VSK sodba I Cp 564/2016

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki (odločitev o stroških) spremeni tako, da se znesek 672,56 EUR nadomesti z zneskom 596,97 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku petnajstih dni od prejema sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati odškodnino v višini 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2015 dalje do plačila (I. točka izreka) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka in tožnico zavezalo k povrnitvi stroškov toženke v znesku 672,56 EUR. Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so varnostniki toženke protipravno posegli v osebno sfero tožnice (njeno čast, dobro ime, dostojanstvo in osebno svobodo) ter ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela, odmerilo odškodnino za duševne bolečine v znesku kot izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se ji dosodi odškodnina v celotnem vtoževanem znesku. Izpostavlja, da je odmerjena odškodnina prenizka in tožnici ne nudi prav nobene satisfakcije, saj gre za znesek, ki ne dosega niti polovice povprečne mesečne plače. Da sodišče tako nizko ceni tožničino čast, dobro ime in njeno osebno svobodo, se tožnici ne zdi razumljivo in to občuti kot dajanje podpore neupravičenemu nadlegovanju in ponižujočemu ravnanju, ki ga je bila deležna. Odškodnina v navedenem znesku je prenizka tudi zaradi dejstva, ker je šlo za več posegov v tožničine različne osebnostne pravice, njeno integriteto, zasebnost, dostojanstvo, ki so vsaka po svoje prizadele in osramotile tožnico. Tožnica je morala v spremstvu varnostnika čez vso trgovino, tako da je bila ob njenem sramotenju prisotna množica ljudi. Šele pregled osebnih stvari in nadaljnje zadržanje je potekalo v posebnem prostoru, kjer so bili prisotni le tožnica in njen mož. Doživela je hud šok, bila je osramočena, občutek je imela, da je obravnavana kot velik kriminalec, čeprav ni storila ničesar in je trpela hude duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice. Tudi ne drži, da sporni dogodek tožnice kasneje ni več obremenjeval. Če je ne bi, potem ne bi podala odškodninskega zahtevka in vložila tožbe. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava je obdolžitev nedolžnega človeka, da krade v trgovini, kar naj bi počel večkrat in naj bi se prav zato vračal v trgovino, huda obdolžitev, ki močno prizadene čast poštenega človeka. Tudi brskanje in pregled torbice, v kateri vsaka ženska hrani osebne in intimne stvari, za katere ne želi, da jih vidijo tretji, še zlasti pa neznane osebe, je zelo neprijetno in ga človek občuti kot poseg v lasten osebni prostor. Kar zadeva višine odškodnine pa ni nepomembno niti, da toženka višini odškodnine niti v odgovoru na tožbo niti kasneje ni argumentirano nasprotovala, zaradi česar tožnica v zvezi s samo višino tudi ni obširneje pojasnjevala vseh duševnih bolečin, ki jih je trpela, saj je utemeljeno pričakovala, da je sama višina odškodnine po razjasnitvi temelja, nesporna.

4Pri odmeri stroškov bi sodišče moralo upoštevati, da je bil sporen tako temelj kot tudi višina zahtevka. Sodna praksa v podobnih primerih zato odmerja stroške postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat aritmetične sredine obeh delnih zneskov. Sodišče tudi ni upoštevalo kriterija potrebnosti stroškov in je toženki, brez da bi opravilo presojo potrebnosti, priznalo vse stroške postopka. Nepotrebna je bila pripravljalna vloga toženke z dne 11.2.2016, ki jo je toženka vložila kot dopolnitev svojega odgovora na tožbo, čeprav ni videti nobenega razloga, da toženka teh navedb ne bi podala že v odgovoru na tožbo, saj s pripravljalno vlogo z dne 11.2.2016 ni odgovarjala na morebitne nove tožničine trditve. Glede na navedeno ne gre za potrebno vlogo v smislu 155. člena ZPP. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločbo se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka. Opozarja, da sta obe dejanji, ki sta se jih lotila varnostnika toženke, torej ugotavljanja istovetnosti kot tudi zadržanje tožnice do prihoda policije, dejanji, ki sta predvideni s samim zakonom, in sicer določbami 48. in 51. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju: ZZasV-1) in že iz tega razloga dejanje delavcev toženke ne more biti protipravno. Stališče sodišča, da je namen določil ZZasV-1 usmerjen zgolj v preprečevanje kaznivih dejanj in ne njihovem odkrivanju, po mnenju toženke ni pravilno. Dejanji ugotavljanja istovetnosti določene osebe in zadržanja določene osebe do prihoda policije sta dejanji, ki sta namenjeni (tudi) ugotavljanju istovetnosti in identifikacij samega storilca kaznivega dejanja. Pojmovno si ni mogoče predstavljati, da bi z dejanjem ugotavljanja istovetnosti domnevnega storilca, bila zgolj preprečena storitev kaznivega dejanja. Enako velja za zadržanje storilca do prihoda policije. Z obema dejanjema, ki jih predvidevata določili 48. in 51. člena ZZasV-1 je namreč predvideno, da lahko varnostniki aktivno sodelujejo pri odkrivanju storilca oz. ga celo zadržijo na kraju samem do prihoda policije. Ta dva ukrepa pa sta po svoji vsebini nedvomno predvidena tudi za ugotavljanje identitete storilca kaznivega dejanja in torej gre za dejanji, ki sta usmerjeni v odkrivanje storilca in storitev kaznivega dejanja in ne zgolj za namen preprečevanja storitev kaznivih dejanj.

6Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da toženka ni zmogla dokaznega bremena glede vprašanja, ali je tožnica dne 9.2.2012 v trgovini H. izvršila kaznivo dejanje tatvine. Izpostavlja izpovedi prič P.S. in D.Z. in meni, da so imeli varnostniki toženke vse z zakonom predvidene razloge za to, da so se lotili ukrepov ugotavljanja istovetnosti in zadržanja tožnice do prihoda policije, kot je to predvideno v določbah ZZasV-1, ker je bil podan utemeljen sum, da je tožnica že predhodno storila kaznivo dejanje zoper trgovino H.. V zvezi z navedenim opozarja še na dejstvo, da je bil zoper tožnico s strani Okrožnega državnega tožilstva vložen obtožni predlog in da zoper njo poteka kazenski postopek ravno zaradi očitkov trgovine H. v zvezi z očitano tatvino z dne 9.2.2012. Zaradi navedenega bi moralo sodišče postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Nedvomno si civilno sodišče ne more vzeti pristojnosti za odločanje v kazenskih zadevah in sprejeti odločitve, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne, medtem, ko kazensko sodišče o tem sploh ni odločilo. Zaradi nepravilne ugoditve tožbenemu zahtevku, je nepravilna tudi stroškovna odločitev, saj bi sodišče zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka moralo toženki prisoditi vse njene stroške. Toženka priglaša stroške pritožbenega postopka.

7Pritožbi zoper odločitev o glavni stvari nista utemeljeni, delno je utemeljena le pritožba tožnice zoper stroškovno odločbo.

8Toženka ne izpodbija ugotovitve sodišča, da tožnica dne 22.2.2012 v trgovini H. s strani varnostne službe ni bila obravnavana iz razloga, ker bi bilo v tistem trenutku s strani tožnice ogroženo varovano premoženje, temveč iz razloga, ker se je želelo ugotoviti istovetnost tožnice kot morebitne storilke kaznivega dejanja tatvine z dne 9.2.2012. Upoštevaje navedeno, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bila izvedba ukrepov varnostnikov (to je ugotavljanje istovetnosti ter zadržanja) zoper tožnico protipravna. Kot pravilno zaključuje sodišče, je glede na določbe 45. do 53. člena ZZasV-1, ukrep zadržanja možno izvesti le, če je to v danem trenutku potrebno zaradi povzročitve protipravnega posega v varovano premoženje, za kar v obravnavanem primeru ni šlo.

9V 12. točki razlogov izpodbijane sodbe je sodišče dokazno ocenilo v tem postopku izvedene dokaze, med njimi tudi izpovedi P.S. in D.Z., na katere se v pritožbi sklicuje toženka. Ker na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali si je tožnica dne 9.2.2012 v trgovini H. res protipravno prilastila sedem kosov oblačil, je o tem dejstvu sklepalo po pravilu o dokaznem bremenu. Da so bila oblačila s strani tožnice odtujena, pa bi morala dokazati toženka. Prav tako ni mogoče pritrditi toženki, da bi moralo sodišče, glede na to, da je bil zoper tožnico vložen obtožni predlog, postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi. Obstoj civilnopravne obveznosti se namreč presoja po pravilih civilnega prava in pri tem se pravdnemu sodišču ni treba opredeljevati, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanka civilne obveznosti, izhaja tudi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Iz nekega dejanja lahko izvira civilna, na primer odškodninska obveznost tako v primeru, če to dejanje pomeni tudi kaznivo dejanje, kot v primeru, če kaznivega dejanja ni bilo. Sam obstoj kaznivega dejanja, kot ga toženka očita tožnici, zato tudi v konkretnem primeru ni predhodno vprašanje v tej pravdi (14. člen ZPP) (1).

10Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče po skrbno izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo tudi vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o višini odškodnine in tožnica s svojimi pritožbenimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaradi obravnave s strani varnostne službe sicer pretresena, vendar le krajši čas in da pretežni del obravnave tožnice ni bil izveden na očeh javnosti, saj je varnostnik tožnico zaustavil na izhodu iz trgovine, nato pa so na njegovo zahtevo odšli v službene prostore, ki se nahajajo na drugi strani trgovine. Torbica je bila nato pregledana v službenih prostorih, tam so od nje tudi zahtevali dokumente in jo zadržali do prihoda policije, ki je tožnico prevzela v obravnavo po 20 minutah. Sodišče je verjelo tožnici, da je bilo zaradi razprodaj takrat v trgovini več ljudi, vendar pa ni bilo ugotovljeno, da bi kdo od teh ljudi tožnico osebno poznal in informacijo o neprijetnem dogodku posredoval drugim, ki bi se zaradi tega obračali za tožnico oz. zaradi tega o njej dobili kakšne predsodke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina za prestane duševne bolečine primerna, saj temelji na kriterijih iz 179. člena OZ, upoštevaje načelo individualizacije in objektivne pogojenosti (2). Tako odmerjena odškodnina predstavlja ustrezno zadoščenje za tožnici nastalo škodo, obseg njenih prikrajšanj je ustrezno ovrednoten, prisojena odškodnina v višini 400,00 EUR pa primerna.

11V odškodninskih pravdah sodna praksa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema prvotno ločenima ugotovljenima deležema uspeha, a je ta metoda namenjena primerom, ko mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, na primer, ko je potrebno zaslišanje številnih prič, izvedba dokaza z izvedenci, ogled, vse to pa je povezano s temeljem zahtevka. Z ugotavljanjem temelja zahtevka pa v konkretnem primeru niso nastali dodatni pravdni stroški, ki bi narekovali tak specifičen pristop pri vrednotenju uspeha pravdnih strank, kot ga predlaga tožnica v pritožbi. Je pa potrebno pritrditi tožničini pritožbi, da je sodišče toženki neutemeljeno priznalo tudi stroške za sestavo pripravljalne vloge z dne 11.2.2016, ki jo je toženka vložila kot dopolnitev svojega odgovora na tožbo, saj bi te navedbe in dokaze lahko podala že v odgovoru na tožbo. S pripravljalno vlogo tudi ni odgovarjala na morebitne nove tožničine trditve. Glede na takšno stanje stvari, stroški za pripravljalno vlogo niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožnica. Ker je glede na povedano sodišče napačno odločilo o stroških postopka, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi zoper stroškovni del odločbe delno ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo, kot izhaja iz izreka. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožnica je s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165,154/2). Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).

--------------------------------------------------------------

op. št. 1: A. Galič, Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis, 2016, str. 121

op. št. 2: primerjaj: odločba VSL I Cp 228/2015