VSC sodba II Kp 40567/2014

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi J. N. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen desetih mesecev zapora, v katero mu je bilo všteto pridržanje 30. 4. 2014 od 18.00 do 19.20 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, mora pa povrniti krivdno povzročene stroške vročanja sodne pošiljke po pooblaščenem vročevalcu v znesku 103,00 EUR.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Nepopolno in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje pritožniki uveljavljajo s trditvijo, da naj bi bile izpovedbe oškodovane F. N. v tolikšni meri zmedene, da se postavlja vprašanje njenega psihološkega profila. Glede na svojo starost naj bi bila dementna in časovno neorientirana, v zvezi z lastno varnostjo in premoženjem pa naj bi bila paranoična. Zato bi po prepričanju pritožnikov moralo sodišče prve stopnje samo, po uradni dolžnosti, s pomočjo izvedenca klinično psihološke stroke pridobiti podatke o psihološkem profilu oškodovanke.

7S po obrambi zatrjevano psihološko pogojeno neverodostojnostjo oškodovankinih izpovedb pa se sodišče druge stopnje ne strinja. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi pritožbeno izpodbijane sodbe, so bile izpovedbe oškodovanke, še zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva, konsistentne. Na zapisnikih o sprejemu ustne ovadbe z dne 28. 2. 2014, 30. 4. 2014 in 31. 8. 2014, kot tudi na zaslišanju v preiskavi 4. 12. 2014, je skladno opisovala obtoženčevo inkriminirano nasilno ravnanje v obdobju od februarja 2014 dalje in prepričljivo precizirala posamezne dogodke z dne 22. 4. 2014, 30. 4. 2014 in 30. 8. 2014. Oškodovanka, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, tekom kazenskega postopka sicer ni bila zaslišana o dogodku z dne 30. 8. 2014 (na glavni obravnavi 22. 4. 2014 se je poslužila pravne dobrote po 236. členu ZKP), vendar je prvo sodišče pod točko 13 obrazložitve tudi glede tega obtožencu v obtožbi očitanega ravnanja sprejelo pravilno dokazno oceno na podlagi izpovedb priče D. T. ter zapisnika 3. multidisciplinarnega tima Centra za socialno delo z dne 30. 9. 2014 (list. št. 89). Prav tako ne gre spregledati, da je oškodovankine izpovedbe o obtoženčevem nasilnem ravnanju zoper njo potrdila popolnoma nepristranska priča J. P., ki je celo po obisku na oškodovankinem domu 21. 2. 2014 ukrepala na ta način, da je o svojih ugotovitvah obvestila Center za socialno delo (dopis z dne 25. 2. 2014 na list. št. 9). Na podlagi pravilne dokazne ocene oškodovankinih izpovedb v korelaciji z zgoraj izpostavljenimi dokazi gre tako zaključiti, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje o oškodovankini dementnosti, paranoičnosti, časovni neorientiranosti ali drugih, tudi z njeno starostjo povezanih razlogih, ki bi morebiti vplivali na njeno verodostojnost. Ni moč sprejeti pritožbene domneve o tem, da naj bi oškodovanka pomešala sedaj obravnavane dogodke s tistimi, ki so se zgodili v preteklosti in bili že procesuirani. Kot že rečeno, je v ustnih ovadbah z dne 28. 2. 2014, 30. 4. 2014 in 31. 8. 2014 in pozneje na zaslišanju skladno opisovala obtoženčeva sedaj inkriminirana ravnanja in jih pri tem časovno ter prostorsko umestila tako, da se tudi sodišču druge stopnje ne poraja dvom o tem, katere dogodke sploh opisuje. Ker se torej sodišču prve stopnje v predmetnem kazenskem postopku upravičeno ni postavilo vprašanje „psihološkega profila oškodovanke“, je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni ravnalo po določbi 17. člena ZKP (načelo iskanja materialne resnice), ko po uradni dolžnosti ni odredilo izvedenstva klinično psihološke stroške za oškodovanko.

8Prav tako se v predmetnem dokaznem postopku po prepričanju sodišča druge stopnje pred prvo sodišče upravičeno ni postavilo vprašanje obtoženčeve zmožnosti razumevanja pomena očitanega mu dejanja ter obvladovanja ravnanja (prištevnost). Po prvem odstavku 265. člena ZKP se odredi psihiatrični pregled obtoženca, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana. Kaj takega iz obtoženčevega zagovora ni razbrati. Navajal je sicer, da se je po prestani prejšnji zaporni kazni dva meseca zdravil zoper alkoholizem, da pa sicer še vedno popije kakšno pivo. Obtoženec je svoj zagovor podajal jasno, očitano kaznivo dejanje je odločno zanikal, prijave zoper njega pa naj bi „zakuhala“ soseda D. T. Glede dogodka z dne 30. 4. 2014 se je branil z navajanjem alibija in predlagal je zaslišanje oseb, ki bi utegnile pričati v njegovo korist. Ob upoštevanju navedenih dejstev, je sodišče druge stopnje ocenilo, da tekom sojenja pred prvim sodiščem niso bile podane okoliščine, ki bi porajale dvom v prištevnost obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, kar bi v skladu s prvim odstavkom 265. člena ZKP narekovalo odreditev izvedenstva psihiatrične stroke. Tako sodišče druge stopnje tudi v tem delu zaključuje, da prvostopenjsko sodišče na škodo obtoženca ni kršilo načela iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP. V nasprotju s pritožnikom je sodišče druge stopnje prepričano, da je obtoženec razumel pravni pouk sodišča o pravici do zagovornika. Ta mu je bil podan trikrat in sicer na zaslišanju v preiskavi 21. 10. 2014, na predobravnavnem naroku 24. 11. 2015 ter na glavni obravnavi 5. 4. 2016, a se je vsakokrat tej pravici odpovedal z izjavo, da se bo zagovarjal sam. Na razumevanje pomena kvalificirane obrambe po zagovorniku kaže tudi dejstvo, da je obtoženec 8. 6. 2016, torej le nekaj dni o razglasitvi predmetne obsodilne sodbe, zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi sestavitve in vložitve pritožbe zoper to sodbo. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju je njegovi prošnji ugodil z odločbo z dne 8. 7. 2016, opr. št. Bpp 897/2016.

9Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazni. Izrečena kazen desetih mesecev zapora je povsem primerno in pravično nadomestilo za obtožencu dokazano kaznivo ravnanje. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Obtoženec je bil doslej od leta 2000 dalje že šestkrat pravnomočno obsojen, od tega štirikrat zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, pri čemer že dvakrat zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da gre za specialnega povratnika. Obakrat mu je za kaznivo dejanje nasilja v družini bila izrečena zaporna kazen, ki pa ga očitno ni odvrnila od ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj. Kljub temu, da od septembra 2014 ni bilo nove kazenske ovadbe s strani oškodovanke, česar sodišče prve stopnje ni spregledalo (točka 25 obrazložitve), pa tudi sodišče druge stopnje soglaša z oceno, da pri obtožencu ni nobene osnove za izrekanje kazenske sankcije opozorilne narave. Določba tretjega odstavka 58. člena KZ-1 predpisuje, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Ti pogoji se pri obtožencu niso stekli. Glede na njegovo specialno povratništvo in s tem nagnjenost k nasilnemu ravnanju zoper oškodovanko, po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene garancije, da bi milejša kazenska sankcija obtoženca odvrnila od nadaljnjih storitev kaznivih dejanj, saj ga od nasilja v družini niso odvrnile celo v preteklosti izrečene in prestane zaporne kazni. Po pritožnikih izražen dvom v obtoženčevo mentalno zdravje ne more predstavljati relevantne okoliščine, saj kot je bilo obrazloženo že zgoraj, se sum v obtoženčevo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja sodišču prve stopnje povsem upravičeno ni porajal. Glede obtoženčeve preživninske obveznosti kot morebitne olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obtoženec tekom postopka ni decidirano izjavil, da preživnino plačuje. Navajal je le dogovor z otrokovo materjo, ki ga omenja tudi pritožba, a tudi slednja ne konkretizira na kakšen način obtoženec uresničuje svojo starševsko dolžnost, na podlagi česar bi lahko sodišče presojalo ali gre za takšno osebno obtoženčevo okoliščino, ki jo je mogoče upoštevati kot olajševalno. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje, z izrekom kazni v trajanju desetih mesecev zapora, pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in zaporno kazen obtoženemu J. N. izreklo v ustrezni višini.

10Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, sicer pa je prejemnik denarne socialne pomoči v mesečnem znesku 290,00 EUR. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo preživljanje.