodninskih zadevah ugotavlja, da znaša pravična denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 7.500.000.00 SIT.

V ostalem delu tožnikova revizija ni utemeljena. Primerjava s konkretno zadevo, na katero se tožnik sklicuje v reviziji, že po njegovih revizijskih navedbah pokaže, da ne gre za škodo, ki bi bila podobna škodi v tej pravdni zadevi. Materialnopravno pravilna odmera odškodnine za vse štiri oblike nepremoženjske škode po vsem obrazloženem znaša 12,000.000,00 SIT. Od tega zneska je treba odšteti 30% zaradi tožnikovega soprispevka k prometni nesreči. Tako je tožena stranka dolžna plačati tožniku 8,400.000,00 SIT odškodnine. Zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava in po ugotovitvi, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena in 393. člena ZPP/77 odločilo kot v izrekih te revizijske odločbe.

Delna sprememba je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji (tožnikov uspeh na prvi stopnji sedaj znaša 67%) ter pritožbenemu (pritožbeni uspeh tožene stranke sedaj znaša 58%) in revizijskemu uspehu (tožnikov uspeh na revizijski stopnji znaša 20%) sorazmerno odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških (prvi in drugi odstavek 166. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP/77).