UPRS sodba I U 237/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo, izdano v postopku inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), je tožniku kot lastniku objekta A., ..., ki se nahaja ob občinski cesti JP 955570, na zemljišču parcele št. *112 k.o. ..., naloženo, da do 31. 12. 2013, zaradi odvrnitve nevarnosti za promet po navedeni cesti, na cestni strani strehe objekta A. namesti snegolove in o izvedenem pisno obvesti inšpekcijski organ, ker bo sicer za odpravo nepravilnosti kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Stroški, ki jih je dolžan plačati tožnik (kot zavezanec), v postopku niso nastali.

Odločitev je v dejanskem pogledu utemeljena z ugotovitvijo, da na objektu v lasti tožnika, ki se nahaja ob vozišču javne ceste JP 955570 niso nameščeni snegolovi, da je skrajna zunanja točka objekta, ki je najbližje vozišču ceste, od roba vozišča oddaljena približno 1,5 m in da je dolžina nevarnega mesta ob cesti ocenjena na vsaj 12 metrov, v pravnem pogledu pa z določbami 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 5. člena ZCes-1 v povezavi s tretjim odstavkom 48. člena Odloka o občinskih cestah (v nadaljevanju Odlok), po katerem morajo imeti sosedi ob občinski cesti na strehi objekta, s katerih se lahko na občinsko cesto vsuje sneg, pritrjene snegolove.

Iz obrazložitve nadalje sledi, da je tožnika še pred uvedbo postopka inšpekcijskega nadzora k namestitvi snegolovov najkasneje do 15. 11. 2012 neuspešno pisno pozval upravljavec ceste (Občina Velike Lašče) in da je bilo tožniku skladno s 33. členom ZIN v inšpekcijskem zapisniku št. 0612-55/2013-1 z dne 1. 10. 2013 izrečeno opozorilo, da je dolžan do 15. 11. 2013 namestiti snegolove in o tem obvestiti inšpekcijski organ. Ker organ obvestila ni prejel, je dne 19. 11. 2013 opravil kontrolni pregled in ugotovil, da tožnik izrečenega opozorila ni upošteval ter nepravilnosti ni odpravil, čeprav je bil opozorjen, da bodo v takem primeru izrečeni drugi ukrepi po določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

V zvezi s pisno izjavo tožnika o ugotovitvah, ki izhajajo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 1. 10. 2013, da obravnavana cesta na delu, kjer poteka mimo hiše v lasti tožnika, zemljiškoknjižno ni urejena in poteka po zemljišču v zasebni lasti in zato ni „kategorizirana javna pot“, prvostopni organ pojasni, da je „javna cesta“ po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi, „javna pot“ pa po 25. točki občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije, da je Občina Velike Lašče predmetno javno cesto kategorizirala kot JP 955570 z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Velike Lašče (Uradni list 6/99) ter da se skladno s 123.a členom ZCes-1 za obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05) določba 5. člena tega zakona uporablja ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta.

Župan Občine Velike Lašče je z odločbo št. 371-092/2013-2 z dne 30. 12. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil, izpodbijano odločbo potrdil kot pravilno in zakonito ter ugotovil, da v postopku niso nastali stroški, ki bi jih bil dolžan plačati tožnik. Odločitev je utemeljena na določbi 123.a člena ZCes-1, ki ureja prepovedi nedovoljenih ravnanj na javnih cestah, na zemljiščih in objektih ob javnih cestah, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej, do ureditve lastništva nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta. Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, po katerih poteka javna cesta, za odločitev v zadevi nerelevantne in predmet odločanja v okviru postopka razlastitve, ki še ni zaključen.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da jo sodišče prekliče do končanja postopka o razlastitvi dela parc. št. 1375/3 k.o. ..., toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Meni namreč, da tožena stranka z njo izvaja le dodaten pritisk na tožnika v postopku za razlastitev, ki iz razlogov, ki jih obširno navaja in utemeljuje tožnik, ni upravičena. Napačna je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, saj je tožnik na podlagi plačilnega naloga plačal upravno takso v znesku 18,12 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. V zvezi s tožbenimi navedbami poudarja, da javna pot 955570 poteka po zahodni strani griča C., da je kategorizirana javna pot in da se uporablja kot javna cesta, kot je to razvidno iz odgovoru priložene skice javne poti JP 955571 iz Prostorskega informacijskega sistema (PISO). Zavrača tudi tožbene očitke o zamolčanju dejstev in dokazov, ki so relevanti za odločitev, kot tudi očitek o postopanju inšpekcijskega organa kot podaljšane roke tožene stranke.

Tožnik v pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe odgovora na tožbo in vztraja, da je „kategorizirana javna pot“ dejansko služnostna pot in da tožena stranka doslej ni predložila dokazov, ki bi v skladu z ZUreP-1 potrjevali trditev, da se pot med B. in C., navedena v občinskem odloku, vpisana pod št. 152, nanaša na pot po privatnih parcelah, kar pomeni, da se pot pod št. 152 B.-C. v občinskem odloku nanaša na pot, ki je vrisana v katastru, torej na pot po par. št. 4019 k.o. ... Služnostna pot po parc. št. 1375/3 k.o. ... ni kategorizirana javna pot, ker gre za zemljišče, ki je v celoti v lasti tožnika (ni javno dobro) in zanjo tožnik plačuje vse davke. Parc. št. 4019 k.o. ..., po kateri je speljana pot med B. in C., je javno dobro. Njen obstoj tožena stranka neutemeljeno prikriva in dokazuje njeno neustreznost za obnovitev prometne poti, kar je rezultat nezakonitega ravnanja tožene stranke - samovoljnega vzdrževanja in obnavljanja poti po privatnih zemljiščih in opustitve vzdrževanja občinske poti po parc. št. 4019 k.o. ... Ponovno poudarja, da odločba predstavlja dodaten pritisk, s katerim želi tožena stranka vplivati v zvezi s postopkom razlastitve. Z namestitvijo snegolovov bi namreč tožnik „priznal“, da je služnostna pot občinska pot, kar bi bil verjetno dodatni argument tožene stranke v postopku razlastitve.

Sodišče je moralo tožbo zavrniti.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Skladno s prvim odstavkom 5. člena ZCes-1 je na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih na javni cesti, prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Opustitev namestitve snegolovov na strehi objekta, s katere se lahko na javno cesto vsuje sneg, nedvomno sodi v prepovedane opustitve po navedeni določbi zakona. Njihovo namestitev zapoveduje tudi Odlok v tretjem odstavku 48. člena.

Po prehodni določbi 123. člena ZCes-1 veljajo prepovedi iz 5. člena ZCes-1 tudi za obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B, ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, torej za obstoječe javne ceste, glede katerih je v teku postopek urejanja lastninskih razmerij (razlastitve) po določbah 19. člena ZJC-B.

V obravnavanem primeru med strankama ni spora o tem, da za zemljišče v lasti tožnika, po delu katerega po trditvah tožene stranke poteka kategorizirana javna cesta, teče postopek razlastitve, kar je po presoji sodišča zadostna podlaga za zahtevo po spoštovanju prepovedi iz 5. člena ZCes-1. Vprašanja, na katera opozarja tožnik in na katera je opozarjal že v postopku inšpekcijskega nadzora, so bistvenega pomena za odločanje v postopku razlastitve, ne morejo pa vplivati na odločitev v obravnavanem – inšpekcijskem postopku. Ker je tožniku ukrep naložen kot sosedu „obstoječe javne ceste“ iz 19. člena ZJC-B, se z njim v ničemer ne prejudicira odločitve v še odprtem postopku razlastitve, temveč se z njim v javnem interesu zagotavlja varnost prometa, ki po „obstoječi javni cesti“, glede katere lastninska razmerja (še) niso urejena, nesporno poteka. Izpolnitev obveznosti, ki mu je naložena pod grožnjo prisilne izvršitve, pa v postopku razlastitve tudi ne more šteti za „priznanje“ občinske poti s strani tožnika.

V zvezi s stroški postopka pritožbeni organ le ugotavlja, da stroški, ki bi jih bil dolžan plačati (pri)tožnik, v postopku niso nastali. Ker tožnik v pritožbenem postopku povrnitve stroškov (takse za pritožbo) ni uveljavljal, takšni odločitvi o stroških postopka ni mogoče očitati nepravilnosti.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker med strankama dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).