VSK sodba I Cp 784/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje preživnino, ki je bila določena s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 810/2008 z dne 5.3.2008 v skupnem znesku 150,00 EUR za mladoletnega D.P. in mladoletno E.P., spremenilo in na novo določilo tako, da je toženec od 14.1.2014 dalje dolžan plačevati mesečno preživnino za mladoletnega D.P. v višini 120,00 EUR, za mladoletno E.P. pa v višini 150,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da za prvega tožnika zviša preživnino na največ 100,00 EUR, za drugo tožnico pa na največ 90,00 EUR, podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Zvišanje preživnine je v izpodbijani sodbi pretirano. Toženec je sicer na naroku 6.6.2014 bil pripravljen plačevati preživnino v znesku 270,00 EUR, vendar to le iz razloga, da bi preprečil pravdo, ki bo negativno vplivala na odnos z otrokoma. Ves čas si je prizadeval za mirno rešitev spora, zakoniti zastopnici je bil celo pripravljen plačati 350,00 EUR mesečne preživnine za oba otroka skupaj, pa je zakonita zastopnica vsako poravnalno ponudbo brez razloga zavrnila. Ker se ni želela poravnati, sedaj ni več pripravljen plačevati preživnine v znesku, ki ga je določilo sodišče, saj spremenjene okoliščine niso pravilno ugotovljene. Z novo določenim zneskom je sodišče saniralo prvotno prenizko določeno preživnino. To pa bi lahko storilo le, če bi zakonita zastopnica razveljavila sodno poravnavo. V sodni poravnavi določena preživnina ni pokrivala vseh potreb tožnikov. Če prvotno določena preživnina ni pokrivala vseh potreb, jih tudi novo določena zaradi spremenjenih okoliščin ne more. Sodišče bi lahko zvišalo preživnino le toliko, da bi ta pokrila potrebe, ki v času prvega odločanja še niso obstajale, ali pa so obstajale v manjšem obsegu. Ne more pa zvišati preživnine na račun tistih potreb, ki so v prvotnem določanju preživnine že obstajale, niso pa bile pri določitvi preživnine upoštevane oziroma niso bile upoštevane v zadostni meri. Sodišče je sicer v izpodbijani sodbi ugotovilo spremenjene okoliščine, vendar teh ni ovrednotilo. O zvišanju preživnine je odločilo na podlagi ponovne ocene vseh mesečnih potreb otrok, torej tudi tistih, ki so že obstajale v času prvotne določitve preživnine. Ob prvem določanju preživnine je bil prvi tožnik star 10 let, sedaj je star 16 let, njegove potrebe so se zaradi starosti zvišale največ za 33 %. Druga tožnica pa je bila v času prvotne določitve preživnine stara 7 let in je sedaj stara 13 let ter so se njene potrebe zaradi večje starosti lahko zvišale le za 20 %. To pomeni, da bi zvišanje preživnine za prvega tožnika bilo lahko največ na 100,00 EUR, za drugo tožnico pa na 90,00 EUR. Ta znesek ne bi pokril vseh potreb otrok, vendar razlog za to ni v premajhnem zvišanju preživnine, ampak v prvotno prenizko določeni preživnini. Tega v pravdi zaradi zvišanja preživnine zakonita zastopnica ne more sanirati. Tudi sicer je matematični pristop pri zvišanju preživnine zgrešen. Po stališču ustaljene sodne prakse namreč ne gre zgolj za računsko operacijo, ki naj bi se na koncu izšla z matematičnim popolnim izidom, ampak za vrednotenje vrste in višine potreb otroka ter zmožnosti staršev in zato je končna višina vseh ugotovljenih potreb lahko le njihova ocena. Sodišče pri odločanju tudi ni upoštevalo toženčevih navedb, da zakonita zastopnica kljub izgubi zaposlitve ni prilagodila svojega življenjskega sloga. Ni se opredelilo do toženčevih navedb glede tega in v tem delu upoštevalo toženčevega zaslišanja, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev pa je posledično materialnopravno napačna. Pri oceni potreb otrok bi moralo upoštevati stroške otrok kakršni so bili, ko je imela zakonita zastopnica še zaposlitev. Zvišanje preživnine zaradi športnih aktivnosti je zmotno, saj sta se otroka s temi aktivnostmi ukvarjala že v času sklenitve sodne poravnave. Tolikšno zvišanje tudi ne more biti utemeljeno z izgubo zaposlitve zakonite zastopnice. Zakonita zastopnica bi morala aktivno iskati zaposlitev. Tega očitno ne dela, saj je na vprašanje toženčevega odvetnika ali morda išče tudi službo natakarice, užaljeno odgovorila, da se ne počuti usposobljeno za takšno delo. Iz te izpovedi izhaja, da ni pripravljena sprejeti kakršnegakoli dela, ampak le delo, ki ustreza njenim očitno previsokim pričakovanjem. Sicer pa toženec ni odgovoren za nezaposlenost zakonite zastopnice, zato ne more biti pogoj za zvišanje preživnine dejstvo, da je zakonita zastopnica izgubila zaposlitev. Res se je toženčevo premoženjsko stanje sedaj nekoliko izboljšalo v primerjavi s tistim, ki je obstajalo v času sklenitve sodne poravnave, vendar tudi ta okoliščina ne more vplivati na zvišanje preživnine, saj v kolikor se pri odločanju o višji preživnini ne more upoštevati izguba zaposlitve zakonite zastopnice, je treba na njegovi strani upoštevati njegovo kreditno obveznost, ker bi drugačna razlaga pomenila prevelik poseg v toženčevo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Preživninsko obveznost bi bilo zato mogoče zaradi izgube zaposlitve zvišati le v primeru, če bi se toženčevo premoženjsko stanje bistveno izboljšalo. Dohodki toženca pa so le minimalno višji od tistih, ki so obstajali v času sodne poravnave, realno pa so dohodki celo nižji. Toženec ima tudi podatke, da se je zakonita zastopnica v vmesnem času uspela ponovno zaposliti. To je okoliščina, ki nedvomno vpliva na odločitev v tej zadev in toženec predlaga, da sodišče o tem opravi poizvedbe po uradni dolžnosti. Na koncu izpodbija še odločitev o stroških postopka. Sodišče ni upoštevalo, da si je toženec ves čas prizadeval za mirno rešitev spora, zato se je pravda vodila izključno po krivdi zakonite zastopnice, ki je vse poravnalne ponudbe zavrnila brez pojasnila. Preživnino je zvišalo na znesek, ki ga je v zadnji ponudbi dal toženec, kar ponovno potrjuje, da je pravda potekala samo zaradi nepripravljenosti zakonite zastopnice za mirno rešitev spora. Na koncu še dodaja, da določitev preživnine v sodni poravnavi v višini 150,00 EUR ni bila v škodo otrok, saj je sodišče očitno spregledalo, da zakoniti zastopnici ravno zaradi takšnega dogovora ni bilo treba povrniti vlaganj, ki so bila v času zakonske zveze s tožencem vložena v skupno premoženje iz posebnega premoženja toženca, kar bi zanjo predstavljalo lahko veliko finančno breme. Prav zato je tudi zakonita zastopnica predlagala preživnino v višini 75,00 EUR. Odpoved zahtevku na povrnitev vlaganj je torej v kontekstu celotne sodne poravnave treba razumeti kot vnaprejšnje plačilo dela preživnine za oba otroka, kar bi moralo sodišče upoštevati. Do teh navedb se ni opredelilo, zato je kršilo toženčevo pravico do izjave. Da določitev preživnine v sodni poravnavi ni bila v škodo otrok potrjuje tudi dejstvo, da je sodišče takšno poravnavo potrdilo. Zakonita zastopnica pa je ponovno izkoristila naivnost toženca in ga izigrala. Tudi to so lahko okoliščine pri odločitvi o stroških postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pogoj za utemeljenost zahtevka za zvišanje preživnine so spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena (tretji odstavek 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Gre za spremembo subjektivnih okoliščin na strani otroka, matere ali očeta. Sodna praksa stoji na stališču, da mora sodišče, ko odloča o spremembi višine preživninske obveznosti, ugotoviti v čem se je sorazmerje med tremi odločilnimi dejavniki spremenilo oziroma ali ugotovljeno sorazmerje na podlagi povečanja možnosti zavezanca kot potreb upravičenca narekuje zvišanje preživnine. Po tem stališču je predpogoj za takšno ugotavljanje, da sodišče ugotovi, kakšne so bile zmožnosti staršev in potrebe otrok tako pred kot po nastanku spremenjenih razmer (1). Obstajajo tudi stališča, da je vprašanje spremenjenih okoliščin pri odločanju o zvišanju oziroma znižanju preživnin vprašanje temelja zahtevka, ki ga je treba obravnavati ločeno od vprašanja utemeljenosti višine zahtevka (2). Katera od metod je bolj pravilna, je po mnenju pritožbenega sodišča odvisno od okoliščin posameznega primera. V konkretni zadevi, ko niti za toženca ni sporno, da je bila v času določitve prve preživnine s sodno poravnavo, preživnina določena prenizko in ni pokrivala vseh potreb otrok, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo drugi od predstavljenih metod. Ni se potrdila navedba, da je v poravnavi določena višina preživnine predstavljala zaradi delne toženčeve odpovedi zahtevku za povrnitev višjega zneska vlaganj v nepremičnino staršev zakonite zastopnice, dejansko vnaprejšnje plačilo dela preživnine za oba otroka. Te navedbe toženca so bile preveč posplošene, da bi jih lahko sodišče upoštevalo, poleg tega pa tudi niso bile dokazno podprte. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. V 18. točki obrazložitve je pojasnilo, da takšnih trditev, kot jih je v zvezi s temi okoliščinami postavil, ne more upoštevati, ker odpoved delu skupnega premoženja, ne more biti v korist otrok. Sodišče bi lahko dogovor, da je s tem bila delno plačana preživnina upoštevalo le, če bi bile navedbe in dokazi konkretni tako glede višine, ki naj bi na podlagi dogovora odpadla na preživnino in v kolikšnem času bi se znesek kompenziral.

5Ob okoliščinah, ki sta jih navajali stranki v tem sporu, se je sodišče prve stopnje pravilno najprej ukvarjalo z ugotavljanjem, ali so se okoliščine od prve določitve preživnine do vložitve tožbe spremenile. Ugotovilo je, da je prišlo do spremenjenih okoliščin tako na strani obeh staršev, kot tudi na strani obeh otrok. Mati je imela v času določitve prve preživnine dokaj visoke dohodke, sedaj pa je brez zaposlitve. Pritožbenih navedb, da se je zakonita zastopnica v vmesnem času uspela ponovno zaposliti, ni mogoče upoštevati, ker so povsem pavšalne. Pritožba ne pove niti to, ali se je zaposlila pred koncem glavne obravnave, ali po koncu glavne obravnave. Sodišče prve stopnje pa bi lahko ponovno zaposlitev upoštevalo le, če bi se mati zaposlila pred koncem glavne obravnave, saj sodi sodišče glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave, zato je v pravdnem postopku mogoče navajati le tista nova dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji. Pavšalne so tudi pritožbene navedbe, kje naj sploh opravi poizvedbe o njeni zaposlitvi. Zato je ob odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče upoštevalo v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejstvo, da je mati trenutno brez zaposlitve. Prepričljiv je tudi zaključek, da ji ni mogoče v zvezi s tem očitati brezbrižnosti, ki ga pritožba z zbadljivo pripombo, da pa ni iskala službe natakarice, ker naj bi bila njena pričakovanja previsoka, ne more omajati. Spremenile so se tudi okoliščine na strani toženca in to na bolje, saj ima sedaj nekoliko višje dohodke, poleg tega je bil v letu 2013 imenovan za sodnega cenilca in ima določene prihodke tudi iz tega naslova. Končno pa so spremenjene tudi potrebe otrok, ki sta sedaj šest let starejša od takrat, ko je bila določena prva preživnina in tudi to dejstvo za toženca ni sporno. Temelj zahtevka, ki utemeljuje odločanje o spremembi preživninske obveznosti, je s tem izkazan.

6Ker je po temelju zahtevek za zvišanje preživnine na podlagi tretjega odstavka 132. člena ZZZDR utemeljen, je sodišče v nadaljevanju ugotavljalo vse okoliščine, ki so pomembne za vsako določitev preživnine. Glede na okoliščine konkretnega primera zato ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo pri odločanju o zvišanju preživninske obveznosti upoštevati samo tiste potrebe, ki so bile pokrite s prvotno določeno preživnino. Potrebe, ki jih je sodišče prve stopnje tako glede mladoletnega prvega tožnika kot glede mladoletne druge tožnice ugotovilo, glede na splošno znana dejstva niso pretirane. Pritožba sama pravilno pove, da se življenjski stroški, ki jih zatrjujejo in dokazujejo starši, presojajo po vrednotnem in ne vrednostnem principu. Preživnina, kot je določena z izpodbijano sodbo in naložena v plačilo tožencu, je glede na njegove zmožnosti ustrezna. Tožencu zato ni mogoče pritrditi, da je preživnina previsoka. To nenazadnje dokazuje dejstvo, da je toženec sam bil pripravljen plačevati še višjo preživnino, na zadnjem naroku pa je predlagal prav znesek, ki ga je določilo z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da zakonita zastopnica ni bila pripravljena skleniti poravnave, ampak je zahtevala, da o višini preživnine otrok odloči sodišče, ne more iti v škodo otrok. Pritožbene navedbe, da bi zakonita zastopnica lahko zahtevala zvišanje preživnine le, če bi predhodno dosegla razveljavitev sodne poravnave, pa so zmotne. V tej pravdi zadošča, da je dokazala spremenjene okoliščine in te so zanesljivo izkazane.

7Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi odločitev o stroških postopka pravilna. O stroških postopka je sodišče odločilo po prostem preudarku na podlagi 413. člena ZPP s tem, da je obrazložilo katera dejstva je pri uporabi prostega preudarka upoštevalo. Upoštevalo je, da so strankama nastali primerljivi stroški in dejstvo, da gre za pravdo, kjer je v ospredju korist otrok, ne pa uspeh strank v postopku. Točna je sicer navedba, da se je bil toženec med pravdo pripravljen poravnati z zakonito zastopnico, pa do poravnave ni prišlo, ker jo je odklanjala zakonita zastopnica. Vendar to okoliščino toženec nerazumno prikazuje kot odločilno pri odločanju o stroških postopka, ob dejstvu, da se hkrati sam pritožuje proti sodbi, ki je določila preživnino prav v višini, ki jo je predlagal sam.

8Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

-----------------------------------------

op. št. 1: Npr. sklep VSL I Cp 2123/1999 z dne 5.12.2000

op. št. 2: Dušan Ogrizek, Preživnina za otroke, Nekaj problemov sodnega odločanja, Pravosodni bilten 1/1987