VSL Sodba II Cpg 596/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 8. 2019 potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba in popravni sklep

1Sodišče prve stopnje je po tistem, ko je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12891/2017 z dne 29. 12. 2017 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka, sklep), razsodilo, da mora toženka v osmih dneh od prejema sodbe plačati tožnici 3.932,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2017 do plačila (II. točka izreka). Pobotni ugovor toženke za znesek 3.825,00 EUR je štelo za umaknjenega in postopek v tem delu ustavilo (III. točka). Hkrati je odločilo, da mora toženka v osmih dneh od prejema sodbe tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 896,98 EUR s pripadki in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2V obrazložitvi je ugotovilo, (1) da je tožnica kot podizvajalka za toženko kot izvajalko opravljala prevoze gotovine za naročnika S. d. o. o., (2) da tožnica za opravljene prevoze po treh računih (specificiranih v 6. točki obrazložitve) v tem sporu na podlagi verodostojne listine zahteva plačilo še neplačanega zneska v višini 3.982,88 EUR, (3) da je v času med 14. 10. 2017 do 5. 11. 2017 prišlo do manjka gotovine v višini 18.825,00 EUR, (4) da je tožnica iz naslova manjka gotovine naročniku prevozov plačala 15.000,00 EUR, toženka pa 3.825,00 EUR, (6) da je toženka v tej pravdi proti zahtevku tožnice uveljavljala pobotni ugovor v višini 3.825,00 EUR, (7) da je toženka na glavni obravnavi pobotni ugovor umaknila in namesto tega vložila nasprotno tožbo.

3Razmerje med strankama je opredelilo kot pogodbo o delu ter zavzelo stališče, da za toženko ni bila sporna niti izvedba vtoževanih storitev niti cena za opravljene storitve. Pojasnilo je, da je toženka na naroku za glavno obravnavo 13. 5. 2019 priznala temelj, ugovarjala pa je višini rekoč, da tožnica vtoževane zneske po višini vtožuje v nasprotju s pogodbo. Teh navedb pa kot prepoznih sodišče ni upoštevalo. Pojasnilo je, da je nasprotno tožbo izdvojilo v ločeno obravnavanje, z umikom pobotnega ugovora pa so sporna dejstva glede v pobot uveljavljane terjatve v tem postopku postala irelevantna.

4S (popravnim) sklepom z dne 16. 8. 2019 je II. točko izreka popravilo tako, da je paricijski rok podaljšalo na petnajst dni, tek zakonskih zamudnih obresti pa z 20. 12. 2017 odložilo na 21. 12. 2017. Izreku je dodalo novo V. točko, s katero je postopek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.932,88 EUR za en dan (od 20. 12. 2017 do 21. 12. 2017) ustavilo.

Pritožba toženke in odgovor tožnice

5Proti II. in IV. točki izreka (sodba) se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge ter predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

7Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

8Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je sodišče ta spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

9O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila posameznica.

10V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje (glej 2. točko te obrazložitve), saj sodbe, izdane po postopku za spore majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka svojo pritožbo naslovila kot pritožbo zoper sodbo in sklep. Ker pa sklepu iz I. točka izreka, ki je le formalne narave, niti z besedo ni nasprotovala, je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper sodbo.

12Pritožnica navaja, da je tožba nesklepčna, ker tožnica v dopolnitvi tožbe z dne 21. 3. 2018 ni navedla, na kakšni pravni podlagi je opravljala prevoze za toženko in zato, ker mora biti skladno s 3. členom v povezavi z 11. točko 5. člena Zakona o zasebnem varovanju pogodba o opravljanju zasebnega varovanja sklenjena v pisni obliki in ker cena med strankama ni bila dogovorjena. Poleg tega tožnica posla tudi ni strokovno opravila, saj je prišlo do manjka gotovine. Dejstvo, da je bila obligacija rezultata dosežena ni niti zatrjevano niti nesporno. Sporno je le, kdo je za manjko odgovoren, kar pomeni, da je bilo sporno ali je tožnica storitev prevoza opravila tako, kot bi morala. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kdo je za manjko odgovoren, saj če bi se izkazalo, da je odgovorna tožnica, do plačila vtoževanega zneska ni upravičena.

13Da je bil med strankama sklenjen dogovor o tem, da bo za toženko, ki za izvajanje varnostnih storitev prevoza gotovina ni imela licence, prevoze zasebnega varovanja za A. opravljala tožnica, je v II. točki ugovora zoper izdan sklep o izvršbi navedla toženka sama. Niti tam niti v nobeni od pripravljalnih vlog višini vtoževanih računov ni ugovarjala. Torej je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da sta pravdni stranki dogovorili predmet pogodbe in da tudi cena ni sporna. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožba ostala nesklepčna. Na vprašanje (ne)sklepečnosti tožbe pa niti oblika niti kvaliteta izpolnitve pogodbe nima vpliva.

14Sodišče prve stopnje je sporno razmerje sicer kvalificiralo kot pogodbo o delu, pa čeprav je očitno, da sta se pravdni stranki dogovorili za prevoz gotovine. Po presoji pritožbenega sodišča sta tedaj sklenili prevozno pogodbo, pri tej pa, enako kot pri pogodbi o delu, dogovor o ceni ne predstavlja bistvene sestavine pogodbe (drugi odstavek 642. člena OZ). Če višina plačila za prevoz ni določena s tarifo ali s kakšnim drugim objavljenim obveznim pravnim aktom in tudi ne s pogodbo, ima prevoznik pravico do običajnega plačila za to vrsto prevoza.

15Po določilu prvega odstavka 677. člena OZ mora pošiljatelj plačati prevozniku prevoz in stroške v zvezi s prevozom. Na tej podlagi tožeča stranka vtožuje plačilo svoje storitve, saj med pravdnima strankama ni sporno, da so bili prevozi opravljeni.

16Če pride med prevozom do izgube pošiljke, je zanjo odgovoren prevoznik, razen če je ta posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni mogoče pričakovati ali se jim izogniti ali jih odvrniti (prvi odstavek 689. člena OZ). Med pravdnima strankama je sporno, kdo je odgovoren za manjko gotovine in na tej podlagi je toženka proti zahtevku tožeče stranke vložila pobotni ugovor. Ker pa je ta pobotni ugovor umaknila in ga nadomestila z nasprotno tožbo, je zmotno pritožbeno stališče, da bi se moralo sodišče prve stopnje v tej pravdi ukvarjati z vprašanjem odgovornosti za nastali manjko gotovine.

17Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odločilo, da bo zahtevek iz nasprotne tožbe obravnavalo hkrati s tožbo iz pravde. Očitano kršitev sodišče zagreši takrat, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem odvzame možnost obravnavanja pred sodiščem. Tega pa z izločitvijo nasprotne tožbe v posebno obravnavanje sodišče prve stopnje ni storilo. Zatrjevana kršitev načela ekonomičnosti postopka, tudi če bi jo bilo sodišče prve stopnje storilo, bi lahko predstavljala kvečjemu relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ki pa v sporih majhne vrednosti tudi ni dopusten pritožbeni razlog.

18Res je, da sodišče prve stopnje procesnega sklepa, da bo nasprotno tožbo ločeno obravnavalo, ni sprejelo. Sklep o združitvi pravd in o izločitvi postopka je skladno z določilom 8. točke 270. člena ZPP sklep procesnega vodstva, proti kateremu ni pritožbe. Zato tudi na tej točki pritožnica s pritožbo proti izpodbijani sodbi ne more uspeti. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče z razlogom za odločitev o ločenem obravnavanju zahtevka tožene stranke iz nasprotne tožbe sploh ni ukvarjalo.

19Ker se je toženka proti odločitvi o stroških postopka pritožila le posledično, s pritožbo proti glavni stvari pa ni uspela, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tudi proti stroškovni odločitvi.

20Zatrjevano prekoračitev obrestnega zahtevka v pritožbi je pritožbeno sodišče saniralo z izdajo popravnega sklepa, proti kateremu se toženka ni pritožila. Zato na ta pritožbeni očitek pritožbenemu sodišču ni treba odgovoriti.

21Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

22Ker toženka s pritožbo ni bila uspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica pa jih nosi zato, ker njen odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).