UPRS Sodba IV U 26/2017-6

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 1202-151/2016/6 z dne 17. 1. 2017, se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Tožnica je Centru za socialno delo Celje (v nadaljevanju CSD Celje) dne 28. 11. 2016 predlagala, da postane rejnica mladoletnima vnukoma A.A. in B.B., ki sta bila z začasnima odločbama odvzeta staršema. CSD Celje je vlogo 16. 12. 2016 in 27. 12. 2016 posredoval toženi stranki, skupaj z oceno primernosti kandidatke za izvajanje rejniške dejavnosti z dne 27. 12. 2016, ki ji je priložil psihološko poročilo in mnenje z dne 14. 12. 2016 in zapisnik timskega sestanka CSD Celje z dne 20. 12. 2016.

2Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter določbe Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD), ki v IV. poglavju določa način in pogoje opravljanja te dejavnosti.

3Iz prejete dokumentacije izhaja, da kandidatka ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Spregled tega pogoja je sicer mogoč, vendar le v izjemnih primerih, če se glede na vse okoliščine ugotovi, da je to v otrokovo korist, kar v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Kandidatkini motivi in osebnostne značilnosti namreč tako po strokovni oceni CSD Celje, kot sodne izvedenke psihiatrične stroke, niso usmerjeni v zagotavljanje ustreznega emocionalnega in osebnostnega razvoja otrok, pač pa je v ospredju zadostitev lastnih potreb. Iz mnenja izhaja tudi, da kandidatka ne zmore slediti razvojnim fazam otrok, ker njihove potrebe po osamosvajanju in lastni avtonomiji ne doživlja kot nekaj dobrega, ampak kot osebno izgubo. Mnenje centra je tudi, da namestitev vnukov kandidatki ne bi bila v njuno korist. Glede na navedeno, niso izpolnjeni pogoji iz 31. člena ZIRD, zato je bilo treba vlogo zavrniti.

4Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da sta bila mladoletna otroka na podlagi začasnih odločb CSD Celje odvzeta staršema in nameščena v rejniško družino C.C. Ta je rejništvo zavrnila, zato sta bila otroka nameščena v rejniško družino Č.Č., ki je bila v letu 2016, na podlagi 192. člena KZ-1, osumljena storitve kaznivega dejanje surovega ravnanja z mladoletnimi otroki, zaradi česar je CSD Celje z delnima odločbama z dne 16. 11. 2016 rejniški pogodbi razvezal ter otroka namestil v Krizni center za mlade v ..., od koder je bila A.A. nameščena v mladinski dom, B.B. pa v rejniško družino D. v ...

5Tožnica je bila edina, ki je za vnuka skrbela že pred njunim odvzemom staršem. Uredila je, da sta starša pridobila neprofitno stanovanje v E., po njuni odselitvi pa je dve in pol leti skrbela za A.A., nekaj mesecev do odvzema pa je skrbela tudi za B.B. Iz tega razloga in ker je edina sorodnica mladoletnih otrok, se je želela dogovoriti o predodelitvi otrok in prevzemu skrbi zanju, vendar so tako njene, kot predloge matere otrok, na CSD Celje zavrnili. V nadaljevanju tožbe se sklicuje na to, da je bila na CSD Celje obravnavana kot da ni sorodnica, saj so se preverjali pogoji tako kot za ostale vlagatelje.

6Ne strinja se s stališčem CSD Celje, na katerega je odločitev oprla tožena stranka, da ni zmožna skrbeti za ustrezen emocionalni in celostni razvoj otrok. Tožnici psihološka ocena centra otrok nikoli ni bila predložena, o njej se ni mogla izjasniti, niti predlagati nasprotnega dokaza. Prav tako ni bila seznanjena z izdelavo ocene njenega psihološkega profila, niti ni bila vabljena na kakršenkoli razgovor v zvezi s tem. To pomeni da navedb, ki se sklicujejo na izvedenko psihiatrične stroke, ni mogoče preveriti, zato so neupoštevne. Če je bila izvedenka dejansko angažirana, pa je njena ocena ne le nezakonita in protiustavna, ampak obremenjena tudi s kršitvami kodeksa poklicne etike psihologov. Prav tako presoja o sposobnosti starševstva oziroma skrbništva ni po nobeni študiji utemeljena z uporabo morebitnih izvedenskih mnenj, ki so bila uporabljena oziroma narejena za potrebe drugih postopkov. Enostransko zaključevanje o lastnostih osebe ne daje vpogleda v to, ali je oseba primerna za skrbništvo ali ne, ker ne obstajajo korelacije, ki bi potrdile ali ovrgle dano hipotezo. Ugotavljanje motiva je namenjeno samo kandidatom, ki niso sorodniki otrok. Ne glede na to, pa tožnica pojasnjuje obseg kršitve podajanja take ocene. Edina prava izbira v postopkih, kot je obravnavani, je lahko le strokoven način ocenjevanja, kar za uporabljeno oceno ni mogoče trditi. Narejeno je enostransko, brez sodelovanja tožnice in mladoletnih otrok. Sodišču predlaga, da angažira izvedenca s področja klične psihologije - specialista razvojne psihologije, ki naj poda oceno primernosti tožnice, kot rejnice svojih vnukov in v tožbi predlaga tudi na kakšna vprašanja naj izvedenec odgovori v svojem izvidu. Pojasnjuje tudi, da sta z A.A. vzpostavili tesno in pristno razmerje in ob vseh navedenih zakonskih in ustavnih kršitvah ugotavlja, da je bila sprejeta odločitev nesprejemljiva in neživljenjska. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, odobri vlogo tožnice za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti, izda dovoljenje za izvajanje rejništva za oba mladoletna otroka in dovoljenje vpiše v evidenco izdanih dovoljenj. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in predlagala, da sodišče iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbo tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

8Sodišče uvodoma ugotavlja, da prvi odstavek 5. člena ZIRD določa, da mora imeti oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost v RS stalno prebivališče, imeti zaključeno vsaj poklicno oziroma strokovno izobrazbo in biti polnoletna. Sodišče soglaša z nesporno ugotovitvijo, da tožnica pogoja iz druge alinee prvega odstavka 5. člena ZIRD ne izpolnjuje, ker nima zaključene vsaj poklicne oziroma strokovne izobrazbe. Sodišče soglaša tudi s sicer nesporno ugotovitvijo, da določba 7. člena istega zakona določa, da otrokov sorodnik lahko izvaja rejniško dejavnost, če center otroka glede na okoliščine posameznega primeru ugotovi, da je to v otrokovo korist. Gre za določbo, ki v povezavi z določbo drugega odstavka 5. člena ZIRD dopušča tudi, da v izjemnih primerih, če se glede na vse okoliščine ugotovi, da je to nedvomno v otrokovo korist, lahko izvaja rejniško dejavnost tudi oseba, ki ima nižjo izobrazbo od izobrazbe, kot je določena v prvem odstavku 5. člena.

9V obravnavani zadevi ni sporno niti, da v postopku, ko kandidira za izvajanje rejniške dejavnosti sorodnik iz drugega odstavka 7. člena, to dovoljenje sorodnik pridobi na podlagi vloge iz 8. člena ZIRD ter pisne in obrazložene ugotovitve centra otroka, da je tovrstna oblika rejništva v otrokovo korist. To pomeni, da se v takem postopku ne upošteva celotno III. poglavje ZIRD, ki določa postopek pridobitve dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti.

10V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno upoštevala določbo drugega odstavka 14. člena ZIRD in odločitev sprejela na podlagi pisne in obrazložene ugotovitve centra otroka, ki je podal mnenje o rejništvu oziroma mnenje, ali je ta oblika rejništva v otrokovo korist.

11Sodišče na podlagi vpogleda v listine upravnega spisa ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na dokumentaciji, ki jo je toženi stranki posredoval center otrok. Gre za dokumentacijo, ki je bila toženi stranki posredovana 16. 12. 2016 in 27. 12. 2016. Tako dokumentacija z dne 16. 12. 2016 izkazuje, da je bila dne 28. 11. 2016 vložena tožničina vloga za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ki ji je bila priložena prošnja za nujno obravnavo, v kateri je tožnica utemeljila svojo vlogo z obrazložitvijo, zakaj v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZIRD izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti. Iz listin, ki jih je center otrok posredoval toženi stranki 27. 12. 2016 pa izhaja, da vlagateljica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja na podlagi 31. člena ZIRD, torej določbe, ki določa, da pri pripravi ocene iz 9. člena ZIRD center rejnika preveri motive kandidata za odločitev za izvajanje rejniškega dejavnosti, pri čemer upošteva vse dejavnike, ki bi lahko tako pozitivno, kot negativno vplivali na psihosocialni razvoj otroka. Iz ocene primernosti izhaja, da tožničini motivi za izvajanje rejništva temeljijo na prizadevanjih za zadostitev lastnih potreb in ne potreb otrok in njihove dobrobiti. Tem listinam je priloženo tudi psihološko poročilo in mnenje z dne 14. 12. 2016, kjer je kronološko obrazložen celoten postopek odvzema otrok staršem in njihove namestitve v rejniške družine, ki se je izvajal že konec decembra 2011, pa vse do datuma vložitve sporne vloge, 28. 11. 2016. Iz navedenega psihološkega poročila in mnenja izhaja, da tožnica ni primerna za vzgojo in varstvo mladoletnih vnukov, ki jima rejništvo pri babici ne bi bilo v korist.

12Sodišče ugotavlja, da je bila torej izpodbijana odločitev oprta na mnenje oziroma stališče centra otrok z dne 16. 12. 2016 oziroma z dne 14. 12. 2016. Sodišče tožnici pojasnjuje, da postopek ugotavljanja otrokove koristi, v primerih ko izvaja rejniško dejavnost otrokov sorodnik, ni predpisan, zato je po presoji sodišča ugotavljanje otrokove koristi lahko tudi v takem primeru oprto na določbe zakona, ki sicer otrokovo korist (tudi iz drugega odstavka 5. člena ZIRD) opira na določbo 9. člena, v povezavi z določbo 31. člena ZIRD. Po presoji sodišča je sicer postopek pridobitve dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti otrokovega sorodnika mogoče pridobiti samo na podlagi vloge in pod ugodnejšimi pogoji, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZIRD, vendar v tem postopku, ko dovoljenje za opravljanje rejniške dejavnosti pridobiva otrokov sorodnik, ugotavljanje otrokove koristi ne more in ne sme biti izvedeno v skrajšanem postopku. Samo ta postopek, če za njegovo izvedbo obstojijo zakonski pogoji, namreč lahko "omeji" določene procesne pravice stranke, kot je na primer načelo zaslišanja stranke. Slednje organu nalaga, da pred odločitvijo o zadevi stranki omogoči, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in da skladno s tretjim odstavkom tega člena svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ta možnost ni bila dana, razen v primerih, določenih z zakonom.

13V obravnavani zadevi izjema od prej navedenega načela z zakonom ni določena, zato po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za izvedbo takega postopka (144. člen ZUP). To pomeni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni niti pogoji za izdajo odločbe brez zaslišanja stranke. Ker ti pogoji v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, niti se tožena stranka nanje ni sklicevala, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da je bila izpodbijana odločitev utemeljena z dejstvi in dokazi, s katerimi tožnica ni bila seznanjena, niti ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Čim pa je tako, gre za kršitev določb postopka, ki jo že zakon opredeljuje kot bistveno, torej tako, ki je ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

14Tudi sicer izpodbijana odločitev, ki temelji na psihološkem poročilu in mnenju, da tožnica ni primerna za vzgojo in varstvo vnukov in da jima rejništvo pri babici ne bi bilo v korist, ni skladna z določbami ZUP. Navedeno psihološko poročilo in mnenje ima namreč po presoji sodišča naravo izvedeniškega mnenja, zato sodišče opozarja na določbo 194. člena ZUP, iz katerega smiselno izhaja, da bi moral upravni organ vedno odločati na podlagi ustne obravnave, kadar se izvaja dokazovanje z izvedenci. Tretji odstavek 194. člena ZUP namreč določa, da če gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pisen izvid in mnenje. V tem primeru je potrebno vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Iz tega določila torej izhaja, da je treba po tem, ko se vroči izvid in mnenje, opraviti tudi narok. Nadalje je v četrtem odstavku 194. člena ZUP določeno, da lahko na ustni obravnavi izvedencu, potem ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke, postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. Tudi prej navedeno psihološko poročilo in mnenje, bi moralo biti po presoji sodišča tožnici predstavljeno pred odločitvijo o njeni vlogi in bi morala imeti možnost, da na zanjo neugodno mnenje, na katerega je odločitev oprla tožena stranka, poda mnenja in stališča. Ker tožnica te možnosti ni imela, sodišče tudi iz tega razloga meni, da je opustitev ustne obravnave oziroma kontradiktornega postopka taka kršitev, da bi lahko privedla do drugačne odločitve.

15Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovnem postopku ob upoštevanju stališča, ki ga je v tej sodbi zavzelo sodišče, ponovno odloči.

K II. točki izreka:

16Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, ji je sodišče na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini določeni v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu glede na to, da je o zadevi odločalo sodišče na seji in da je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik.