UPRS Sklep I U 445/2019-17

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 975/2018 z dne 19. 12. 2018 tožniku postavila začasnega zastopnika Center za socialno delo Ljubljana, Enota Ljubljana Center (1. točka izreka). Začasnemu zastopniku je naložila, da se mora do 23. 1. 2019 izjaviti, ali odobrava vložitev te prošnje za dodelitev BPP ter navesti razloge, iz katerih izhajajo verjetni izgledi za uspeh v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2014 z dne 24. 11. 2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 65/2018 z dne 17. 10. 2018 pravnomočno delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi postopki pred splošnimi in specializiranimi sodišči, pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) pa mu še ni postavil skrbnika. Toženka je CSD zaprosila, da tožniku postavi skrbnika za poseben primer, ki se bo lahko odločil, ali prošnjo za dodelitev BPP odobrava, vendar je CSD na to odgovoril, da to zaradi siceršnjega postopka, ki teče v zvezi z skrbništvom, ni mogoče. Ker skrbstveni organ do skorajšnjega poteka roka ne bo pravočasno postavil niti zakonitega zastopnika, niti skrbnika za poseben primer, so po presoji toženke na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izpolnjeni pogoji za postavitev začasnega zastopnika s strani organa, ki vodi upravni postopek. Za začasnega zastopnika je zaradi njegove visoke usposobljenosti, izkušenj in seznanjenosti s situacijo postavil CSD.

2Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo, v kateri navaja, da pred Vrhovnim sodiščem tečeta postopka za dopustitev revizije zoper odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti, poleg tega pa teče postopek vrnitve poslovne sposobnosti. Odvzem poslovne sposobnosti učinkuje šele ex nunc, torej v prihodnosti od pravnomočnega odvzema. Ustavno sodišče je v zadevi Up-619/15 z dne 2. 6. 2016 zavzelo stališče glede vprašanja, od kdaj začne učinkovati odvzem poslovne sposobnosti, tj. ali s pravnomočnim končanjem nepravdnega postopka ali s pravnomočno odločbo o postavitvi rednega skrbnika. V 11. točki odločbe je ugotovilo, da poslovna sposobnost stranke postopka ostane vse do pravnomočnega končanja postavitve rednega skrbnika, v tem postopku pa ima stranka pravico do pritožbe in do tožbe v upravnem sporu. Do tega trenutka je stranka v celoti poslovno sposobna. Zato postavitev začasnega zastopnika na podlagi 51. člena ZUP ne pride v poštev. Nasprotuje tudi temu, da bi bil to CSD, saj ni sposoben učinkovito izvajati sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o delnem odvzemu poslovne sposobnosti tako, da bi tožniku pomagal k uresničevanju njegovih pravic in koristi, ampak mu bo nastala nepopravljiva škoda. Opisuje primere, ki po njegovem prepričanju to potrjujejo. Tožnik meni, da je s tem izkazano, da postavitev začasnega zastopnika po 51. členu ZUP ne pride v poštev, saj odvzem poslovne sposobnosti še ne učinkuje, sklep nepravdnega sodišča je neizvršljiv, CSD pa ni sposoben učinkovito skrbeti za njegove interese. Sodišču predlaga, da razveljavi ali odpravi izpodbijani akt in podrejeno, da ga razveljavi ali odpravi in vrne v nov postopek z nalogo, da se začasni zastopnik ne postavi oziroma, da se postopek odločanja brez nove odločbe ustavi. Predlaga še, da sodišče ugotovi, da so mu bile kršene ustavne pravice, ki mu jih zagotavljajo 22. in 23. člen Ustave, 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 47. člen Listine, znane pod nazivom EU- Charta- Listina. Zahteva povračilo stroškov postopka.

3Sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2014 z dne 27. 11. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča II Cp 65/2018 z dne 17. 10. 2018, delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki pred splošnimi in specializiranimi sodišči. Ker je tožnik tožbo vložil pred sodiščem v času, ko mu stalni skrbnik še ni bil postavljen, mu je skladno s 1. točko drugega odstavka in šestega odstavka 82. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom z dne 27. 3. 2019 postavilo začasnega zastopnika. Po presoji sodišča namreč sklep o delnem odvzemu poslovne sposobnosti učinkuje enako kot vsaka sodna odločitev, tj. z njeno pravnomočnostjo, kar v konkretnem primeru pomeni na dan 17. 10. 2018 in ne šele, ko bo tožniku pravnomočno postavljen stalni skrbnik. Ustavno sodišče je v 11. točki odločbe Up-619/15 z dne 2. 6. 2016, na katero se sklicuje tožnik, zapisalo, da ima posameznik, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost, v postopku postavitve skrbnika poleg pravice do pritožbe še sodno varstvo v upravnem sporu. Ustavno sodišče torej navaja izključno postopek postavitve pod skrbništvo, ki pa ni bil predmet upravnega postopka in tako ni predmet tega upravnega spora.

4Začasni zastopnik je z vlogo z dne 5. 4. 2019 odobril tožbo, ki jo je vložil tožnik.

5Toženka na tožbo ni odgovorila.

6Tožba ni dovoljena.

7Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V upravnem sporu se torej izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, tj. vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Upravni akti pa niso tisti akti, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, kot so akti, ki pomenijo samo procesno odločitev¹.

9Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka tožniku kot prosilcu za BPP postavila začasnega zastopnika. S tem pa po presoji sodišča ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, tj. o pravici do BPP, za katero je zaprosil. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari, torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi in ne pomeni zaključka odločanja o zadevi, saj se nanaša zgolj na vodenje postopka za dodelitev BPP in ne na samo odločitev o dodelitvi ali zavrnitvi zaprošene BPP.²

10Ker torej izpodbijani sklep vsebuje odločitev procesne narave, ki se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega upravnega postopka, in ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari v postopku dodelitve BPP, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče dodaja, da je toženka v izpodbijanem sklepu v pravnem pouku sicer zapisala, da naj bi bila tožba dovoljena, vendar to ne vpliva na pravico do pritožbe, če zakon te pravice ne daje. Kljub napačnemu pravnemu pouku namreč nihče ne more pridobiti več pravic, kot mu jih daje zakon.

11Nadalje sodišče še pripominja, da to ne pomeni, da tožnik zoper predmetno odločitev sploh ne bi imel pravnega sredstva. Morebitno nepravilnost v zvezi z vodenjem postopka namreč lahko uveljavlja v okviru pravnih sredstev zoper končno odločitev o glavni stvari. Ker je s tem tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, saj ima možnost vložiti tožbo zoper odločitev (pa čeprav po zakonitem zastopniku, skrbniku za poseben primer ali začasnem zastopniku) toženke, da se mu BPP ne dodeli, tudi procesne predpostavke za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene³.

12Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do tožnikovih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

13Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Mira Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem spori s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, stran 21
² O čemer je bilo odločeno s sklepom Bpp 87/2019 z dne 24. 1. 2019.
³ Glej I Up 179/2017 z dne 3. 8. 2017