VSK sodba III Kp 53006/2014

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega O.P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 je obtožencu določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 50885/2010, z dne 25.4.2013, ki je postala pravnomočna istega dne, s katero mu je bila določena enotna kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obtožencu, ob upoštevanju kazni, določene za predmetno kaznivo dejanje in kazni, določene v preklicani pogojni obsodbi, izreklo enotno kazen štiri leta in pet mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 19.12.2014 od 16.45 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da se obtoženca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, proračun. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtožencu vzelo 147,55 g zaseženega kokaina.

2Proti taki sodbi je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa zaradi odločitve o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženca oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da obtožencu izreče milejšo kazen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovor obtoženca je temeljil na trditvi, da je v obravnavni zadevi šlo za policijsko zaroto ter da mu je bila droga podtaknjena. Zaradi tega je obtoženčeva zagovornica že na predobravnavnem naroku 2.3.2015 podala predlog za izločitev dokazov, to je zasežene droge, katerega je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14.4.2015 zavrnilo. Zoper ta sklep se obtoženec in njegova zagovornica nista pritožila.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej vsa odločilna dejstva, ki pomenijo objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Analiziralo je zagovor obtoženca ter izpovedbi zaslišanih prič (policistke K.K. in policista A.A.) kot tudi druge izvedene dokaze, ter na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (pri tem je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi) sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno (predvsem v točki 4 in 5, ko je ocenilo izpovedbo zaslišanih prič in zagovor obtoženca) so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Pritožnica v pritožbi izpostavlja (ponavlja) obtoženčev zagovor in opozarja na neskladnost izpovedb za obtoženca obremenilnih prič, vendar po oceni pritožbenega sodišča njena dokazna ocena ne prepriča zato, ker izpostavlja neskladnost izpovedb zaslišanih prič v nebistvenih okoliščinah, medtem ko je sodišče prve stopnje izpovedbam teh prič, v povezavi s presojo zagovora obtoženca, dalo pravi pomen ter je to prepričljivo obrazložilo v 4. in 5. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica nadalje izhaja iz zmotnega dejstva, da je bilo 19.12.2014 ob 16.40 uri, ko je bil obtoženec zaustavljen, že temno. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je res, da so bili v tistem času dnevi krajši, vendar ne toliko, da se v mraku ne bi moglo videti početje obtoženca, še posebej zato, ker sta priči bili ves čas v bližini obtoženca. Da sta policista dejansko lahko videla dogajanje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, zato ne drži pritožbena navedba, da je bilo dejansko stanje v teh smeri nepopolno ugotovljeno. Pritožnica v pritožbi nadalje ponavlja obtoženčev zagovor, da je bil dvakrat zaustavljen, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, ki temelji na prepričljivih izpovedbah zaslišanih prič, iz katerih izhaja, da je bil obtoženec dejansko zaustavljen enkrat, pred počivališčem R. pa sta ga začela zaustavljati tako, da sta zapeljala pred obtoženca, upočasnila in mu pokazala tablo z napisom „Policija, vozite za mano“. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v tej zvezi zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke ter je to v 11. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Pritožnica tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo obtoženca oprostiti obtožbe zato, ker na vrečkah, v katerih se je nahajala prepovedana droga, ni bilo najti DNK sledi obtoženca in sledi papilarnih linij. Tem okoliščinam je sodišče prve stopnje dalo pravi pomen, poleg tega so drugi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo take narave, da ne dopuščajo dvoma v pravilnost prepričanja sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil in da je podana njegova krivda (drugi odstavek 3. člena ZKP). Pritožnica nima prav, da je sodišče spoznalo obtoženca za krivega na podlagi „preteklosti obtoženca“, saj iz izpodbijane sodbe izhaja nasprotno, kot je bilo že zgoraj obrazloženo.

6Pritožnica izpodbija odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da je sodišče prve stopnje določilo obtožencu previsoko zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje. Pri tem izpostavlja količino prepovedane droge in trdi, da je kazen dve leti in šest mesecev očitno previsoka. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 9. in 10. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni izhajalo zgolj iz količine prepovedane droge, ki jo je obtoženec prenašal (čeprav ta nikakor ni zanemarljiva kot to skuša prikazati pritožnica), ampak je pri obtožencu ugotovilo tudi druge obteževalne okoliščine (predkaznovanost, dejstvo da je kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, da je bil že obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, vrsto mamila, ki ga obtoženec prenašal). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje določilo primerno zaporno kazen. Ravnalo je tudi pravilno, ko je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in njene obrazložitve ter obtožencu izreklo primerno enotno zaporno kazen. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

7Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Ker obtoženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, bi moral, v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki pa jo pritožbeno sodišče obtožencu ni naložilo v plačilo in ga je oprostilo plačila teh stroškov iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje.