VSK Sodba Cpg 133/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (I) zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, v katerem je prvi tožnik zahteval ugotovitev veljavnosti pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 6.3.2014, in v katerem je prvi tožnik zahteval plačilo 213.046,33 EUR, drugi tožnik 213.130,28 EUR, oba skupaj pa 513.391,76 s pripadajočimi obrestmi, (II) zaradi pravila že razsojene stvari zavrglo tožbo prvega tožnika na plačilo 21.951,00 EUR, (III) zavrnilo zahtevke obeh tožnikov, vsakega na plačilo 58.215,72 EUR, zahtevek obeh tožnikov na nerazdelno plačilo 854.290,00 EUR, ter zahtevek drugega tožnika na plačilo 21.951,00 EUR, (IV) zavrglo tožbo po "podrejenih" tožbenih zahtevkih ter (V) tožnikoma naložilo v plačilo 14.232,84 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta prvi tožnik in tožena stranka 6.3.2014 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta se za dobo 5 let dogovorila, da bo prvi tožnik na območju K.L. postavil 20 mobilnih hišk in 5 šotorov ter jih tržil, tožena stranka pa bi proti plačilu tožniku zagotovila ustrezno število primerno opremljenih parcel. Tožena stranka je Pogodbo odpovedala, ker prvi tožnik ni plačeval zakupnine. Pogodba je prenehala 18.10.2014. Razlog za odstop od Pogodbe ni v sferi tožene stranke, zato tožeča stranka ni upravičena do izgubljenega dobička za obdobje po prenehanju Pogodbe. Tudi pred odpovedjo pa tožnik mobilnih hišic in šotorov ni tržil iz razlogov na njegovi strani. Tožnika sta se sama odločila, da šotorov (ki niso zahtevali posebne priprave zemljišča) ne bosta tržila, enako velja z 3 hiške, ki jih tožnika nikoli nista pripeljala v kamp. Glede ostalih hišk tožnika nista dokazala, da bi z njimi razpolagala preden ju je tožena stranka pozvala naj mobilne hišice pripeljeta v kamp, zato okoliščina, da hišk nista tržila pred 27.6.2014 izvira iz sfere tožnikov. Dejstvo, da tožena stranka ni že prej uredila parcel, zato ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Sodišče je zaradi nekonkretiziranih navedb zavrnilo tudi zahtevek na odškodnino zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. Očitek, da tožena stranka po prenehanju Pogodbe gostom tožnikov ni nudila tistih storitev, ki so bile dogovorjene s Pogodbo, pa za odločitev v tej zadevi ni pravno relevanten.

2Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej menita, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu glede razpoložljivosti hišk za veliko noč 2014. Na toženi stranki je bilo dokazno breme za njene trditve, da naj prodajalec tožeči stranki ne bi želel izročiti mobilnih hišk, ker zanje ni plačala. Ne gre za negativno dejstvo, temveč za ugovor, ki predstavlja nasprotovanje tožbenim trditvam o nastanku in višini škode. Ne gre niti za težko dokazljivo dejstvo, saj je tožena stranka imela na voljo dokazna sredstva. Dokazi, ki jih je tožena stranka predložila, pa niso potrdili njenih navedb, da bi prodajalec zavrnil izročitev hišk. Do prehoda dokaznega bremena tudi ne more priti zgolj zato, ker je tožena stranka pozvala tožečo, da dostavi listine. V zvezi s tem pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C. R., ker naj bi bil ta podan prepozno. Tožena stranka je namreč svoj predlog za zaslišanje te osebe umaknila na zadnjem naroku, čeprav je šlo za njeno dokazno breme. Tožeča je nato predlagala zaslišanje iste priče, za ta predlog pa bi sodišče moralo ugotoviti, da izvedba dokaza ne bo zavlekla reševanja spora. Zaradi napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu, je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede razpoložljivosti hišk že za veliko noč 2014. Iz dopisa CR z dne 2.6.22015 poleg tega izhaja, da so bile hiške pripravljene na dobavo med 26.4. in 10.5.2014, 4 hiške pa so bile izročene 26.4.2014. Priča Š., ki je trdila, da pred plačilom predujma hišice gotovo ne bi bile izročene, je v postopku Pg 548/2014 sama izpovedala, da ne ve, kako so se direktorji dogovarjali glede plačilnih rokov in izročitve hišic. A. B., ki se je pogovarjala z R. pa je izpovedala, da so bile hiške na voljo že v začetku aprila 2014, enako D. P.. Hiške so bile nato izročene ne glede na plačilo kupnine in bi bile torej lahko izročene tudi prej, če bi tožena stranka pripravila zemljišče. Ker je prvi obrok za plačilo hišic zapadel 7.4.2014, je nemogoče, da bi bila pogodba sklenjena šele 17.4.2014, kot je trdila priča Š.. Dejansko je bilo s CR dogovorjeno, da se hiške, dokler ne bo mogoča njihova namestitev, skladiščijo pri prodajalcu. Hiške so bile nato dostavljene le 6 dni po prejemu obvestila tožene stranke, da je zemljišče pripravljeno. Izpovedi A. B. in D. P. ne ovrže noben dokaz. Sodišče ni navedlo nobenih razlogov, zakaj tem izpovedim ni sledilo. V nadaljevanju pritožnika podajata svojo dokazno oceno spornega vprašanja in vztrajata, da sta s hiškami razpolagala že za veliko noč 2014 in da tožena stranka ni dokazala, da tožeča in CR ne bi k dogovorom, ki so bili na koncu sklenjeni, pristopila že prej. Napačen je tudi zaključek sodišča, koliko časa bi bilo treba od namestitve hišic do trenutka, ko bi jih bilo mogoče koristiti, saj je priča J. izpovedal, da so delali samo en teden. Poleg tega pa je v tem delu sodišče presojo izvajalo mimo navedb strank. Napačno je tudi povzelo izpoved priče Š.. Ocena sodišča, da je Pogodba prenehala veljati že oktobra 2010 (pravilno 2014), je napačna. Odpoved kot oblikovalna pravica mora biti namreč izrecna, dopis tožene stranke z dne 1.10.2014 pa odpovedi ni omenjal. Poleg tega so po tem datumu še vedno potekali dogovori med strankama, ugotovitev je tudi v nasprotju s sodbo VSK I Cpg 186/2018. Sodišče ni opravilo presoje, ali gre pri Pogodbi za zakupno pogodbo ali za sestavljeno pogodbo. Ker gre za kompleksno pogodbo, ni mogoče uporabiti določb Obligacijskega zakonika (OZ) o zakupni pogodbi, posebej o odstopu od Pogodbe. Sodišče bi moralo uporabiti splošne določbe o odstopu zaradi neizpolnitve. Ker se sodišče do pravne narave Pogodbe ni opredelilo, se sodbe v tem delu niti ne da preizkusiti. Skladno s 108. členom OZ, bi tožena stranka morala podati odstop od Pogodbe, kar pa je storila šele 5.5.2015, pa tudi tedaj še niso bili izpolnjeni pogoji za odstop, odstop pa je bil podan tudi v neprimernem času, ko tožeča stranka hišk ni več mogla prestaviti drugam. Tožena stranka bi lahko odstop podala le, če bi bilo očitno, da pogodbene obveznosti ne bodo izpolnjene, česar pa tožena stranka ni zatrjevala. Računi za leto 2014 niso bili plačani zaradi spora med strankama glede razlogov za zamudo, kar ne utemeljuje sklepanja, da tožeča stranka v bodoče svoje obveznosti ne bi izpolnjevala. VSK je v zadevi I Cpg 186/2018 ugotovilo, da je za zamudo odgovorna tudi tožena stranka, v tem delu je torej tudi odgovorna za škodo, ki je tožeči nastala (tožeča je imela zato nasprotno terjatev, ki izvira iz istega pogodbenega razmerja). Vse našteto je tožeča stranka v bistvenem navedla že v postopku na prvi stopnji, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Na koncu se pritožba ukvarja še s presojo odgovornosti za zamudo pri postavitvi hišk v letu 2015. Zaveda se sicer, da to ni bil odločilen razlog, vendar meni, da je odločitev arbitrarna, enostranska, nepopolna in v nasprotju z odločitvijo VSK v zadevi I Cpg 186/2018. Svoje stališče utemeljuje na osmih straneh pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozorila je, da je sodba ne le pravilna, ampak tudi pravična, tožeča stranka namreč za namestitev hišic ni plačala ničesar, zdaj pa želi dobiti milijonsko odškodnino.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke je prepričljivo in jasno obrazložilo, tako da jih je mogoče preizkusiti, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Pravilno je uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožnika sta vtoževala odškodnino, kar pomeni, da je na njiju trditveno in dokazno breme, da jima je škoda sploh nastala in kolikšna je bila. Tožnika sta trdila, da jma je škoda (izgubljeni dobiček) nastala zato, ker nista mogla tržiti mobilnih hišk, ki so bile predmet Pogodbe. Vprašanje, ali sta tožnika z mobilnimi hiškami v času od velike noči do konca junija 2014 sploh razpolagala, je zato odločilno za presojo, ali jima je nastala zatrjevana škoda. Materialno dokazno breme glede nastanka škode je bilo zato na tožnikih. Enako pa velja tudi za tako imenovano procesno dokazno breme. Tožena stranka je namreč s svojimi obrazloženimi navedbami in predlaganimi dokazi (predvsem dopis CR in zaslišanje priče Š.) zbudila dvom v resničnost navedb tožeče stranke, da naj bi z mobilnimi hišicami razpolagala ves čas. V taki situaciji je bilo na tožeči stranki, da konkretizira svoje trditve in te trditve tudi dokaže. Kljub temu, da jo je na njeno dokazno breme opozorilo tudi sodišče prve stopnje, tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka ni predlagala najbolj očitnega dokaza, to je zaslišanja osebe, s katero naj bi se pri CR dogovarjala. Res je ta dokazni predlog pravočasno postavila nasprotna stranka (ki pa ga je nato umaknila¹), vendar to ne pomeni, da tožeči stranki predloga, s katerim izpolnjuje svoje dokazno breme, ni treba podati. Vsaka stranka mora namreč predlagati dokaze za dokazovanje svojih trditev. Dokazni predlog za zaslišanje C. R., postavljen šele na zadnjem naroku, je zato prepozen. Tožeča stranka med postopkom na prvi stopnji ni opozorila, da izvedba tega dokaza ne bi zavlekla postopka, zato se sodišču prve stopnje do tega sploh ni bilo treba opredeljevati. Nobenega dvoma pa ni, da predlog za zaslišanje priče, za katero je šele treba pridobiti osebne podatke iz tujine, in ki je podan na zadnjem naroku, pomeni, da bi izvedba tega dokaza zavlekla reševanje spora (tožba je bila vložena 2015, dejstvo, ali je tožeča stranka z mobilnimi hišicami sploh razpolagala, pa je sporno vse od odgovora na tožbo).

7Ker je bilo materialno pravo glede dokaznega bremena uporabljeno pravilno in dokazni predlog za zaslišanje C. R. utemeljeno zavrnjen, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je v času pred koncem junija 2014 sploh razpolagala s hiškami. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov (za razliko od pritožnikov, ki poudarjata zgolj tiste vidike izvedenih dokazov, ki pritrjujejo njunim trditvam in te trditve ponavljata, ne upoštevata pa ostalih dokazov in naloge sodišča, ki mora (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) presojati tudi vse dokaze skupaj in uspeh celotnega postopka, v okviru tega pa tudi posamezna procesna dejanja strank²). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje in se nanje v izogib ponavljanja sklicuje. Dodaja še, da priča Š. ni trdila, da je bila pogodba o prodaji mobilnih hišic sklenjena 17.4.2014, temveč da je bil takrat sklenjen aneks k pogodbi (zapis njenega zaslišanja na l.št. 344 spisa). Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, zakaj ni sledilo pričama A. B. in D. P., saj se je sodišče opredeljevalo do posameznih delov njunih izpovedi (npr. točka 19 sodbe), glede priče B. pa je razloge, zakaj njeni izpovedi ni sledilo, tudi posebej izpostavilo (točka 9 sodbe). Da pa je tožeča stranka potrebovala 15 dni za postavitev in usposobitev mobilnih hišk, izhaja iz njenih navedb, sodišče prve stopnje zato ni kršilo razpravnega načela.

8Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji v letu 2014 nastala kakšna škoda, saj v spornem obdobju ni razpolagala z mobilnimi hiškami, s katerimi naj bi ustvarjala zatrjevani izgubljeni dobiček. Zamuda pri pripravi zemljišč, za katero je bila odgovorna tožena stranka, zato ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tudi če bi bila zemljišča pripravljena, tožeča stranka ni imela mobilnih hišk, da bi jih na ta zemljišča postavila in z njimi ustvarjala prihodke³. Zato se pritožbeno sodišče do obsežnih trditev v zvezi z zamudo, ki jo je pripisati toženi stranki, ni opredeljevalo⁴.

9Pravilna je tudi odločitev glede odškodnine za leta 2015 do 2018. Tožena stranka je od Pogodbe odstopila iz razlogov, ki so na strani (prve) tožeče stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je Pogodba zato prenehala. Res je šlo pri Pogodbi za mešano pogodbo, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je treba uporabiti splošna pravila OZ, temveč pravilo, ki je glede spornega vprašanja najbližje konkretnim okoliščinam v zadevi. Elementi Pogodbe, ki se nanašajo na plačilo zakupnine in posledice neplačila, so najbližje zakupni pogodbi (z vidika prve tožeče stranke je šlo za uporabo zemljišča proti plačilu zakupnine), zato je treba glede vprašanja prenehanja Pogodbe uporabiti določbe OZ, ki urejajo zakupno pogodbo⁵. Prvi tožnik ni plačal zakupnine za leto 2014 (tudi ne za obdobje, ko je nesporno nepremičnino uporabljal in tržil 18 mobilnih hišk). Po določbi 603. člena OZ lahko zakupodajalec zakupno pogodbo odpove, če zakupnik ne plača zakupnine niti v 15 dneh, odkar je zakupodajalec to zahteval. Ta določba je v razmerju do določbe 108. člena OZ specialna in ne zahteva, da bi bila odpoved podana v primernem času⁶ in da je očitno, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene⁷. Ureditev je logična, saj je zakupojemalec tisti, ki krši pogodbo in si mora pripisati tudi posledice predčasnega prenehanja. Tožena stranka je že 1.9.2014 pozvala prvega tožnika (kot njenega sopogodbenika), da v 15 dneh plača dogovorjene zakupnine. Prvi tožnik tega ni storil niti do zaključka pravde glede plačila zakupnine (v letu 2018), zato je tožena stranka utemeljeno odpovedala Pogodbo in je ta prenehala veljati. V situaciji, ko pogodba preneha po krivdi ene od strank, stranka, ki je prenehanje zakrivila, ni upravičena do odškodnine zaradi predčasnega prenehanja, zato je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje po prenehanju Pogodbe, neutemeljen.

10Sporno bi lahko bilo le vprašanje, kdaj je Pogodba prenehala, ali 18.10.2018, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali pa šele 15.5.2015 (ko je v času, ko je že tekla pravda na plačilo zakupnine, tožena stranka še enkrat poslala tožeči odpoved pogodbe). Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da je že dopis tožene stranke z dne 1.10.2014 pomenil odpoved Pogodbe in se nanje v celoti sklicuje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča namreč poziv na plačilo, sicer bo Pogodba razdrta, nato pa obvestilo, da je Pogodba razdrta in poziv na izpraznitev predmeta zakupa v dodatnem roku 15 dni, po vsebini ustrezata pogojem za odpoved zakupne pogodbe iz 603. člena OZ. Tak zaključek navsezadnje potrjuje tudi ravnanje tožene stranke (iz navedb v tožbi izhaja, da je tožena stranka 3.3.2015 izklopila elektriko, za sporno obdobje je toženka v zadevo Pg 548/2014 zahtevala uporabnino in ne zakupnine⁸,..) in navsezadnje tožeče stranke, ki tožene nikoli ni pozivala k sklenitvi aneksa za leto 2015 in naslednja (kar nesporno izhaja iz navedb obeh strank v odgovoru na tožbo v zadevi Pg 176/2017 in v prvi pripravljalni vlogi tožene v tej zadevi (točka VIII)). V Pogodbi je bilo namreč dogovorjeno, da bosta stranki vsako leto sklepali aneks, s katerim bosta dogovorili obdobje uporabe hišic. Sklenitev takega aneksa bi bila pogoj za začetek uporabe (in trženja) mobilni hišic v letu 2015. Res je bilo v zadevi Pg 548/2014 ugotovljeno, da je Pogodba prenehala 15.5.2015, vendar je šlo za predhodno vprašanje, odločitev o katerem ni bila vsebovana v izreku sodbe in zato strank ne veže. Upoštevati je treba, da gre za samostojno pravdo, v kateri navedbe pravdnih strank nikoli niso v celoti identične s prejšnjimi in prav taka je situacija v predmetni zadevi, saj je tožeča stranka v zadevi Pg 548/2014 (zdaj toženka) v pritožbi trdila le, da je bila pogodba že 21.9.2014 razvezana po zakonu, kar pa ne drži (in je tako ugotovilo tudi pritožbeno sodišče), ni pa trdila, da je odpoved podala 1.10.2014. V predmetni zadevi pa je bilo na podlagi navedb strank ugotovljeno, da odpoved Pogodbe predstavlja dopis z dne 1.10.2014 in da je ta odpoved v skladu z določbo 603. člena OZ, kar pomeni, da je Pogodba po izteku odpovednega roka 15 dni prenehala veljati.

11Ker je Pogodba prenehala veljati že jeseni 2014, tožeča stranka, ki je ta položaj zakrivila z neplačevanjem zakupnine, ni upravičena do odškodnine niti za leto 2015 niti za naslednja leta.

12Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ Stranke se v okviru razpravnega načela odločajo, katere dokazne predloge bodo postavile, oziroma, da bodo že postavljene dokazne predloge umaknile. Ni dolžnost stranke, da dokaznega predloga ne umakne samo zato, ker bi izvedbo tega dokaza sicer morala predlagati nasprotna stranka.
² Kot na primer dejstvo, da tožeča stranka vse do zadnjega naroka ni predlagala zaslišanja osebe, s katero naj bi se za hiške dogovarjala.
³ Tako ali tako pa to velja za tri mobilne hišice, ki jih prvi tožnik nikoli ni postavil, in za pet šotorov.
⁴ V zadevi Pg 548/2014 (v zvezi s sodbo VSK I Cpg 186/2018) je šlo za vprašanje zakupnine, kjer pa je odločilno, ali so bila zemljišča pravočasno pripravljena. Tožena stranka (v tisti pravdi tožeča) za čas, ko zemljišča niso bila pripravljena po njeni krivdi, ne more dobiti plačane zakupnine in to ne glede na to, ali je tožeča takrat že imela mobilne hiške ali ne.
⁵ Elementi, zaradi katerih lahko govorimo o mešani pogodbi, pa se nanašajo na poslovno sodelovanje pogodbenih strank pri uporabi in trženju mobilnih hišk, ki so postavljene na zakupljenih zemljiščih (na primer določbe iz druge in tretje alineje 4. člena Pogodbe in določbe 8. člena Pogodbe o namestitvi gostov). Vsi ti elementi pa pomenijo le nadgradnjo zakupne pogodbe in so odvisni od njene veljavnosti.
⁶ Tako ali tako pa je odpoved, podana oktobra, že po naravi stvari podana v primernem času. Če bi tožeča stranka odpoved spoštovala, bi imela na razpolago zadosti časa za preselitev hišk na drugo lokacijo.
⁷ Tudi sicer pa je v konkretnem primeru bilo očitno, da obveznosti ne bodo izpolnjene, saj tožeča stranka ni plačala več zaporednih računov, oziroma, da kljub enoletnem trajanju zakupa ni plačala ničesar, in se je plačilu ves čas upirala.
⁸ Nič od tega ne kaže na dogovarjanje, da naj bi Pogodba veljala še naprej.