VSC sodba Cp 50/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

1Tožnica s tožbo od toženke zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi poškodovanja v delovni nesreči pri zavarovancu toženke na dne 14. 8. 2014.

2Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica zatrjuje, da sta kršitvi določb 227. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe, ker je na podlagi izpovedb tožnice in prič sodišče ugotovilo, da dokazni postopek ni pokazal, da varnostni načrt ni bil izdelan, namesto da bi o organizaciji dela in pogojih v času obnove poslovnih prostorov delodajalca odločilo v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu.

7Odsotnost izdelanega varnostnega načrta v obravnavanem primeru ni bila zatrjevana kot vzrok škode. Zato okoliščina, ali je bil varnostni načrt izdelan, ni bistvena. Sklep o (ne)obstoju nebistvenega dejstva zato na rezultat sojenja niti ne more vplivati. Očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8Pritožnica z lastno oceno izvedenih dokazov napada dejansko ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni uspela dokazati, da v času škodnega dogodka gradbišče fizično ni bilo zavarovano ter da gibanje na območju gradbišča ni bilo prepovedano in omejeno. Z lastno oceno dokazov pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč omajati. Ker se izpodbijana ugotovitev na podlagi pritožbenih argumentov ni mogla izkazati za nepravilno, tudi pritožbena kritika dejanskega stanja ni utemeljena.

9Ni pravilno stališče pritožbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opreti na 159. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa odgovornost imetnika stavbe. Tožnik je namreč navedel, da je zavarovalno kritje podano, ker škoda izvira iz dejavnosti zavarovanca. Trditev v smeri kritja škode, ki izvira iz stavbe, katere imetnik naj bi bil zavarovanec, pa ni podal.

10Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 179. člen Zakona o delovnih razmerjih in 131. člen OZ.

11Takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. Ugotovljene okoliščine, da je tožnici, ki se je gibala pod pomičnim odrom, padel na glavo stropni profil (pločevinasta palica dolga 3 do 4 metre, težka približno 1 kg), ki je zdrsnil iz rok delavcu, ki je stal na pomičnem odru, ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti (149. člen OZ).

12Ker tožnica ni uspela dokazati protipravnega ravnanja oziroma zatrjevanih opustitev dolžnega ravnanja zavarovanca toženke v zvezi z zavarovanjem gradbišča in z zagotavljanjem varnosti zaposlenim, se odločitev o zavrnitvi zahtevka izkaže za materialnopravno pravilno.

13Razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

14Tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki ji nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).