UPRS Sklep I U 22/2020-11

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija, tudi toženka) zavrgla ugovor tožnice zoper odredbo Agencije opr. št. 06011-9/2019-11 z dne 24. 10. 2019 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je tožnici naloženo, da je dolžna Agenciji plačati pavšalno nadomestilo stroškov za vložitev ugovora zoper odredbo o odpravi kršitev v višini 840,00 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Iz obrazložitve odločbe Agencije izhaja, da je Agencija 24. 10. 2019 z odredbo opr. št. 06011-9/2019-11 (v nadaljevanju odredba) v 1. točki izreka tožnici naložila, da odpravi kršitev določbe prvega odstavka 209. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1), s tem, da takoj preneha oglaševati svoje storitve v severni Makedoniji in njenim državljanom ponujati investicijske storitve, ker v navedeni državi nima svoje podružnice. V 2. točki izreka je Agencija tožnici naložila še, da odpravi kršitev prvega odstavka 241. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) v povezavi s prvim odstavkom 347. člena ZTFI-1, s tem, da bo tožnica zagotovila ustrezne politike in ukrepe, s katerimi se bo zagotovilo, da bo tožnica na zahtevo Agencije vedno posredovala vso dokumentacijo, poročila in informacije v zvezi s poslovanjem tožnice, česar ni storila v odgovoru na zahtevo Agencije za posredovanje informacij št. 06011-9/2019-3 z dne 30. 7. 2019. Agencija je v 3. točki izreka odredila, da ji tožnica v roku 5 dni posreduje poročila in dokazila o odpravi ugotovljenih kršitev. V 4. točki izreka je Agencija tožnici naložila še plačilo pavšalnega nadomestila stroškov postopka izdaje odredbe. Agencija je odločila, da ugovor ne zadrži izvršitve odredbe (5. točka izreka). V 6. točki izreka pa je Agencija določila še obseg informacij o kršitelju in izrečeni odredbi, ki jih bo objavila na svoji spletni strani po dokončnosti odredbe. Tožnica je zoper odredbo vložila ugovor, za katerega je Agencija ugotovila, da ni dovoljen. V skladu z 498. členom ZTFI-1 mora ugovor, med drugim, vsebovati tudi (dopustne) razloge za ugovor (3. točka prvega odstavka 498. člena ZTFI-1 v povezavi s 497. členom ZTFI-1). Ugovor, v katerem vlagatelj ne navede in obrazloži (dopustnih) razlogov za ugovor Agenciji ne omogoča preizkusa odredbe v skladu s 499. členom ZTFI-1 in odločanja o ugovoru v skladu s četrtim in petim odstavkom 500. člena ZTFI-1. Takšen ugovor ni dovoljen in ga Agencija zavrže (tretji odstavek 500. člena ZTFI-1). Agencija je tako ugotovila, da je podan razlog iz tretjega odstavka 500. člena ZTFI-1, zaradi katerega Agencija ugovor zavrže, saj ugovor tožnice ni dovoljen, ker ni bil vložen iz (pravno) dopustnih razlogov za ugovor.

3Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. V tožbi navaja, da je Agencija izdala odločbo (pravilno odredbo, opomba sodišča) z dne 24. 10. 2019, zoper katero je tožnica vložila ugovor, ki pa ga je Agencija zavrgla. Ugovor je bil zavržen, ker naj ne bi bil dovoljen, z obrazložitvijo, da tožnica dejanski podlagi prvotne odločbe (pravilno odredbe, opomba sodišča) niti ni oporekala in da ni zatrjevala razlogov za ugovor iz 497. člena ZTFI-1. Tožnica se s tem ne strinja in navaja, da je podala razloge za ugovor iz 2., 3. in 8. točke 497. člena ZTFI-1. Tožnica zato meni, da je odločitev Agencije, ki je tožničin ugovor zavrgla, arbitrarna in samovoljna ter predstavlja bistveno kršitev procesnih določb oziroma zakona. S tem pa je tožnici kršena z Ustavo RS zajamčena pravica do poštenega sojenja ter kršena pravica do procesnega jamstva. Tožnica navaja, da je Agencija uvedla nadzor pri tožnici zaradi domnevno spornega oglaševanja v severni Makedoniji, vendar je v okviru postopka (po pravniku g. A.A., članu komisije) izrecno navedla, da se oglaševanje lahko izvaja, dokler ne bo Agencija sprejela ustreznega stališča. Na razgovoru, kjer je bilo tako ustno soglasje podano, sta sodelovala B.B. in C.C., oba zaposlena pri tožnici, zaradi česar tožnica predlaga njuno zaslišanje. Tožnica Agenciji nadalje očita, da bi morala, če se ni strinjala z vsebino ugovora, ugovor zavrniti in odločitev o zavrnitvi obrazložiti. Zato predstavlja odločba, s katero je bil ugovor tožnice zavržen, odločbo presenečenja in odvzem pravice do pravnega sredstva, kar predstavlja kršitev z Ustavo RS zajamčene pravice. Tožnica predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze in tožbi ugodi ter razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) odločbo (pravilno odredbo, opomba sodišča) Agencije z dne 24. 10. 2019 v zvezi z odločbo Agencije z dne 20. 12. 2019 ter zadevo vrne v nov postopek. Tožnica zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu s prvim odstavkom 496. člena ZTFI-1 edino pravno sredstvo proti odredbi Agencije ugovor, zaradi česar odredbe Agencije z dne 24. 10. 2019 tožnica ne more izpodbijati s tožbo. Ugovor tožnice je Agencija zavrgla z odločbo z dne 20. 12. 2019. V skladu s 1. točko drugega odstavka 476. člena ZTFI-1 s tožbo v postopku sodnega varstva ni mogoče izpodbijati odločbe, s katero Agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže. Takšna odločba Agencije se lahko v skladu s tretjim odstavkom 476. člena ZTFI-1 izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo Agencija izda, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z odredbo Agencije. Agencija sicer ugotavlja, da odločba z dne 20. 12. 2019 vsebuje napačen pravni pouk o dopustnosti tožbe zoper odločbo, s katero je Agencija ugovor tožnice zavrgla. Vendar pa napačen pravni pouk tožnici ne more zagotoviti več pravic, kot jih ima v konkretnem primeru po določbah ZTFI-1 (drugi in tretji odstavek 476. člena ZTFI-1). Agencija zato predlaga, da naj sodišče tožbo tožnice zoper izpodbijano odredbo in odločbo zavrže. V nadaljevanju toženka tudi pojasnjuje, da je 23. 1. 2010 izdala odločbo, s katero je ugotovila, da je tožnica odpravila kršitve, ki so bile ugotovljene v odredbi z dne 24. 10. 2019. Poudarja še, da je z izdajo navedene ugotovitvene odločbe bil predmetni nadzorni postopek nad tožnico zaključen. Navedeno pa po presoji Agencije predstavlja (naslednji) razlog za zavrženje tožničine tožbe. Zato Agencija predlaga, da naj sodišče tožbo tožnice zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vložitev tožbe. V nadaljevanju pa iz previdnosti Agencija pojasnjuje tudi razloge za vsebinsko neutemeljenost vložene tožbe. Glede tožbenega razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja Agencija ugotavlja, da gre za nova dejstva in predlagane nove dokaze, ki jih tožnica v tem postopku ne more navajati in predlagati (479. člen ZTFI-1). Zato sodišču podredno predlaga, da naj tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5Tožnica prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Navaja, da ima izpodbijana odločba pravni pouk, iz katerega izhaja, da je zoper odločbo mogoč upravni spor. Res je sicer, da ima ZTFI-1 v 476. členu določbo, da zoper določene odločbe Agencije ni dopustno začeti postopka sodnega varstva. Po mnenju tožnice gre za neustavno zakonsko določbo, ki je v nasprotju z ustavno zajamčeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Toženka ne pojasni zakaj naj bi se presoja njene odločbe odlašala na kasnejši čas; res je, da tako določa zakon, vendar tožnica taki zakonski določbi očita neustavnost. Pravica strank namreč je, da se odločbe organov v sodnem postopku presojajo takoj in ne šele v fazi izvrševanja take sporne odločbe. Zato tožnica meni, da ima v vsakem primeru, ne glede na okoliščino, ali je na izpodbijani odločbi napačen pravni pouk, pravico, da se izpodbijana odločba presoja v upravnem sporu že sedaj in ne šele kasneje. To še toliko bolj, ker je toženka postopek nadzora ustavila po poteku roka za vložitev tožbe v navedeni zadevi. Toženka je ugotovitveno odločbo o odpravi kršitev izdala šele potem, ko je že prejela tožbo v navedeni zadevi. Zato tožnica v celoti izkazuje pravni interes za vložitev tožbe v navedeni zadevi. Tožnica svoj pravni interes izkazuje z dejstvom, da se posledice izdane odločbe objavijo na spletnih straneh toženke. Torej so posledice izpodbijane odločbe javno objavljene in dostopne vsakomur. Zato tožnica s tožbo zasleduje odpravo odločbe, ki ima za posledico objavo storilca prekrška. Že iz tega razloga obstoji pravni interes za presojo izpodbijane odločbe. Iz navedenih razlogov tožnica v celoti vztraja pri vloženi tožbi. V primeru, da se bo sodišču porodil dvom v neustavnost zakonskih določb, ki preprečujejo sodno varstvo zoper odločbe tožene stranke, pa tožnica predlaga, da naj sodišče poda ustrezno pobudo za presojo ustavnosti drugega odstavka 476. člena ZTFI-1.

6Tožba zoper odredbo in izpodbijano odločbo ni dovoljena.

7Tožnica s tožbo napada tako izpodbijano odločbo, kot tudi predhodno izdano odredbo. V skladu s prvim odstavkom 496. člena ZTFI-1 je edino pravno sredstvo proti odredbi Agenciji ugovor. Zato odredbe Agencije z dne 24. 10. 2019 tožnica ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

8Prav tako tožnica s tožbo ne more izpodbijati odločbe Agencije z dne 20. 12. 2019, s katero je Agencija zavrgla tožničin ugovor zoper odredbo Agencije z dne 24. 10. 2019. V 476. členu ZTFI-1 je predpisano, v katerih primerih je proti odločbam Agencije dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 prepisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva priti odločbi, s katero Agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odločbo. Taka odločba pa je prav ta, ki jo tožnica izpodbija v obravnavanem primeru. Tako odločbo namreč prizadeta stranka, v konkretnem primeru tožnica, lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je Agencija izdala zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1). Z odločbo, ki jo je Agencija izdala o ugovoru tožnice, torej še ni neposredno prizadet interes subjekta nadzora. V njen interes poseže šele odločba, s katero Agencija proti njej konkretno ukrepa zaradi nespoštovanja odredbe. Šele v postopku sodnega varstva zoper tako odločbo pa lahko subjekt nadzora, torej tožnica, izpodbija tudi odločbo (in preko nje odredbo), s katero Agencija odredi določene ukrepe.

9Iz navedenih razlogov na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje, da ima izpodbijana odločba Agencije pravi pouk, da je zoper odločbo mogoč upravni spor. Napačen pravni pouk namreč tožnici ne more dati več pravic kot jih določa zakon. Iz zakona (drugi odstavek 476. člena ZTFI-1) pa izhaja, da tožnica zoper izpodbijano odločbo nima posebnega sodnega varstva. Okoliščina, da je Agencija tožnici po vložitvi predmetne tožbe izdala ugotovitveno odločbo o odpravi kršitve in postopek nadzora ustavila, s čimer skuša tožnica utemeljiti dovoljenost tožbe, ni pomembna. Zakon namreč jasno predpisuje, da je tožba dovoljena šele zoper odločbo o izreku ukrepov zaradi nespoštovanja odredbe.

10Glede na to, da tožba ni dovoljena in je sodišče ni obravnavalo po vsebini, tožničinih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadeve, ni presojalo. Prav tako ni presojalo dodatnih navedb tožnice (vloga z dne 13. 2. 2020).

11Ker tožba zoper odredbo in zoper odločbo, ki ju tožnica izpodbija s tožbo v obravnavani zadevi, ni dovoljena, jo je sodišče zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v zadevi uporablja na podlagi drugega odstavka 375. člena ZTFI-1, če v ZTFI-1 ni drugače odločeno.

12Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.