VSK sodba I Cp 121/2016

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu – v zadnjem odstavku III. točke izreka in IV., V., VI. in VII. točki izreka sodba spremeni tako:

- da se v zadnjem odstavku III. točke izreka datum 20.4.1992 nadomesti z datumom 2.4.1996
- da se v točkah IV, V, VI in VII za besedilom „od 24.1.2005 dalje“ doda tekst: „in zakonske zamudne obresti: - od zneska 7.967.334,00 SIT od 20.4.1992 do 2.4.1996, - od zneska 3.332.809,00 SIT od 30.4.1992 do 2.4.1996 in od zneska 3.029.521,00 SIT od 1.5.1992 do 2.4.1996.“,
v ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem delu – v IV., V., VI., VII., VIII. in IX. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.642,69 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano odločbo odločilo:

- da se zavrže tožba v delu, ki se glasi na ugotovitev, da znaša terjatev tožeče stranke družbe P. d.o.o., do dolžnika A.Š., na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani, opr. št. I 28/2008, z dne 23.4.2008, ki obsega glavnico v višini 59.796,63 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti od zneska 7.967.334,00 SIT od dne 20.4.1992 do dne 31.12.2006 in od zneska 33.247,10 EUR za čas od 1.1.2007 dalje do plačila; nadalje od zneska 3.332.809,00 SIT od dne 30.4.1992 do 31.12.2006 in od zneska 13.907,57 EUR za čas od 1.1.2007 dalje do plačila ter od zneska 3.029.521,00 SIT od 1.5.1992 do 31.12.2006 in od zneska 12.641,97 EUR za čas od 1.1.2007 dalje do plačila, skupaj 1.142.860,72 EUR (I. točka izreka);

- da se zavrže tožba v razmerju do 1., 2. in 3. toženca, zavrne pa tožbeni zahtevek v razmerju do 4. toženke v delu, ki se glasi na ugotovitev, da je pravni posel Darilna pogodba in odpoved neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa z dne 27.8.2008 z opr. št. SV 1, v delu, ki se nanaša na Darilno pogodbo darovalke An.Š., obdarjencem Š.D., Š.K. in Š.A. ml., in sicer za nepremičnine parc. št. 16/3, 19/1, 21/1, 24, 26, 95, 126, 162, 163, 219, 256, 569, 627, 628, 630, 631, 740/12, 791, 793, 837, 842, 902/1, 954/15, 954/16, 954/17, 992/1, 1026, 1027, 1053, 1108/1, 1108/2, 1331/174, 1433/1, 1433/2, 1439/1, *5 (prej 5.S), 1316/101 in 1316/102, vse k.o. L., parc. št. 832/241 k.o. S. in parc. št. 1352 k.o. R., darilna pogodba. (II. točka izreka);

- da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Ugotovi se, da znaša nujni delež pokojničinega sina A.Š., po pokojni An.Š., 1/4 vrednosti vseh daril po Darilni pogodbi in odpovedi neuvedenemu dedovanju, sklenjeni v obliki notarskega zapisa z dne 27.8.2008 z opr. Št. SV 1, in sicer 1/4 obračunske vrednosti zapuščine po pokojni An.Š., kije enaka 1/4 vrednosti nepremičnin s parc. št. 16/3, 19/01, 21/1, 24, 26, 95, 126, 162, 163, 219, 256, 569, 627, 628, 630, 631, 740/12, 791, 793, 837, 842, 902/1, 954/15, 954/16, 954/17, 992/1, 1026, 1027, 1053, 1108/1, 1108/2, 1320/53, 1331/174, 1433/1, 1433/2, 1439/1, *5 (prej označene s parc. št. 5.S), 1316/101 in 1316/102, vse k.o. L., parc. št. 832/241 k.o. S. in parc. št. 1352 k.o. R. ter 1/4 vrednosti od podedovanih denarnih sredstev v skupni višini 3.005,14 EUR,“, v delu, ki se glasi:„Tožene stranka D.Š., K.Š., A.Š. in S.T., so dolžne v zapuščino po pokojni An.Š., vrniti prejeta darila, ki so bila predmet Darilne pogodbe in odpovedi neuvedenemu dedovanju, sklenjen v obliki notarskega zapisa z dne 27.8.2008 z opr. št. SV 1, in sicer prva, druga in tretjetožena stranka nepremičnine s parc. št. 16/3, 19/1, 21/1, 24, 26, 95, 126, 162, 163, 219, 256, 569, 627, 628, 630, 631, 740/12, 791, 793, 837, 842, 902/1, 954/15, 954/16, 954/17, 992/1, 1026, 1027, 1053, 1108/1, 1108/2, 1331/174, 1433/1, 1433/2, 1439/1, *5 (prej 5.S), 1316/101 in 1316/102, vse k.o. L., parc. št. 832/241 k.o. S. in parc. št. 1352 k.o. R., četrtotožena stranka S.T. pa nepremičnino s parc. št. 1320/53 ko. L., vsi sorazmerno v deležu do 1/4 za nujnega dediča A.Š. starejšega, kolikor znaša nujni delež dediča A.Š. starejšega, v zapuščini po pokojni An.Š.,“ v delu, s katerim tožeča stranka zasleduje oblikovanje neučinkovitosti darilne pogodbe z dne 27.8.2008 v razmerju do nje, ter v delu, ki se nanaša na obresti od v točkah IV, V, VI in VII sodbenega izreka navedenega zneska 59.796,63 EUR oz. ustrezajočih tolarskih zneskov za čas med 20.4.1992 in 24.1.2005. (III. točka izreka sodbe);

- da je odpoved neuvedenemu dedovanju, podana v notarskem zapisu z dne 27.8,2008 z opr. št. SV 1 v delu, ki se nanaša na odpoved neuvedenemu dedovanju po An.Š., dana s strani dolžnika A.Š., je brez učinka do tožeče stranke družbe P. d.o.o., in sicer do višine terjatve tožeče stranke do dolžnika A.Š., ki obsega glavnico v višini 59.796,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.1.2005 dalje. (IV. točka izreka);

- da je pravno dejanje opustitve uveljavljanja nujnega deleža v postopku dedovanja po pokojni An.Š., s strani pokojničinega sina A.Š., brez učinka do tožeče stranke družbe P. d.o.o., in sicer do višine terjatve tožeče stranke do dolžnika A.Š., ki obsega glavnico v višini 59.796,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.1.2005 dalje. (V. točka izreka);

- da tožeča stranka lahko svojo terjatev, ki obsega glavnico 59.796,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.1.2005 dalje poplača z izvršbo na solastniških deležih vsakega od prvih treh tožencev do 1/12, skupaj torej na 3/12 nepremičnin parc. št. 16/3, 19/1, 21/1, 24, 26, 95, 126, 162, 163, 219, 256, 569, 627, 628, 630, 631, 749/12, 791, 793, 837, 842, 902/1, 954/15, 954/16, 954/17, 882/1, 1026, 1027, 1053, 1108/1, 1108/2, 1331/174, 1433/1, 1433/2, 1439/1, *5 (prej 5.S), 1316/101 in 1316/102, vse k.o. L., in parc. št. 832/241, k.o. S. ter parc. št. 1352, k.o. R., prvi trije toženci pa so dolžni dopustiti izvršbo na njih in za poplačilo navedene tožničine terjatve. (VI. točka izreka);

- da lahko tožeča stranka svojo terjatev, ki obsega glavnico 59.796,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.1.2005 dalje poplača z izvršbo na solastniškem deležu do 1/4 četrte toženke na parc. št. 1320/53, k.o. L., do višine navedene tožničine terjatve. (VII. točka izreka);

- da je toženec A.Š. ml., dolžan v deležu do 1/4 za nujnega dediča A.Š. starejšega, kolikor znaša nujni delež dediča A.Š. starejšega, v zapuščini po pokojni An.Š., nazadnje stanujoči, vrniti 1/4 vrednosti podedovanega premoženja po zapustnici An.Š. po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Sežani, opr. št. D 33/2009, z dne 10.2.2009, torej znesek 751,29 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter obrestovani znesek 751,29 EUR plačati tožeči stranki. (točka VIII izreka) ter

- da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (IX. točka izreka).

2Zoper navedeno odločbo se pritožujeta tako tožeča (v nadaljevanju: tožnica) kot tožena stranka (v nadaljevanju: toženci).

3Tožnica sodbo izpodbija v delu: - ki se nanaša na zadnji - četrti odstavek III. točke izreka glede zavrnitve v delu, ki se nanaša na obresti od v točkah IV, V, VI in VII izreka navedenega zneska 59.796,63 EUR oz. tolarskih zneskov za čas med 20.4.1992 in 24.1.2008; - v delu IV., V., VI. in VII. točke izreka, ki se nanaša na nedosojene zamudne obresti med 20.4.1992 in 24.1.2008 od glavnice 59.796,63 EUR in - v delu, ki se nanaša na stroške postopke (IX. točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da v sklepu o izvršbi I 28/2008 z dne 23.4.2008 navedena terjatev, predstavlja novo judikatno terjatev. Dolžnik navedenemu sklepu o izvršbi ni ugovarjal, s čemer je konkludentno priznal terjatev tožnice po predlogu za izvršbo, prav tako pa je priznal tudi vse morebiti do tedaj zastarane zamudne obresti, za katere je tožnica s citiranim pravnomočnim sklepom o izvršbi pridobila nov izvršilni naslov za sedaj očitno novo terjatev, na podlagi katere je tudi temeljila predmetno paulijansko tožbo. To pomeni, da je sodišče zmotno in neutemeljeno zavrnilo zamudne obresti do glavnice 59.796,63 EUR oz. ustrezajočih tolarskih zneskov za čas med 20.4.1992 in 24.1.2008 (ko je bil na sodišče vložen predlog za izvršbo), pač pa bi moralo v celoti priznati in se sklicevati na (novo) judikatno terjatev. Če pa bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališče sodišča, da gre zgolj za eno judikatno terjatev, pa tožnica opozarja na očitno pisno pomoto v datum, ki opredeljuje tek zamudnih obresti v zadnjem odstavku III. točke izreka in v točkah IV, V, VI in VII izreka. Z vložitvijo predloga za izvršbo dne 24.1.2008 je tožnica „zavarovala“ zamudne obresti, ki so od glavnice tekle v zadnjih treh letih pred vložitvijo predloga za izvršbo, torej zamudne obresti od 24.1.2005. Sicer pa tudi če bi zavzeli stališče, da gre za eno judikatno terjatev, je sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 365. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zgolj zamudne obresti, ki dospejo po trenutku izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavljajo občasno terjatev in zastarajo v treh letih. To pomeni, da gredo tožnici zamudne obresti natekle do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj predstavljajo judikatno terjatev in zanje ne velja triletni zastaralni rok. Tako ji gredo vsaj še zamudne obresti od glavnice 59.796,63 EUR, ki so tekle od dne 20.4.1992 do 2.4.1996, oziroma natančneje: gredo ji zamudne obresti od zneska 7.967.334,00 SIT od 20.4.1992 do 2.4.1996, od zneska 3.332.809,00 SIT od 30.4.1992 do 2.4.1996 in od zneska 3.029.521,00 SIT od 1.5.1992 do 2.4.1996. Ne strinja se niti z odločitvijo glede stroškov postopka. Meni, da je v zadevi uspela po temelju v celoti, daj je uspela izpodbiti obe izpodbijani pravni dejanji. V celoti je uspela tudi po višini.

4Toženci so odgovorili na pritožbo, prerekajo podane navedbe, predlagajo njeno zavrnitev ter priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

5Toženci navedeno sodbo izpodbijajo v delu, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, to je v točkah IV, V, VI, VII, VIII in tudi odločitev o stroških postopka v XI. točki izreka. Toženci izpodbijajo tudi sklep sodišča z dne 19.2.2015, s katerim je sodišče dopustilo spremembo tožbe. Sodišče namreč ni upoštevalo ugovora litispendence. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v točki 30 obrazložitve manjka del teksta, in zato ni jasno, kako sodišče pravno opredeljuje zahtevek v obravnavani zadevi napram tistemu iz zadeve P 39/2012. V zadevi P 39/2012 je bilo v času odločanja obravnavane zadeve že odločeno, in sicer je bilo meritorno zavrnjeno, da je darilna pogodba in odpoved neuvedenemu dedovanju, sklenjena v obliki notarskega zapisa z dne 27.8.2008, brez pravnega učinka do tožnice. O zahtevku pod IV. točko sedaj obravnavanega tožbenega zahtevka je bilo torej že odločeno. Sodišče je torej zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbo bi namreč moralo zavreči najmanj v delu iz IV. točke izpodbijane sodbe, saj je ta del zahtevka identičen I. točki izreka tožbe in sodbe P 39/2012 z dne 5.1.2012. Prav ta del zahtevka pa je bistven za vse ostale dele izpodbijane odločitve. Če ta del odločitve v zadevi P 39/2012 postane pravnomočen, je treba zavreči ali zavrniti tudi vse ostale zahtevke tožnice. Če je namreč zavrnjen zahtevek, da izpodbijano pravno dejanje učinka nima, ga torej ima in velja in so vsi ostali zahtevki neutemeljeni. Tožnica je 16.2.2015 spremenila tožbo v sedaj odločenih točkah VI in VII izreka izpodbijane sodbe. Razloge je sodišče podalo v 22. točki obrazložitve, v kateri pa del teksta manjka, prepisan je del prvega odstavka 185. člena ZPP, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti. Sicer pa, če je spremembo sodišče že dopustilo, bi moralo zahtevka iz VI. in VII. točke zavreči, ker je glede teh že potekel rok za vložitev izpodbijane tožbe iz 257. člena OZ. Triletni rok je namreč prekluzivni in je potekel tri leta po sklenitvi izpodbijane pogodbe oz. tri leta po zapuščinski obravnavi po pok. An.Š., torej 27.8.2011 oz. 10.2.2012 in ga s procesno spremembo tožbe z dne 17.2.2015 ni mogoče obiti. Pri odločanju o tem, da je pritožba pravočasna, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje sta se o tem že izrekli ob odločanju o začasni odredbi (sklep VSK Cp 306/2012). Pravica dedovati po svoji materi je premoženjska pravica, ki izhaja iz Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in je lahko zožena le do višine nujnega deleža. Pravico dedovati po svoji materi An.Š. je A.Š. starejši izgubil tisti trenutek, ko se je dedovanju po materi odpovedal, to je s sklenitvijo Darilne pogodbe in odpovedjo neuvedenemu dedovanju, v obliki notarskega zapisa dne 27.8.2008. Učinki na njegovo premoženje so bili tedaj že jasni – to premoženjsko pravico je z odpovedjo neuvedenemu dedovanju izgubil, in nujni delež, ki bi mu šel po zakonu, od takrat dalje tudi ni mogel postati del njegovega premoženja. A.Š. starejši tudi ni opustil dejanje uveljavitve nujnega deleža (katero tožnica tudi izpodbija), saj te pravice v postopku dedovanja ni mogel uveljavljati, in to zato, ker se je tej pravici z odpovedjo v notarskem zapisu z dne 27.8.2008 odpovedal. Te pravice že od takrat ni imel in je s smrtjo matere tudi ni opustil. Zato bi moralo sodišče zahtevka iz IV. in V. točke zavrniti. Iz teh razlogov pa bi moralo zavrniti tudi vse ostale dele zahtevka. Poplačilno upravičenje ni nastalo, ker je zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj prepozen, saj je bilo pravno dejanje storjeno 27.8.2008, tožba pa je bila vložena 30.11.2011, torej več kot po treh letih. Zoper četrto toženko pa je tožbeni zahtevek v celoti zgrešen. Sledenja in njena mati An.Š. predniku tožnice nista dolgovali nič. Nobeno njuno pravno dejanje zato ne more predstavljati oškodovanja upnika. Sicer pa sodba nima razlogov o tem, da se je četrta toženka dedovanju odpovedala prav s spornim dejanjem. Zmotni so tudi zaključki, da naj bi bila Darilna pogodba in odpoved neuvedenemu dedovanju, zgolj darilna pogodba. Ni pomembno kako je pogodbo imenoval notar, niti koliko časa po sklenitvi pogodbe je preživljalka umrla. Pravno relevantna je presoja, ali bi An.Š., na podlagi navedene pogodbe, lahko zahtevala to, kar so se preživljalci obvezali. An.Š. je bila ob sklenitvi pogodbe stara 81 let in je bila potrebna čedalje več pomoči zaradi srčnega popuščanja. V nadaljevanju pritožba podaja stališče o tem, da gre za odplačno in ne darilno pogodbo. Pritožniki menijo, da so upravičeni do povračila vseh stroškov postopka. Tožnica je postavila številne zahtevke, jih med postopkom umikala in spreminjala. Na vse je bilo treba odgovoriti in predložiti dokaze, več kot polovico njenih zahtevkov je bilo zavrženih ali zavrnjenih.

6Tožnica je na pritožbo odgovorila, prereka njene navedbe, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožencev

8Res v 22. točki obrazložitve manjka del teksta, to je glede na začetek stavka „Tožnica je z isto vlogo tožbo spremenila v delu,..“, tekst, ki se nanaša na prepis konkretnih sprememb. Katere so te spremembe, glede na pritožbo, za tožence ne more biti sporno. Zato ne drži pritožbena navedba, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodba ima namreč ustrezne razloge o tem, zakaj je sodišče dovolilo spremembo tožbe in drugačne pritožbene navedbe ne držijo. Zato sklepa o dopustitvi spremembe tožbe z dne 19.2.2015 pritožba s svojimi razlogi ne more izpodbiti. Poleg tega po oceni pritožbenega sodišča ne gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP, ampak le za preciziranje tožbenega zahtevka oz. za njegovo pravilnejše oblikovanje, saj slednje od tožencev ni zahtevalo več ali kaj drugega kot prvotna tožba.

9Res je tudi, da v točki 30 obrazložitve v zvezi z ugovorom litispendence manjka del teksta, vendar iz vsebine celotne točke in stavka v katerem tekst manjka, je glede na to, da sodišče najprej povzame tekst izreka I. točke sodbe P 39/2012, ugotoviti, da manjka le prepis tožbenega zahtevka pod IV. točko izreka sedaj izpodbijane sodbe. Torej ne gre za situacijo, ko sodbe zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ugovor litispendence pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen. Ne gre namreč spregledati, da je bil tožbeni zahtevek v zadevi P 39/2012 zavrnjen, ker ni bil sklepčen. Tožnica je v zadevi P 39/2012 (tako kot v sedaj obravnavani zadevi) vložila Paulijansko tožbo, tožbeni zahtevek pa je vseboval le oblikovalni, ne pa tudi dajatveni del. Tako stališče sodišča v zadevi P 39/2012 je bilo v skladu z do sedaj veljavno sodno prakso in pravno teorijo (1), zato bi bilo v konkretnem primeru nepravilno, če bi sodišče ugovor litispendence upoštevalo.

10Prav tako nima prav pritožba, ko zatrjuje, da bi bilo tožbo treba zavreči, ker naj ne bi bila vložena v zakonsko določenem roku (257. člen OZ). V obravnavani zadevi tožnica izpodbija odpoved neuvedenemu dedovanju, ki jo je v notarskem zapisu z dne 27.8.2008 podal tožničin dolžnik A.Š. starejši v zvezi z dedovanjem po svoji materi An.Š. (priloga A6). Zato je za presojo pravočasnosti vložene tožbe odločilno vprašanje, kdaj prične teči rok v primeru izpodbijanja te odpovedi, ki je podlaga za odločanje v zapuščinskem postopku in s tem podlaga za prenos lastninske pravice na tožence in ne na tožničinega dolžnika. Ker sporno razpolaganje ni povzročilo nobenih pravnih učinkov do smrti zapustnice, je po oceni pritožbenega sodišča potrebno šteti kot začetek teka roka za vložitev tožbe začetek učinkovanja izpodbijanega pravnega dejanja, to je od smrti zapustnice tožničinega dolžnika. Upoštevaje, da je zapustnica tožničinega dolžnika umrla 31.12.2008, je tožba, vložena 29.12.2011, vložena znotraj zakonskega roka iz 257. člena OZ. Razlogi, ki jih je podalo sodišče v 34. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, so torej pravno pravilni.

11Res je, kar pravi pritožba, da pok. An.Š. in njena hčerka S.T. tožnici oz. njenemu pravnemu predniku nista ničesar dolgovali. Vendar je An.Š. s svojim premoženjem razpolagala na način, da ob svoji smrti ni imela premoženja v višini nujnega deleža, ki bi šel tožničinemu dolžniku, A.Š. starejšemu. Z obravnavano Darilno pogodbo in odpovedjo neuvedenemu dedovanju (priloga A6) je namreč njeno premoženje prešlo na njene dediče. Zato je to premoženje predmet vračunavanja v zapuščino po njej, saj v sorazmernem delu pomeni razpolaganje preko razpoložljivega deleža zapuščine in prikrajšanja nujnega deleža tožničinega dolžnika, A.Š. starejšega.

12Pritožba s svojimi razlogi tudi ne omaja sodbenih razlogov, da gre v obravnavanem primeru za darilno pogodbo do vseh tožencev.

13Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem, da daritev nepremičnine četrti toženki lahko le izjemoma predstavlja priložnostno darilo, da pa posebnih okoliščin, ki bi omogočile tak zaključek, kot tudi ne okoliščin darovalkine hvaležnosti, četrta toženka ni predstavila. Vloga z dne 19.3.2015 namreč ne potrjuje pritožbenih navedb, da je četrta toženka v tej vlogi v 10. točki (listovna št. 103) predstavila okoliščine darovalkine hvaležnosti. Sicer pa četrta toženka v pritožbi širi svoje navedbe (da zaradi tega darila nujni delež A.Š. starejšega ni bil v ničemer prikrajšan,...), te pa niso dopustne in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča, kot tudi ne ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na četrto toženko in niso relevantne za odločitev v tej zadevi.

14Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem tudi v delu, ko je zaključilo, da je tudi pogodba med zapustnico in prvimi tremi toženci (njenimi vnuki) neodplačne narave. Sodišče je podalo prepričljive in življenjsko logične razloge za svojo odločitev (36. točka obrazložitve) – da so se z obravnavano darilno pogodbo sicer prvi trije toženci obvezali skrbeti za babico, da pa so to delali tudi že pred sklenitvijo obravnavne pogodbe in da so prvi trije toženci pomoč darovalki šteli zgolj kot moralno obveznost, zaradi česar je stranke k sklenitvi pogodbe vodila darilna kavza. Tak zaključek potrjuje tako vsebina obravnavane darilne pogodbe kot tudi izpovedbe tožencev v zadevi P 39/2012. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, je sodišče dopustilo možnost soobstoja darilne pogodbe in odplačne pogodbe (s čemer se glede na vsebino darilne pogodbe strinja tudi pritožbeno sodišče), vendar je zaključilo, da toženci niso podali ustrezne trditvene podlage, ki bi sodišču omogočala presojo o tem, v kolikšnem vrednostnem delu predstavljajo nepremičnine, ki so predmet obravnavne pogodbe, darilo, v kolikšnem delu pa nadomestilo za obljubljeno preživljanje, česar pa pritožba ne izpodbija.

15Glede na vse navedeno se pokaže, da je pritožba tožencev glede glavne stvari neutemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo v izpodbijanem delu – v IV., V., VI., VII. in VIII. točki izreka (353. člen ZPP).

V zvezi s pritožbo tožnice

16Judikatna terjatev je terjatev, za katero je s pravnomočno sodno odločbo odločeno, da jo je tožena stranka oz. dolžnik dolžan plačati tožeči stranki oz. upniku v določenem roku (sodba, sklep oz. kondemnatorni del sklepa o izvršbi). S sklepom o izvršbi pa je odločeno le o prisilni izterjavi judikatne terjatve. Zato je tožničino razlogovanje o „novi“ judikatni terjatvi, ki naj bi jo predstavljal sklep o izvršbi, pravno zmotno.

17Prav pa ima tožnica, da ji gredo tudi zamudne obresti od glavnice, oz. od posameznih zneskov, kot je navedeno v pritožbi, saj judikatno terjatev, za katero velja 10 letni zastaralni rok v smislu 356. člena OZ, predstavljajo tudi obresti, ki so zapadle do trenutka, na katerega se nanaša izvršilni naslov, to je na dan zadnje glavne obravnave oz. izdaje sodbe (ne glede na njegovo pravnomočnost). Glede na to, da je bila sodba, iz katere izhaja obravnavana terjatev, izdana 2.4.1996 in da je sodišče z njo odločilo, da je A.Š. starejši dolžan pravnemu predniku tožnice plačati zakonske zamudne obresti: - od zneska 7.967.334,00 SIT od 20.4.1992, - od zneska 3.332.809,00 SIT od 30.4.1992 in - od zneska 3.029.521,00 SIT od 1.5.1992 (kar je bilo tudi vtoževano z obravnavano tožbo), je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

Glede stroškov postopka

18Glede na to, da v obravnavani zadevi nobena od strank ni v celoti uspela, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in pritožbene navedbe nobene od strank ne morejo omajati sprejete odločitve glede stroškov postopka. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tožnica ni postavila le dajatvenega zahtevka (s katerim je glede glavnice v celoti uspela), ampak tudi oblikovalni, zato je opredeljena vrednost spora lahko višja kot je vrednost le dajatvenega zahtevka. Napačno je tudi stališče, da bi bilo tu treba upoštevati uspeh po temelju, saj v obravnavani zadevi ne gre za odškodninsko tožbo in s „temeljem“ tudi niso nastali kakšni posebni stroški. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zoper stroškovno odločbo zavrnilo in potrdilo odločitev v IX. točki izreka. Delna sprememba sodbe pa na oceno uspeha strank v postopku tudi ni vplivala.

19Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti polovico njenih pritožbenih stroškov, in sicer v višini 1.642,69 EUR, kot so odmerjeni na stroškovniku na listovni št. 150 spisa. Pravdni stranki pa z odgovorom na pritožbo nasprotne stranke nista prispevali k rešitvi pritožb, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP in nosita vsaka sami svoje stroške za odgovor na pritožbo.

--------------------------------------------

op. št. 1: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 84/2015 z dne 12.10.2015, iz katere sicer sedaj izhaja drugačno stališče, kot je razvidno iz 14. točke obrazložitve