VSK sodba Cpg 73/2008

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se razveljavita sklepa 12. seje skupščine tožene stranke, družbe L. d.d. z dne 22.8.2006, sprejeta pod točkama 4.2. in 4.3. dnevnega reda; ter je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 1.877,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne.).

Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki tudi 847,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavita sklepa 12. seje skupščine tožene stranke z dne 22.8.2006, sprejeta pod točko 4.2. in 4.3. dnevnega reda. Poleg tega je sodišče prve stopnje prisodilo toženi stranki 1.889,72 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne), ki jih je dolžna v roku 15 dni poravnati tožeča stranka.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je sodišču druge stopnje predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da iz zakonskega besedila 294. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) izhaja, da se razrešnica praviloma podeli organu družbe. Z razrešnico skupščina potrdi in odobri delo organov družbe v posameznem poslovnem letu, pri čemer predstavlja poslovno leto enotno obdobje. Dela organov upravljanja družbe ni mogoče ocenjevati po krajših obdobjih v okviru celotnega poslovnega leta. Takšno pravno naziranje potrjuje tudi jezikovna razlaga določbe 2. odst. 294. čl. ZGD-1, relevantna pa je tudi sistemska uvrstitev instituta razrešnice, ki je povezan z odločanjem o bilančnem dobičku, ki je prav tako vezan na celotno poslovno leto. Po drugi strani zakon dopušča možnost (če tako sklene skupščina ali takšno zahtevo postavijo delničarji z najmanj 10 % deležem v osnovnem kapitalu), da se odloča o podelitvi razrešnice posameznim članom organov upravljanja. Pritožba nadalje opozarja, da spremembe v personalni sestavi organa družbe ne pomenijo spremembe samega organa. Zakon ne pozna razlik med staro in novo upravo oz. starim in novim nadzornim svetom. Če je bil razlog za razrešnico pogojen s personalno sestavo, bi morala skupščina o razrešitvi posameznih članov organov upravljanja odločati ločeno. Prav tako je bilo v postopku na prvi stopnji napačno uporabljeno materialno pravo o podelitvi oz. nepodelitvi razrešnice neaktivnim članom uprave oz. nadzornega sveta. Takšno odločanje skupščine je smiselno le za aktivne člane, saj so zgolj ti v korporacijskem razmerju z družbo. Družba nima nobenega interesa, saj nepodelitev razrešnice zanjo ne ustvarja nobenih koristnih učinkov. Podana je tudi postopkovna kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj gre v konkretnem primeru pravzaprav za odločanje o razrešitvi o posameznikov, zato bi morala skupščina glasovati ločeno. Sodišče prve stopnje po eni strani govori, da je šlo za odločanje o razrešitvi organa, po drugi strani pa je za sodišče odločilnega pomena, da se je v teh organih spremenila personalna sestava.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in v njem predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločilnih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa ni zagrešilo takšnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere opozarja pritožba, oz. na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v konkretni zadevi zmotno uporabilo materialno pravo. Po določilu 1. tč. 1. odst. 395. čl. ZGD-1 je sklep skupščine izpodbojen, če je vsebina sklepa v nasprotju z zakonom ali statutom. V obravnavani zadevi je skupščina delniške družbe L. d.d. na svoji 12. seji, ki se je odvijala 22.8.2006, pod točko 4.2 in 4.3 dnevnega reda sprejela dva sklepa z vsebino: 1. da se razrešnica v letu 2005 ne podeli upravi družbe, ki je opravljala to funkcijo do 25.7.2005, oz. nadzornemu svetu družbe, ki je opravljal to funkcijo do 7.7.2005, in 2. da se razrešnica v letu 2005 podeli upravi, ki je opravljala to funkcijo od 25.7.2005, oz. nadzornemu svetu, ki je opravljal to funkcijo od 7.7.2005. Sam zapisan tekst teh dveh sklepov med pravdnima strankama ni bil sporen in je kot tak zabeležen tudi v notarskem zapisniku, opr. št. SV 1, ki ga je v zvezi z dogodki na sporni skupščini v pisanem besedilu sestavila notarka (priloga B2). Vsebina teh dveh sklepov je po mnenju pritožbenega sodišča jasna in nedvoumna, pri čemer je pri razlagi vsebine sprejetih skupščinskih sklepov vselej odločilnega pomena tisto, kar je v obliki zapisanega besedila navzven zaznavno, torej zapisano besedilo samo. Skupščinski sklepi kot korporacijski pravni posli se morajo uporabljati tako, kot se glasijo. Iz tega sledi, da se je v konkretnem primeru skupščinska odločitev glede podelitve razrešnice nanašala na posamezna organa upravljanja družbe: torej na upravo in nadzorni svet družbe, nikakor pa ni moglo biti predmet tega odločanja delo posameznih članov določenega organa družbe. Sprememba v personalni sestavi organa družbe ne predstavlja spremembe organa samega, saj zakon ne pozna razlik med eno (staro) in drugo (novo) upravo (isto velja tudi za nadzorni svet) v posameznem poslovnem letu, na kar z materialnopravnega vidika povsem utemeljeno opozarja obravnavana pritožba.

Glede na to, da je v konkretni zadevi skupščina družbe odločala o podelitvi razrešnice drugima dvema organoma družbe (upravi in nadzornemu svetu), sta glede na vsebino po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana skupščinska sklepa nezakonita (1. tč. 1. odst. 395. čl. ZGD-1). V tej zvezi se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje tehtnim materialnopravnim pritožbenim izvajanjem, in sicer v smeri, da če skupščina skozi razrešnico potrjuje delo organov družbe v določenem poslovnem letu (v konkretnem primeru je šlo za poslovno leto 2005), potem lahko poslovno leto predstavlja zgolj enotno obdobje. Dela organa namreč ni mogoče ocenjevati po posameznih obdobjih poslovnega leta na takšen način, da se za en del poslovnega leta razrešnica podeli, za drugi del istega leta pa ne. Ravno to pa se je dogodilo v obravnavani zadevi. Takšno pravno naziranje ne potrjuje le jezikovna metoda razlage določbe 2. odst. 294. čl. ZGD-1, marveč kaže na takšno uporabo materialnega prava tudi okoliščina (v smeri sistemske in namenske razlage), da je institut razrešnice sistemsko strogo povezan z odločanjem skupščine o uporabi bilančnega dobička. Po določbi 1. odst. 294. čl. ZGD-1 odloča skupščina hkrati (v isti časovni točki) o uporabi bilančnega dobička in o razrešnici organov vodenja in nadzora. Glede odločitve o usodi bilančnega dobička pa ni nobenega dvoma, da gre za bilančni dobiček, ki se nanaša na določeno poslovno leto in je kot tak izkazan v letnem poročilu družbe. Da v obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o razrešitvi posameznega člana organa vodenja in nadzora, kaže po oceni pritožbenega sodišča tudi po sodišču prve stopnje ugotovljena okoliščina, da se o razrešnici niti ni moglo glasovati ločeno, kajti o takem načinu glasovanja skupščina ni (predhodno) odločala, niti tega niso zahtevali delničarji, katerih skupni deleži dosegajo desetino osnovnega kapitala (1. odst. 294. čl. ZGD-1).

Ravno tako pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi pravnimi argumenti iz obravnavane pritožbe, da je o razrešitvi posameznega člana organa vodenja ali nadzora smiselno skupščinsko odločanje le v primeru, če gre za člana, ki je v času odločanja v korporacijskem razmerju z družbo, torej za tako imenovanega aktivnega člana. Utemeljenost sprejemanja takšnih skupščinskih sklepov je treba presojati skozi prizmo uveljavljanja interesov delničarjev delniške družbe (ki se udejanjajo na skupščini v obliki sprejemanja ali zavračanja predlogov sklepov), nikakor pa ne sme biti pri tem v ospredju položaj oz. interes (četudi simbolične narave) bivšega (neaktivnega) člana organa. Odločanje o razrešnici je namreč strogo povezano z odločanjem o uporabi bilančnega dobička, pri čemer skupščina odloča tudi o delu dobička, ki se uporabi za druge namene, določene v statutu (4. odst. 293. čl. ZGD-1). Udeležba pri dobičku je potemtakem lahko tudi posebna oblika nagrade za člane uprave (čl. 269 ZGD-1) in člane nadzornega sveta (čl. 284 ZGD-1), pri čemer gre v tem delu za tako imenovani variabilni del prejemka, do katerega je po naravi stvari upravičen tisti član organa vodenja ali nadzora, ki je z družbo v času odločanja o tem vprašanju v (aktivnem) korporacijsko pravnem razmerju. Gre namreč za to, da je smisel razrešnice pravzaprav v tem, da delničarji na točno določen način izkažejo svoje zaupanje oz. nezaupanje aktivnim članom organov družbe, upoštevaje pri tem uspešnost delovanja posameznega člana, zlasti glede na dosežen bilančni dobiček družbe v posameznem poslovnem letu, o uporabi (delitvi) katerega lahko odločajo samo in zgolj delničarji na skupščini družbe. Pritožbeno sodišče je zato (ob pravilni uporabi materialnega prava) pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (4. tč. 358. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o stroških postopka v skladu s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka je v pravdi uspela, zato je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.877,55 EUR, pri čemer je tožeči stranki priznalo za sestavo tožbe 600 odvetniških točk, za sestavo prve pripravljalne vloge 600 odvetniških točk, za sestavo druge pripravljalne vloge 450 odvetniških točk, za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo 600 odvetniških točk, za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo 300 odvetniških točk, za končno poročilo stranki 50 odvetniških točk, poleg tega pa še 2 % oz. 1 % za materialne stroške in 20 % DDV (stroške za prevoz sodišče druge stopnje ni priznalo, ker jih tožeča stranka ni dovolj natančno specificirala). Tožeči stranki pripada tudi sodna taksa za tožbo v znesku 212,82 EUR in sodna taksa za sodbo v enaki višini, na odmerjene pravdne stroške pa ji gredo tudi zakonske zamudne obresti (od 16. dne). Sodišče druge stopnje je v mejah zahteve (tožeča stranka na tem mestu ni uveljavljala zamudnih obresti) tožeči stranki priznalo tudi 847,00 EUR stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe 425 odvetniških točk, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV ter 425,46 EUR za sodno takso za pritožbo).