VSK sodba Cpg 321/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 1.743,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 618.127,90 EUR s pp, pri čemer je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 2.786,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

2Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (zadevi III Ips 98/2013 in II Ips 100/2011). Tožeča stranka je pri izračunu izgubljenega dobička izhajala iz letne stopnje rasti kapitala primerljivih podjetij. V tej zvezi je tožeča stranka upoštevala pravni standard normalnega teka stvari, ki v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode predstavlja preslikavo stanja pred škodnim dogodkom v čas po njem. O obsegu poslovanja oškodovanca moramo izhajati iz podatkov o njegovem poslovanju v preteklosti. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 17/2003 in sodbe tega sodišča v zadevi II Ips 234/2005. V tej zvezi se pritožba sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 2036/2012. Tožeča stranka je zatrdila, da je ona s svojim poslovanjem na trgu v času pred 1.1.2009 pridobivala letne stopnje rasti kapitala, ki so celo presegale povprečne stopnje rasti kapitala primerljivih podjetij na relevantnem trgu. V tej zvezi je tožeča stranka predložila tudi izpis o finančnih podatkih za leta 1999 do 2008. Iz teh podatkov izhaja, da so bile v relevantnem obdobju povprečne stopnje rasti tožničinega kapitala kar 28,4 % letno. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, saj pomeni neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse v istovrstnih zadevah. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje tožničin odškodninski zahtevek zavrnilo, niti niso razvidni iz obrazložitve sodbe, zato je sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Do kdaj je bila protipravnost podana, je vprašanje obsega škode. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka o svojem poslovanju ni podala nobenih pravno relevantnih dejstev. Tožeča stranka je namreč jasno navedla, da v letih od 1999 do 2008 obstajajo podatki o povprečni letni rasti v višini 28,4 % njenega kapitala. V tej zvezi je podala tudi dokazilo, zato je omenjena ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna in v nasprotju z 22. členom Ustave. V tej zvezi se pritožba sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 339/2011. V tej zvezi je treba upoštevati, da tožena stranka omenjenim navedbam in dokazom tožeče stranke sploh ni ugovarjala. Nadalje je treba upoštevati, da tudi trditveno breme ni vedno statično in lahko niha v odvisnosti od konkretne dinamike zatrjevanja in oporekanja. Tudi tega pravila sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni upoštevalo, saj bi glede na konkretno stanje procesnega gradiva v zadevi moralo breme prevaliti na toženo stranko, ki bi morala z nasprotnim dokazom ovreči aktualni dokazni uspeh glavnega postopka. Sodba tudi ne bi smela biti utemeljena na način, da bi se na dogajanje v obdobju, ki ga zajema hipotetični scenarij, sklepalo retrogradno z obdobja, ki je obdobje po tem. Utemeljevanje izpodbijane sodbe, kot to izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je nedopustno tudi v procesnem smislu. Tožnica investicijskega načrta iz leta 2009 nima in ga tudi ne more predložiti, saj ga v letu 2009 pač ni imelo nobenega smisla izdelovati. Takrat tudi ni imelo nobenega smisla karkoli drugače predvidevati, kaj naj bi tožnica počela s eventualno takrat prejetimi denarnimi sredstvi. Tožena stranka predmetne pravde konkretizirano sploh ne izpodbija. V tej zvezi se pritožba sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 703/2007. Zlasti pa pritožba opozarja, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP ter ob pravilni uporabi pravil o procesnem dokaznem bremenu, moralo vsa za tožničin zahtevek potrebna dejstva, šteti za ustrezno dokazana. Trditvam tožeče stranke o njeni premoženjski škodi v iztoževani višini tožena stranka sploh ni konkretizirano oporekala. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz referenčne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 339/2011.

3Tožena stranka je po svojem zakonitem zastopniku podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Izgubljeni dobiček je škoda zaradi preprečitve povečanja premoženja (132. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (tretji odstavek 168. člena OZ), pri čemer je treba za ugotovitev višine izgubljenega dobička opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če škodnega dogodka ni bi bilo. Zaradi tega je mogoče prognozo o višini dobička, ki bi ga oškodovanec pridobival, če ne bi bilo škodnega dogodka, utemeljiti s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom na čas po njem.

7Tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja škode, je izgubljeni dobiček za relevantno obdobje (od leta 2009 do 8.7.2014) izračunala tako, da je navajala (s pomočjo strokovnega mnenja izvedencev S.L. in I.J.), da bi z denarnim zneskom 1.890.146,06 EUR (če bi ga dobila izplačanega do 1.1.2009) ravnala oziroma poslovala vsaj tako uspešno, kot so v istem obdobju poslovala primerljiva podjetja na relevantnem trgu, in sicer s povprečno stopnjo donosnosti kapitala primerljivih podjetij (povprečne stopnje letne donosnosti kapitala teh podjetij so tako znašale za sporno obdobje 15.54 %, 13,22 %, 11,50%, 11,34%, 9,19% in 5,88 %). Takšno poslovanje bi tožnici na dan 8.7.2014 prineslo 2.966.584,30 EUR denarja, oziroma 617.127,9o EUR več, kot je na isti dan dobila plačanega od tožene stranke (glavnica in zakonske zamudne obresti v višini 2.349.456,45 EUR), na podlagi revizijske sodbe, III Ips 98/2013 v pravdi, ki se je vodila pred Okrožnim sodišče v Ljubljani, IV Pg 55/2002.

8Kazalnik čiste donosnosti kapitala (ROE) pove, koliko čistega dobička/izgube je gospodarska družba ustvarila na EUR vloženega kapitala. Izračuna se kot razmerje med čistim dobičkom/čisto izgubo in povprečnim kapitalom. Tožeča stranka gradi svoj izračun izgubljenega dobička na tem, da bi lahko z investiranjem dodatnega premoženja iz naslova dosojene odškodnine v lastno dejavnost v spornem obdobju (2009 - 8.7.2014) dosegla vsaj povprečno letno donosnost kapitala podjetij iz panoge J 61 (telekomunikacijske dejavnosti).

9Takšen (hipotetičen) izračun škode in naslova izgubljenega dobička bi bil seveda lahko utemeljen, vendar pa pod jasnim pogojem, da bi tožeča stranka tudi v obdobju pred škodnim dogodkom (v letih pred letom 2009) z lastno dejavnostjo dosegala vsaj povprečno letno donosnost kapitala podjetij iz telekomunikacijske dejavnosti. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa tožeča stranka ni zmogla. Prav tako pa tožeča stranka tudi ni trdila (in dokazovala), da je v spornem obdobju sicer (z obstoječim kapitalom) poslovala tako, da je dosegala vsaj povprečno letno donosnost kapitala primerljivih podjetij. Zato je povsem pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka pri oceni pričakovane donosnosti kapitala za sporno obdobje najprej izhajati iz lastnih podatkov, šele nato pa opraviti primerjavo te donosnosti s povprečno donosnostjo kapitala primerljivih podjetij. Prav tako pa tožeča stranka ni z ničemer konkretizirala tudi eventualno ostalih okoliščin (v smeri investiranja omenjenega denarnega zneska), na kakšen način bi v spornem obdobju dosegala nivo povprečne donosnosti kapitala primerljivih podjetij.

10Tožeča stranka je bila s strani sodišča prve stopnje v okviru izvajanja materialno procesnega vodstva pozvana, da v tem delu dopolni procesno gradivo, pri čemer je v zvezi s svojim poslovanjem pred letom 2009 izpostavila le, da je od leta 1999 do leta 2009 dosegala povprečno 28,4 % letno rast kapitala. V tej zvezi je tožeča stranka priložila v sodni spis kot dokaz tudi podatke iz računovodskih izkazov za leta od 1994 do 2012 (izpisek AJPES - Priloga A48 spisa). Vendar pa pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da sama rast kapitala gospodarske družbe še ne pomeni, da je v istem obdobju enako rasla tudi donosnost tega kapitala. Pri donosnosti kapitala gre namreč za razmerje med dobičkom/izgubo in kapitalom. Kljub rasti kapitala lahko družba pridela v poslovnem letu celo izgubo. Navedbe v zvezi z donosnostjo kapitala (povprečna letna donosnost kapitala tožeče stranke v letih pred letom 2009) tožeče stranke, tudi v razmerju s povprečno donosnostjo kapitala primerljivih gospodarskih družb, pa tožeča stranka (kljub opozorilu sodišča prve stopnje, danem na naroku za glavno obravnavo 7.9.2016, in dejstvu, da je tožena stranka tožbenemu zahtevku odločno nasprotovala tudi glede same višine) ni podala. Iz omenjenega strokovnega mnenja, ki ga je v sodni spis predložila sama tožeča stranka (Priloga A47, stran 4), celo izhaja, da tožeča stranka zaradi razmer na internetnem trgu storitev po letu 2000 ni več dosegala stopenj rasti iz predhodnih obdobij, upoštevaje ob tem tudi, da bi izplačana odškodnina po stanju na dan 1.1.2009 predstavljala tudi izreden prihodek tožeče stranke, s katerim se povečuje osnova za obračun davka od dohodka pravnih oseb (česar tožeča stranka pri svojem izračunu prav tako ni upoštevala). Prav tako tožeča stranka v tej zvezi ni odgovorila na določena opozorila tožene stranke, naj navede, ali je v letu 2009 razpolagala z zadostnimi sredstvi za investiranje, koliko bi znašali stroški investicije in koliko bi znašalo morebitno pokrivanje izgub predhodnega obdobja. Ravno tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka tudi ni izkazala, kako je sploh porabila izplačana denarna sredstva v letu 2014, zlasti v smeri, ali jih je sploh vložila v svoje poslovanje in ali se ji je v naslednjih letih zaradi tega sploh povečal dobiček oziroma donosnost kapitala.

11Iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenemu očitku (v smislu uporabe pravila o dinamičnem dokaznem in trditvenem bremenu), da tožena stranka sploh ni konkretizirano oporekala trditvam tožeče stranka o iztoževani škodi v višini 617.127,90 EUR. Prav tako se obravnavana pritožba neutemeljeno sklicuje na načelo, da višine bodoče škode z gotovostjo sploh ni mogoče dokazati, zato za to škodo zadostuje že dokazni standard verjetnosti. V konkretnem primeru so bile namreč že trditvene navedbe nepopolne (kot je to obrazloženo spredaj), zato sploh še ni mogel nastopiti čas za dokazno oceno glede škode v smeri predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Sklicevati se le na povprečno donosnost kapitala za majhna in mikro podjetja iz dejavnosti telekomunikacijskih storitev, namreč ni dovolj, če ob tem ni minimalnega procesnega gradiva, da je tudi tožeča stranka pred škodnim dogodkov (pred letom 2009) dosegala vsaj povprečno donosnost kapitala (glede na primerljiva podjetja) iz te dejavnosti.

12Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v višini 1.743,05 EUR (sestava odgovora na pritožbo v višini 3.750 odvetniških točk, materialni stroški v višini 47,5 odvetniških točk).