VSL Sodba I Cpg 828/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati toženi stranki njene stroške z odgovorom na pritožbo v višini 930,37 EUR, v roku 15 dni, po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo posameznih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo sukcesivno od 31. 12. 2014 do 31. 3. 2018 v višini 1.601,43 EUR v skupnem znesku glavnice, torej 64.057,20 EUR s pripadki (1. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo še, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 3.883,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče odloči tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ugotovljeno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje je takšno, da je Občinski svet Občine ... 8. 7. 2013 sprejel Koncesijski akt organizacije in načina izvajanja izbirne gospodarske javne službe za oskrbo s toplotno energijo (priloga spisa B6 v nadaljevanju koncesijski akt), ki ureja organizacijo in način izvajanja izbirne gospodarske javne službe, oskrbo s toplotno energijo za javne objekte na območju C. in M. Na podlagi tega akta je tožena stranka kot koncendent objavila javni razpis z navodili koncesije za izvajanje gospodarske javne službe in v tem postopku za koncesionarje izbrala tožečo stranko. Na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja sta pravdni stranki dne 20. 12. 2013 sklenili koncesijsko pogodbo (priloga A2). Eden od objektov, za katere je cena toplote določena po 8. členu koncesijske pogodbe, je športna dvorana ..., katere lastnica je Mestna skupnost ..., ki je pravna oseba javnega prava. Najemnik Športne dvorane ... je družba S. d. d. (S. d.d.). Družba S. d. d. kot najemnik Športne dvorane ... na podlagi izdanih računov tožeči stranki plačuje le varibilni del cene, za fiksni del cene pa račune tožeče stranke zavrača.

6Tožeča stranka gradi svoj zahtevek na tem, da je iz 8. člena koncesijske pogodbe razvidno, da je ena od obveznosti uporabnikov dolžnost plačevanja dobavljene toplotne energije v predvidenih plačilnih rokih, kar po mnenju tožeče stranke predstavlja obljubo dejanj tretjega v skladu s prvim odstavkom 130. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Meni, da je tožena stranka s koncesijsko pogodbo tožeči stranki obljubila, da bo navedena cena (to je fiksna cena) plačana s strani uporabnika, ki pa takšno plačilo zavrača. V teku postopku se je izkazalo tudi, da tožeča stranka ta znesek sodno zahteva v plačilo tudi od uporabnika S. d. d. in od Mestne skupnosti ..., ki je lastnik Športne dvorane.

7Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo pravno argumentacijo tožeče stranke, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki zaradi neplačila fiksnega dela stroškov dobave energije za Športno dvorano ..., katere lastnik je povsem druga pravna oseba oziroma je njen uporabnik in najemnik družba S. d. d. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo na dveh podlagah.

8Najprej je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran, saj je šlo za sukcesivno dobavljanje energije in s tem za sukcesivno nastajajočo škodo. Meni, da je sodna praksa zavzela stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko upnik izve za storilca in začetek nastanka take škode. Ugotovilo je, da če oškodovanec zamudi z uveljavljanjem prvega zahtevka, potem zastara celotna terjatev iz škodnega dogodka (VS RS III Ips 150/2008, II Ips 333/2005 in druge). Tožeča stranka je za storilca izvedela takoj ob delnem plačilu računa za variabilni del za mesec november, ki je zapadel v plačilo 30. 12. 2014 (priloga spisa A17), tožbo pa je vložila šele 30. 4. 2018, zato je celoten zahtevek zastaral.

9Drugi razlog za zavrnitev zahtevka je po mnenju sodišča prve stopnje ta, da ni mogoče slediti razlagi tožeče stranke, da se je tožena stranka s sklenitvijo koncesijske pogodbe zavezala v skladu z določbo 130. člena OZ, da bodo tretje osebe dobljeno toplotno energijo plačale koncesionarju.

10Glede tega, da določilo v 8. členu koncesijske pogodbe ne more pomeniti obljube dejanja tretjega v smislu 130. člena OZ, pa pritožnica navaja, da iz vsebine iz koncesijske pogodbe ravno to izhaja in sicer je v 8. členu koncesijske pogodbe določena ocena oskrbe s toplotno energijo. V 9. členu koncesijske pogodbe je določen način obračuna uporabnikov in njihova obveznost plačevanja zneskov za te račune ter določilo 14. člena eno kot obveznosti uporabnikov določa dolžnost plačila dobavljene toplotne energije.

11Pritožnica tudi navaja, da ne more odklopiti subjektov, ki ne plačujejo energije, saj iz četrtega odstavka 30. člena koncesijske pogodbe izhaja, da koncesionar lahko razdre koncesijsko pogodbo, če koncendent ne zagotavlja odvzema predvidene toplote.

12Pritožbeno sodišče takšnim argumentom ne more slediti. Prav ima tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da bi takšna razlaga, da koncendent odgovarja za škodo, ki jo koncesionarju zaradi neizpolnitve svoje obveznosti povzroči uporabnik oziroma nekdo, za katerega koncesionar opravlja neko storitev v okviru koncesijske pogodbe, nevzdržna. V tem primeru bi šlo za javno naročilo in za obveznosti občine ali druge osebe javnega prava oziroma tožene stranke kot pogodbene stranke o dobavi električne energije. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje.

13Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila med tožnico in uporabnikom sklenjena pogodba o priključitvi, niso bistvene, saj sama pritožnica pojasni, da je bilo med uporabnikom športne dvorane in tožnico sklenjeno pogodbeno razmerje z dnem dobave upoštevaje določila 530. v zvezi z 288. členom Energetskega zakona. Če pritožnica ni uredila pogojev plačila in dobave z uporabniki, pa tega sedaj ne more valiti na toženo stranko in se sklicevati na škodo zaradi kršitve 130. člena OZ. Ni namreč življenjsko logično, da bi tožena stranka kot koncendent odškodninsko odgovarjala za (ne)sklepanje pogodb ali za (ne)izpolnitve uporabnikov proti koncesionarju. Kot že večkrat rečeno, v tem primeru, bi tožena stranka sama sklenila pogodbo o dobavi energije na podlagi pravil javnega naročanja. Logika, ki jo ponuja tožnica, pa bi lahko pomenila obid pravil javnega naročanja. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke kot ene izmed obveznih sestavin odškodninske odgovornosti.

14Pritožbeni razlogi, da ne gre za (odškodninske) terjatve, ki bi nastale sukcesivno, niso pravilni. Tožeča stranka zahtevek zoper toženo stranko gradi na podlagi odškodninske odgovornosti in sicer, da naj bi se v koncesijski pogodbi zavezala, da bodo uporabniki plačevali tudi fiksni del za dobavo električne energije. Nedvomno je, da je ta škoda nastajala sukcesivno. Drugačni argumenti tožene stranke, da je treba neplačilo vsakega posameznega računa upoštevati ločeno, zato ker ne drži, da bi morala tožeča stranka že ob neplačilu prvega zapadlega računa vedeti, da tudi preostalih računov ne bo prejela plačanih, ne zdržijo pravne in dejanske presoje. Takšne navedbe ne držijo, saj je uporabnik zatrjeval, da fiksnih stroškov ne bo plačeval (to dokazuje tudi neprerekano dejstvo, da ga tožnica v drugem postopku toži na plačilo fiksnih delov stroškov dobave). Pritožnica je od toženke zahtevala plačilo na odškodninski podlagi, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je škoda nastajala sukcesivno in da je zastaral celoten zahtevek. Pritožnica se torej moti, da ne gre za sukcesivno nastajanje škode, ko navaja, da gre za plačila, ki niso mesečno med seboj povezana, saj bi bil lahko plačan vsak račun posebej. Pritožnica namreč meša zastaranje na podlagi plačil dobavitelju in na odškodninski podlagi, kot je v tem primeru.

15Poleg tega pritožnica navaja, da ob prvem neplačilu (dne 31. 12. 2014) ni mogla vedeti, da uporabniki ne bodo plačevali fiksnega dela stroškov. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, in temu pritožnica ne oporeka, je pritožnica tožbo vložila šele 26. 4. 2018, torej kar štiri leta kasneje. Pritožnica pa v pritožbi ne navede, kdaj točno naj bi se zavedela škode. Njeno pritožbeno navedbe, da iz elektronske pošte z dne 23. 4. 2015 izhaja (ki ga je priložila pritožbi, priloga A40), da ni mogla vedeti, da uporabniki ne bodo plačevali, ker so se sklicevali na urejanje koncesijske pogodbe, pa so prepozne (337. člen ZPP). Pritožnica ne pojasni, zakaj tega ni trdila in listine predložila pred sodiščem prve stopnje in torej pravočasno (glede na to, da ima listino očitno že od 23. 4. 2015). Njene trditve, da gre za sodbo presenečenja, ker ni vedela, da naj bi sodišče štelo za sukcesivno nastajajočo škodo, pa ne vzdržijo pritožbenega preizkusa in so tudi v nasprotju z gradivom v sodnem spisu. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala zastaranje.

16Pritožbeni očitki o kršitvi pravil pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni zaslišalo prič, pa je ostalo na ravni pavšalnosti, saj pritožnica ne pojasni konkretno, katere informacije, ki bi jih podale priče (pritožnica jih v pritožbi niti konkretno ne poimenuje) bi bile nujne za odločitev v tej zadevi. Enako velja za pavšalen očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo materialno procesnega vodstva.

17Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

18Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke (stroški sestave odgovora na pritožbo 1.250 točk, administrativni stroški 21 točk in 22 % DDV) znašajo 930,37EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).