VSC sodba Cp 544/2016

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

1Z vmesno sodbo, opr. št. P 380/2014 z dne 14. 6. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da so tožene stranke tožeči stranki solidarno odgovorne za škodo, ki je tožeči stranki nastala v škodnem dogodku dne 2. 7. 2011. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo. Tako je zaključilo na podlagi izvedenih dokazov. Odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke se kaže v tem, da je kot lastnik in upravljalec te javne poti v skladu z materialnopravno podlago Zakon o cestah (ZCes), Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, Odloka o občinskih cestah, bila dolžna poskrbeti za to, da bi bil ta odsek oziroma ta del cestišča ustrezno vzdrževan. Svojih obveznosti pa prvotožena stranka ni ustrezno opravljala, saj če bi jih, bi kot dober gospodar morala ugotoviti, da tretje tožena stranka tistih obveznosti, ki so ji bile naložene s pogodbo, ni ustrezno izvajala. Zato ugovor prvotožene stranke, da so opravljali ustrezen nadzor nad delom koncesionarja ne vzdrži. Po določbi 10. člena OZ pa se je vsak dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Temelj odgovornosti tretje tožene stranke pa je v tem, da kot izvajalec javne gospodarske službe ni poskrbela za skrbno, ustrezno in kvalitetno izvedbo vzdrževanja in sanacijo cestišča oziroma udarne jame, v katero je zapeljal mld. tožnik, padel in se poškodoval. Zato so podane vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti, po določbi prvega odstavka 131. člena in 135. člena OZ. Izrek o pravdnih stroških pa je sodišče prve stopnje temeljilo na določbi člena 164 ZPP.

2Zoper takšno vmesno sodbo se pritožuje prvo, drugo in tretje tožena stranka.

3Prvo in drugotožena stranka podajata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost prvotožene stranke kot koncendenta in posledično drugotožene stranke, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano civilno odgovornost. Prvotožena stranka po določbi 95. člena Zakona o cestah ni bila upravljalec občinske ceste, ampak je bila to občinska uprava, zato je sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako je zmotno ugotovilo dejstvo, da občinska uprava ni zadostila standardu dolžne skrbnosti in je sodišče nepravilno ugotovilo, da obstoji subsidiarna odgovornost prvo in posledično tudi drugotožene stranke. S koncesijsko pogodbo so se uredila vsa medsebojna razmerja med koncendentom in koncesionarjem. Prvotožena stranka zagotavlja zadostna sredstva in določi odgovorno osebo, kar je prvotožena stranka tudi storila. Sklenila je Pogodbo za izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja ter varstva cest v M. za obdobje 2009 - 2012 pri tem je le-ta vključeval tudi vzdrževanje oziroma sanacije udarnih jam. Iz pogodbe je razvidno, da je izključno izvajalec, torej tretja tožena stranka odgovoren za škodo, ki jo Utrpi naročnik, če brez utemeljenega razloga preneha izvajati ali neredno izvaja dejavnost rednega letnega in zimskega vzdrževanja in varstva občinskih cest. Tretje tožena stranka se nadalje s to pogodbo zavezuje, da bo obvarovala naročnika vsake škode in stroškov, ki bi nastali zaradi nevestnega ali kako drugače nekakovostnega izvajanja storitev po koncesijski pogodbi. Tretje tožena stranka se zato zavezuje vstopiti v vse pravde in nositi vse stroške, ki utegnejo nastati zaradi njenega nerednega delovanja. Sodišče prve stopnje bi torej na podlagi določbe 53. člena ZGJS moralo pravilno ugotoviti, da je lahko izključno tretje tožena stranka pasivno legitimirana in odškodninsko odgovorna za opustitev rednega vzdrževanja občinske ceste, saj je bila tovrstna odgovornost določena v predmetni koncesijski pogodbi in prenesena na tretje toženo stranko, za kar prvotožena stranka in posledično drugotožena stranka ne moreta nositi solidarne ali subsidiarne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da mld. tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, saj na tem mestu ni znaka, ki prepoveduje vožnjo ob desnem robu ceste. Mladoletni tožnik je upošteval navodila svojega očeta, ki se je vozil za njim. Oba starša sta otroka nadzorovala in sta ga primerno usmerjala pri vožnji, zato ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med ravnanjem staršev in nastalo škodo mladoletnemu tožniku, zato sodišče ni upoštevalo določb OZ o soprispevku, upoštevalo pa je določbe o solidarni odgovornosti, po določbi člena 186 OZ. Nadalje v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tretje tožena stranka ni pravočasno in skrbno sanirala udarne jame, kar je spadalo med redna vzdrževalna dela in sicer med zadeve manjšega obsega, katere je sanirala tretje tožena stranka brez poprejšnega navodila prvotožene stranke, kar je tudi potrdila priča M. Z.. Tretja tožena stranka je po oceni sodišča kršila mero skrbnosti dobrega strokovnjaka in ni dokazala, da bi ravnala z dolžno skrbnostjo. Ob tem pa je sodišče ugotovilo, da je tretja tožena stranka opustila tudi dolžno skrbnost pri pregledih spornega cestišča. Nadalje je sodišče ugotovilo, da bi lahko preglednik, zaposlen pri tretji toženi stranki, udarno jamo ustrezno označil oziroma zavaroval, kar pa je očitno opustil. Prvo, in drugotoženi stranki torej nista in ne moreta biti odgovorni za opustitev skrbnega ravnanja tretje tožene stranke. Glede na že navedene določbe koncesijske pogodbe toženi ne moreta nositi odgovornosti za ravnanje ali opustitev tretje tožene stranke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navajalo, da se prvotožena stranka s sklenitvijo koncesijke pogodbe ne more ekskulpirati svoje odgovornosti. Zmotno sodišče v nadaljevanju navaja, da bi naj prvotožena stranka izvajala slab nadzor nad izvajanjem rednega vzdrževanja ceste. Priča je namreč izpovedala, da se je ta nadzor izvajal, prav tako bi bilo nerealno za pričakovati, da bi prvotožena stranka izvajala stalni, 24 urni nadzor, ravno zato pa je bila organizirana pregledniška služba pri tretji toženi stranki, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je lahko izključno tretje tožena stranka odgovorna za morebitne opustitve rednega vzdrževanja, pregleda ali nadzora sporne občinske ceste, kar sicer tudi izhaja iz že navedenih določb koncesijske pogodbe. Ker je izvedenec ugotovil, da bi se lahko predmetna luknja sanirala z nekaj lopatami asfalta, je torej šlo za sanacijo manjšega obsega in bi jo bilo zato mogoče izvršiti brez izrecnega naročila prvotožene stranke. Nadalje je po mnenju te stranke sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da tožnika ali starši tožnika niso soprispevali k nastanku škodnega dogodka. Mladoletni tožnik je namreč imel kot to izhaja iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke na voljo kolesarsko stezo, katero bi lahko ob zadostni skrbnosti tudi uporabil. Tožnik ni vozil med obema staršema in bi bilo lahko bolje poskrbljeno za njegovo varnost. Tožnikovi starši so opravljali vožnjo s petimi otroki, kar kaže na neskrbno ravnanje staršev, saj lahko dve polnoletni osebi spremljata skupaj štiri otroke. Tožnik tudi ni vozil ob desnem robu vozišču, ampak že na bankini, saj je izvedenec ugotovil, da je luknja bila na bankini. Mladoletni tožnik ni imel kolesarskega izpita in je bila zato dolžnost njegovih staršev skrbeti za njegovo varnost v cestnem prometu. Šlo je za neprimerno vožnjo tožnika in njegovih staršev. Zato toženi stranki predlagata, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in priglašata pritožbene stroške.

4Pritožbo podaja tudi tretja tožena stranka. Podaja jo iz pritožbenega razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je v času pregleda s strani preglednika obstajala udarna jama in je napačno zaključilo, da ni bila opažena in ni bila sanirana. Skoraj neverjetno je, da bi tako veliko jamo oglednik, ki je strokovnjak, povsem spregledal. To cesto je ta stranka redno pregledovala in vzdrževala. Obseg opravljenih aktivnosti pregledovanja izhaja iz pregledniških dnevnikov za obdobje od dne 23. 6. 2011 do 7. 7. 2011. Cesta je bila pregledana dne 30. 6. 2011 od 6.30 do 6.50 ure, to je dva dni pred domnevnim škodnim dogodkom. Strokovni delavec tretje tožene stranke je takrat opravil neposredni ogled cestišča in ni ugotovil nobene posebnosti oziroma, če bi udarno jamo opazil, bi to v pregledniški dnevnik tudi zapisal. Nemogoče je, da bi udarna jama v velikosti, kot izhaja iz fotografij nastala v samo dveh dneh. Sodišče se je tudi nekritično opredelilo do izpovedbe tožnika in njegovih družinskih članov glede kraja nesreče, saj so bile fotografije očitno posnete za potrebe tega pravdnega postopka in so kot takšne neverodostojne. Tako ni mogoče ugotoviti, kje naj bi dejansko do nezgode prišlo. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo predpisov o varnosti v cestnem prometu. Kolesarji morajo namreč na območju, kjer je urejena kolesarska pot, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, uporabljati kolesarske poti. Tožnik se je po lastni krivdi in izključno zaradi svojega nepravilnega ravnanja poškodoval. Ob cesti, na kateri se je pripetil škodni dogodek je speljana urejena kolesarska steza in pešpot, zaščitena z leseno ograjo in bi se tudi tožnik, s tem, ko se je v promet vključil kot kolesar, moral držati te kolesarske poti, vendar se je ni, s čimer je v celoti sam odgovoren za nastali škodni dogodek, ker je kljub označeni in urejeni kolesarski poti svojo vožnjo nadaljeval po cestišču. Sodišče je zato napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ali spremeni in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožbe so bile vročene tožeči stranki, ki je nanje odgovorila. Tožeča stranka še naprej vztraja, da se prvotožena stranka s podelitvijo koncesije ni razbremenila svoje odgovornosti za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi udarne jame, katera je bila posledica slabo vzdrževanega cestnega odseka, kjer se je nesreča zgodila. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse; npr. sklep VS RS III Ips 19/2007, v katerem je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da dolžnosti upravljalca cest niso izčrpane s podelitvijo koncesije ter z izvajanjem nadzora in posledičnim dajanjem navodil za delo. Tožeča stranka se strinja s stališčem sodišča, da prvo tožena stranka ni uspela izkazati, da je izvajala skrben nadzor nad izvajanjem nalog koncesionarja. Ker je ta udarna jama obstajala že dalj časa, bi prvotožena morala tretjetoženo opozoriti, da je stanje na spornem odseku nespremenjeno. Glede občinske uprave pa navaja, da skladno z 49. členom Zakona o lokalni samoupravi za škodo, povzročeno z nezakonitim delom zaposlenega v organu skupne občinske uprave odgovarjajo solidarno občine, ki so organ ustanovile. Občinska uprava namreč ni pravna oseba z lastno pravno subjektiviteto ampak deluje v okviru občine in za občino. Tudi pogodbo o vzdrževanju je s tretje toženo stranko sklenila M. in ne O.. Mnenja je tudi, da tožnik oziroma njegovi starši niso prispevali k nastalemu škodnemu dogodku. Prometna signalizacija na celotnem odseku ni prepovedovala vožnje kolesarju ob desnem robu smernega vozišča. Tožeča stranka bi vozila v nasprotju s talnimi označbami, ki so narisane na kolesarski stezi, če bi zapeljala nanjo. Prav tako nikjer v predpisih ni določeno, da bi moral otrok voziti med obema staršema. Oče je pri vožnji nadziral toženca in kazal smer vožnje drugima dvema otrokoma, ki sta vozila za njim, vožnjo je nadzorovala in usmerjala tudi mati, s čimer sta starša ravnala skladno s predpisi. Tožeča stranka je že imela vozniške izkušnje, saj je bila vešča vožnje. Iz priloženih fotografij je tudi jasno razvidno, da je luknja bila tako na bankini, kot tudi na asfaltu, torej na vozišču. Tožene stranke pa so bile dolžne primerno vzdrževati vozišče, tako cestišče kot bankino. Glede pritožbe tretje tožene stranke pa je tožeča stranka mnenja, da je sodišče pravilno ugotovilo obstoj jame, kar je v svojem zaslišanju potrdila tožeča stranka, kakor tudi priči B. in I. R., prav tako pa je tudi dejstvo, da je bila na odseku, kjer se je zgodila nesreča udarna jama, kot jo opisuje tožeča stranka in kar nazorno dokazujejo priložene fotografije F 1, F 2, F 4, F 266 in F 265. Kraj nesreče so poleg obstoja udarne jame potrdile tudi priče tako, da po mnenju tožeče stranke ne obstaja nikakršen dvom, kje se je škodni dogodek zgodil in dvom o obstoju udarne jame. Izvedenec ... je ugotovil, da gre za udarno jamo starejšega izvora, pri čemer so priče potrdile, da je to udarna jama, v katero je zapeljala tožeča stranka in se poškodovala. V pregledniškem zapisniku z dne 7. 7. 2011 je bilo zabeleženo “ pojavila se je udarna luknja na robu vozišča”. Iz predloženih dokazov izhaja, da se je na spornem odseku nahajala udarna jama, njen obstoj ne more biti sporen, tožene stranka pa z ničemer niso uspele izkazati, da udarne jame ni bilo oziroma so posredno celo priznale obstoj udarne jame. Tako v zvezi z udarno jamo, v katero je zapeljala tožeča stranka, tožena kar precej časa ni izvajala ustrezne ali celo nobene sanacije, kar je jasno tudi zaradi dejstva, da je udarna jama na istem mestu, obstajala dalj časa, tudi še po škodnem dogodku, pri čemer v zvezi z njeno sanacijo dolgo časa ni bilo nič ukrenjeno, saj bi v nasprotnem primeru tudi sodni izvedenec potrdil, da je na fotografijah udarna jama mlajšega izvora. Vse to kaže, da tretje tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovanjaka in ni ukrenila nič, s čimer bi lahko preprečila nastanek škodnega dogodka. Zato predlaga, da se pritožbe zavrnejo in priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

6Pritožbe niso utemeljene.

7Ni utemeljena pritožba tretje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem udarne jame v trenutku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek o obstoju udarne jame napravilo na podlagi izvedenih dokazov. Ugotovilo je, da je o kraju škodnega dogodka izpovedal mld. tožnik, kakor tudi priči B. in I. R., razviden pa je tudi iz fotografij A 44 in A 45. Sodišče je verjelo priči B. R., da je fotografijo napravila kakšnih 14 dni po škodnem dogodku, ko je sama fotografirala kraj škodnega dogodka, nato je fotografije napravil še odvetnik. Oba sta potrdila, da je bila luknja razvidna na fotografiji A 44 in A 45. Priča B. R. je ocenila, da je bila luknja, v katero je zapeljal tožnik velika nekje pol metra in globoka kakih 15 cm. Okoli luknje je bilo kamenje. Tudi oče mld. tožnika je izpovedal, da je tožnik zapeljal v luknjo in je padel. Glede na skladne izpovedbe prič sodišče ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo tožnikovemu opisu tako kraja, kot tudi načina poškodovanja in s tem obstoja udarne jame, tako na cestišču, kakor na bankini. Prav tako je v pregledniškem zapisniku z dne 7. 7. 2011 bilo zabeležno, da se je pojavila luknja na robu cestišča. Tudi iz mnenja izvedenca izhaja, da gre za dovolj veliko in tudi ne novo, ampak luknjo starejšega izvora, ki bi bila lahko sanirana z nekaj lopatami asfalta. Glede obstoja te udarne jame ob desnem robu cestišča in njene nesaniranosti ob škodnem dogodku tako pritožba ni utemeljena in v tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je stanje desnega roba cestišča, na katerem je padel tožnik. Tudi iz kasnejših fotografij izhaja, da so udarne jame nato bile sanirane tudi z asfaltom, kar pomeni, da se je ta udarna jama morala nahajati, kot so izpovedale priče, torej na samem cestišču, kakor tudi na bankini.

Pritožbene navedbe glede zmotne ugotovitve nastanka škodnega dogodka in vzroka za padec tožnika, ki je v obstoju udarne jame na robu cestišča, kakor tudi ob samem cestišču so tako neutemeljene in je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je to ugotovilo na podlagi pravilne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP).

8Tretja tožena stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo predpisov o varnosti v cestnem prometu. Po mnenju te tožene stranke morajo kolesarji na območju, kjer so urejene kolesarske poti uporabljati le-te. Te kolesarske poti tožnik naj ne bi uporabljal, in se je zato poškodoval po lastni krivdi in izključno zaradi svojega nepravilnega ravnanja. Pritožba v tej zvezi ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca prometne stroke, da ker ni na začetku ceste, ki pelje iz C. proti ... jezeru posebnega znaka, ki prepoveduje promet s kolesi ob desnem robu ceste , zato tožnik ni kršil cestnoprometnih predpisov. Prav tako iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se kolesarska steza nahaja na levi strani cestišča, bila je sicer namenjena dvosmernemu prometu, vendar je bila kot taka preozka in ne dovolj varna zaradi prometne signalizacije, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da če gre za nepoznavalca bi mogel sklepati, da ne sme zapeljati na kolesarsko stezo, ker je proti njemu usmerjena puščica na tleh za kolesarje, zato kolesar, ki je namenjen proti ... jezeru ne sme zapeljati na ta odsek. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je bilo ravnanje toženca nepravilno, ker je kljub označeni in urejeni kolesarski poti svojo vožnjo nadaljeval po cestišču. Takšen način njegove vožnje ni bil protipraven in zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je kršila cestno prometne predpise, ker kaj takšnega iz dejanskih in materialno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja.(1)

9Neutemeljena je pritožba prvo in drugotožene stranke v delu, kjer navajata, da prvotožena stranka ni bila upravljalec občinske ceste, ampak je to bila občinska uprava. Iz sklenjene pogodbe z dne 6. 5. 2009 JN-007/2009-S izhaja, da sta bili pogodbeni stranki M. in podjetje V. d.o.o.. Poleg tega toženi stranki nista dokazali, da je občinska uprava ... samostojna pravna oseba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni samo tretje tožena stranka izključno pasivno legitimirala in zato odškodninsko odgovorna za opustitev nadzora nad vzdrževanjem občinske ceste. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč prvotožena stranka v skladu s pogodbo JN-0072/009-S za izvajanje rednega letnega in zimskega vzdrževanja ter varstva cest v M. za obdobje od 2009 do 2011, dolžna izvajati tudi nadzor nad celovitim izvajanjem te pogodbe, kar je določeno v prvem odstavku 9. člena te pogodbe. S tem je bila dolžna izvajati nadzor nad rednim vzdrževanjem prometnih površin, ki ga opravlja koncesionar. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da če bi prvotožena stranka izvajala stalen nadzor, bi zagotovo morala opaziti pomanjkljivosti, oziroma neustrezno vzdrževanje spornega dela odseka, ker pa tega ni opravljala z zadostno mero skrbnosti, je opustila svojo dolžnost nadzora, kar je poleg ostalih dejavnikov prav tako povzročilo, da je bila na cestišču udarna jama, v katero je zapeljal tožnik, padel in se poškodoval. Ker je prvotožena stranka kršila 9. člen pogodbe, je tako mogoče ugotoviti, da je tudi prvotožena stranka pasivno legitimirana za solidarno odškodninsko odgovornost s tretje toženo stranko. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tretje tožena stranka brez utemeljenega razloga neredno izvajala dejavnost rednega letnega in zimskega vzdrževanja in varstva občinskih cest in je zato treba uporabiti določbo člena 163 OZ, ki ureja odškodninsko odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Ravno takšno situacijo pa je zaradi nesanacije udarne jame ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je prvotožena stranka kršila 9. člen pogodbe, se v pritožbi ne more sklicevati na to, da je izključno izvajalec, torej tretja tožena stranka odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ker je brez utemeljenega razloga ta stranka prenehala izvajati in je neredno izvajala dejavnost rednega vzdrževanja. Enako velja tudi glede pritožbenih navedb prvotožene stranke, da je prosta odgovornosti, ker je tako določeno v 16. in 17. členu pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določilo člena 53 ZGJS in je v tej zvezi tudi sprejelo pravilno odločitev, vsebovano v točki 15 obrazložitve. Pravilen je zaključek sodišče prve stopnje, da upravljalec cest s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem, ne more biti prost vseh obveznosti nasproti oškodovancu, subsidiarna obveznost pa postane zaradi neizpolnitve primarnega zavezanca, solidarna. Nasproti oškodovancu sta odgovorna tako koncesionar kot tudi koncendent, ker je njuno skupno delovanje pripomoglo k nastanku škodbe. Takšno stališče je zavzeto v sodni praksi.(2) Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 186. člena OZ, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo te solidarno. V tej zvezi sicer prvo in drugotoženi stranki navajata, da s tem, ko je tretje tožena stranka sama povzročila z opustitvijo vzdrževanja dejstvo, da je na cestišču nastala luknja, ki pa je bila po obsegu manjša in da zato ni mogoče pričakovati, da bi prvotožena stranka izvajala konstanten nadzor vseh občinskih cest, vendar je ta pritožbena navedba neutemeljena, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je takšna udarna jama na tem delu cestišča nahajala že pred samim škodnim dogodkom in tudi še po njem in je tretje tožena stranka šele kasneje pristopila k obširnejši sanaciji tega dela cestišča.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe prvo in drugotožene stranke, v delu, kjer izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo soprispevka tožnika oziroma njegovih staršev k nastalemu škodnega dogodku. Kot je obrazloženo zgoraj glede pritožbe tretje tožene stranke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vožnja ob desnem robu cestišča za kolesarje ni bila prepovedana. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do možnosti vožnje po urejeni kolesarski stezi. Ker tožnik in tudi starši niso kršili cestnoprometnih predpisov, s tem, ko so nadaljevali vožnjo ob desnem robu, s tem niso ravnali protipravno in jim tako ni mogoče očitati soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku in zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede odločitve očeta, da ne zapelje na kolesarsko stezo in da izvedenec ni odgovoril na to vprašanje, kot to skuša prikazati pritožba, je sodišče prve stopnje v tej zvezi ugotovilo, da gre za kolesarsko stezo, na kateri je potekal promet tudi z otroškimi vozički in je zato odločitev očeta tudi zaradi te ugotovitve, pravilna. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, kar se pritožbeno ne izpodbija, da četudi je bil tožnik napačno napoten s strani staršev, otrok ne more odgovarjati za starše ali namesto njih in mu tako tudi ni mogoče naprtiti odgovornosti oziroma soodgovornosti staršev.(3)

11Nadalje toženi stranki v pritožbi navajata, da vožnja tožnika ni poteka tako, da bi tožnik vozil med obema staršema in bi bilo tako poskrbljeno za njegovo varnost. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik vozil prvi. Priča I. R. je nadzorovala tožnika, priča B. R. pa druga dva otroka, četrti je bil na njenem kolesu, v otroškem sedežu. Iz izpovedbe priče I. R. pa izhaja, da je le-ta dajal neposredna navodila tožniku in je torej nad njim vršil ustrezen nadzor pri vožnji. Zato so tudi v tem delu neutemeljene pritožbene navedbe o soprispevkov staršev mld. otroka k nastali nezgodi. Sodišče prve stopnje je sicer v točki 29. obrazložitve ugotovilo, da tožnik ni imel kolesarskega izpita, vendar to po presoji sodišča druge stopnje ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. To dejstvo bi lahko vplivalo na eventuelni soprispevek le v primeru, če tožnik ne bi vozil v spremstvu staršev. Pravnega zaključka sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik ni imel opravljenega vozniškega izpita, ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, pa pritožba ne izpodbija, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

12Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je mld. tožnik vozil po bankini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vozil ob desnem robu cestišča, na katerem je prav tako bila udarna jama in ker pritožba ne ponuja nobenih argumentiranih nasprotnih trditev in dokazov o tem, da je tožnik vozil izven cestišča, te pritožbene trditve niso utemeljene. Protispisne pa so tudi pritožbene trditve, da tožnik hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Sodišče je v točki 29 obrazložitve zaključilo, da verjame tako mld. tožniku kot tudi pričama, da niso vozili hitro, oziroma, da so vozili s primerno hitrostjo. Glede na obrazloženo se tako izkažejo pritožbene navedbe prvo in drugotožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti tudi določbe OZ o deljeni odgovornosti (člen 171 OZ), za neutemeljene. V konkretnem primeru tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi naj oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode ali pa da je ta večja, kot bi sicer bila. Zato je zaključek sodišče prve stopnje v tej zvezi materialnopravno pravilen.

13Glede na obrazloženo se tako izkaže, da so pritožbe tako prvotožene kot drugo in tretje tožene stranke neutemeljene in jih je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo, v sodbi sodišča prve in druge stopnje, citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile očitane bistvene kršitve določb ZPP in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14V nadaljevanju bo sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku po višini.

15Prvotožena stranka in pa tožeča stranka so priglasile pritožbene stroške. V zvezi s pritožbenimi stroški, pa je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in je pri tem uporabilo določbo člena 164 ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

-----

Op. št. (1): Glej obrazložitev sodišča prve stopnje, sprejeto v točki 31. in 32. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VS RS, II Ips 19/2007 z dne 8. 3. 2009.

Op. št. (3): Glej obrazložitev sodišča prve stopnje, sprejeto v točki 32 obrazložitve.