45. člen ZZasV-1

Neobstoj namena diskriminacije je element, ki je bistveno bližje posredni diskriminaciji kot pa neposredni diskriminaciji. Pri posredni diskriminaciji gre torej za "navidezno nevtralno" prakso (pravno določbo, merilo, politiko, dejanje), ki pa vseeno lahko prinaša učinke različnega obravnavanja. Posredna diskriminacija zaradi barve kože pri dostopu do blaga v trgovini ni absolutno prepovedana, ampak je dovoljena, če je konkretno ravnanje varnostnikov temeljilo na legitimnem cilju in so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in nujno potrebna. Tožena stranka bi morala v dokazni oceni utemeljiti, zakaj sta oba temeljna pogoja za zadržanje osebe do prihoda policije, to je, da istovetnosti ni bilo mogoče ugotoviti in da je zadrževanje trajalo manj kot dve uri, manj pomembna od okoliščin, da naj bi po oceni tožene stranke predsodki dejansko (odločilno) vodili varnostnike, da so predlagatelja zadržali do prihoda policije. Zadrževanje tujca lahko traja samo toliko časa, kolikor je to nujno, ker gre lahko za poseg v ustavno pravice do svobode gibanja. Pri tem je pomembno, ali se je dogodek odvijal na javnem mestu, ali so bili na javnem mestu razkriti motivi

Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je imel varnostnik podlago, da storilcu odredi, da si nadene masko ali zapusti trgovino. Te podlage ni našlo v ogroženosti življenja, kot si napačno predstavlja pritožnik, temveč v kršitvi reda, kakšen je bil določen in javno objavljen na varovanem območju, na katerem je do dogodka prišlo. Tega pa je storilec nedvomno kršil.

Silobran varnostnika in siceršnjo uporabo prisilnih sredstev z njegove strani, je potrebno presojati tudi v skladu z ZZasV-1.

Zaključka sodišča prve stopnje, da so varnostniki ravnali v prekoračenem silobranu (torej protipravno), a da tožniku škode niso povzročili namenoma (točneje, da slednji tega ni izkazal), nista v nobenem medsebojnem nasprotju (kontradikciji). Nanašata se namreč na dve različni predpostavki, ki sta (v zadevi kot je konkretna) potrebni za nastanek odškodninske obveznosti in ki se presojata vsaka posebej. Pri tem obstoj ene (to je protipravnosti ravnanja varnostnikov, ki je posledica njihove opustitve dolžnega postopanja) ne pomeni tudi avtomatičnega obstoja druge (konkretno obstoja naklepno/namenoma z njihove strani povzročene škode). Obstoja slednje sama za sebe ne izkazuje niti narava (obseg) poškodb, ki jih je tožnik ob dogodku utrpel in ki jih v pritožbi (neupravičeno) izpostavlja kot razlog, zaradi katerega po njegovem mnenju do zavrnitve zahtevka zoper drugo, tretje in četrto toženca ne bi smelo priti. Pri določitvi oškodovančevega soprispevka v smislu 171. člena OZ gre vedno za pravno-vrednostno oceno sodišča, ki se matematično natančni utemeljitvi že v osnovi izmika. Je pa sodišče prve stopnje zvezi s tem dolžno izpostaviti tiste pravno relevantne okoliščine, ki preds

Kot pravilno zaključuje sodišče, je glede na določbe 45. do 53. člena ZZasV-1, ukrep zadržanja možno izvesti le, če je to v danem trenutku potrebno zaradi povzročitve protipravnega posega v varovano premoženje, za kar v obravnavanem primeru ni šlo.