VSL sklep II Ip 3808/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 9. 9. 2015.

2Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču prve stopnje očita zmotno tolmačenje 36. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, in posledično neuporabo prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Poudarja, da ima zamuda roka za plačilo sodne takse za posledico izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS - URS) in izgubo pravice do pravnega sredstva (25. člen URS), kar za stranko pomeni enako posledico kot zamuda roka za ugovor. Opozarja, da gre za zamudo prekluzivnega procesnega roka, pri čemer se sklicuje na komentar ZPP in na sklep Ustavnega sodišča RS Up-184/98 z dne 2. 2. 1999. Meni, da se po analogiji legis določbo 36. člena ZIZ lahko uporabi tudi za primer nepravočasnega plačila sodne takse za ugovor. Namen tega pravila je namreč, da se stranki, ki je zamudila rok ugovor, omogoči ponovna vložitev ugovora. Določbe ZPP se v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno in za primere, ko v ZIZ ali kakšnem drugem zakonu ni drugače določeno (15. člen ZIZ). ZIZ za primer zamude s plačilom sodne takse nima posebne določbe, ZPP pa jo ima v prvem odstavku 116. člena. Poudarja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje podal pravočasno ter zanj navedel tudi utemeljen razlog in priložil dve dokazili. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, upniku pa naloži, da mu povrne stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na določbo 36. člena ZIZ in pojasnilom, da je dolžnik v konkretnem primeru zatrjeval zamudo roka za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz tega razloga pa v izvršilnem postopku ni dovoljen. Izpodbijana odločitev je pravilna.

6Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 36. člena ZIZ. Ocenjuje namreč, da konkretne procesne situacije ni mogoče opredeliti kot pravno praznino, ki bi jo bilo treba zapolniti z uporabo analogije legis (t.i. zakonska ali posamična analogija).(1) Ker gre za pravno urejeno procesno situacijo, je v tem primeru treba uporabiti argumentum a contrario (to je sklepanje po nasprotnem razlogovanju).(2) ZIZ namreč v 36. členu izrecno predpisuje, da je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena le, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za ugovor tako v izvršilnem postopku ni dopustna.(3)

7Pritožnik opozarja, da gre pri zamudi roka za plačilo sodne takse za prekluziven procesni rok. Višje sodišče ugotavlja, da pravna teorija takšnemu stališču odločno nasprotuje,(4) pa tudi v sodni praksi (vsaj do nedavnega) ni (bilo) mogoče najti enotnega stališča, ki bi bilo enako pritožnikovemu, saj je (bila) sodna praksa glede vprašanja narave roka za plačilo sodne takse za pravno sredstvo neenotna.(5) Dne 5. 2. 2015 je bil sicer na Upravnem oddelku Vrhovnega sodišča RS sprejet sklep I Up 152/2014, iz obrazložitve katerega izhaja, da je rok za plačilo sodne takse kot rok za izpolnitev procesne predpostavke po naravi stvari procesni rok, obenem pa je bilo tudi pojasnjeno, da pomeni navedena odločitev poenotenje dosedanje neenotne sodne prakse, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS ni mogoče enačiti z načelnim pravnim mnenjem, ki o tej pravni problematiki še ni bilo sprejeto. Poleg tega je šlo v zadevi I Up 152/2014 za upravni spor (in s tem za razlago in uporabo določb ZUS-1), ne pa za izvršilni oz. pravdni postopek (v katerih je treba uporabiti določbe ZIZ oz. ZPP).

8Nadalje pritožnik poudarja, da ima zamuda roka za plačilo sodne takse za ugovor za posledico izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen URS) in izgubo pravice do pravnega sredstva (25. člen URS), kar za stranko pomeni enako posledico kot zamuda roka za ugovor, pri tem pa se sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS Up-184/98 z dne 2. 2. 1999. Višje sodišče ugotavlja, da omenjeni sklep Ustavnega sodišča RS ne daje odgovora na vprašanje, ali je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dopusten tudi v primeru zamude roka za plačilo sodne takse za ugovor. V zadevi Up-184/98 je namreč vlagatelj ustavne pritožbe (kot toženec v pravdnem postopku) predlagal vrnitev v prejšnje stanje v pravdnem postopku, in sicer zaradi zamude naroka (na katerem je bila izdana sodba zaradi izostanka).

9Prav tako ni mogoče pritrditi argumentu pritožnika, da gre v konkretnem primeru za praktično enako situacijo kot pri zamudi z ugovorom. Vložitev ugovora in plačilo sodne takse za ugovor sta dve ločeni procesni dejanji, plačilo sodne takse pa predstavlja procesno predpostavko za odločanje o ugovoru (29. b člen ZIZ). Če dolžnik zamudi s plačilom sodne takse za ugovor, sodišče ne opravi niti formalnega preizkusa ugovora (to je med drugim tudi preizkus pravočasnosti ugovora).

10Ostale pritožbene navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Dolžnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Pri analogiji (argumentum a simili ad simile) gre za sklepanje po podobnosti. Zakonska in pravna analogija sta sredstvi za zapolnjevanje pravnih praznin. Pri zakonski analogiji uporabimo ustrezno splošno in abstraktno pravno pravilo tudi za dejanski stan, ki ga zakon neposredno ne ureja, a je podoben pravno urejenemu (glej Pravo : [leksikon] / [več avtorjev geslovnika in besedil, strokovni urednik Marijan Pavčnik, uredila Bronislava Aubelj], 2., razširjena in spremenjena izdaja, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2003, str. 17).

Op. št. (2): Splošno sprejeto je, da sklepanje po podobnosti in nasprotni razlog nista vzporedna argumenta, ki bi ju bilo mogoče sočasno uporabljati. Razlog, da sklepamo po podobnosti je, da sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih, medtem ko je razlog, ki utemeljuje argumentum a contrario, ravno v tem, da sta si neposredno urejeni in neurejeni primer v bistvenem različna (tako Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu - Od življenjskega primera do pravne odločitve, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 178-179; glej še str. 167-170 in 176-177, 180).

Op. št. (3): 1. Glej dr. Aleš Galič v: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, Ur. list, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 473, ki zastopa stališče, da v primeru zamude roka za plačilo sodne takse tudi v pravdnem postopku ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.

Op. št. (4): Ibidem, pri čemer dr. Galič poudarja, da ni pomembno, ali je materialnopravni rok določen v procesnem zakonu.

Op. št. (5): Na to opozarja tudi avtor članka Je rok za plačilo sodne takse procesni ali materialnopravni rok? - odvetnik Aleš Kaluža. Navedeni članek je bil objavljen v Pravni praksi z dne 23. 7. 2015, GV Založba, letnik 2015, številka 29-30, str. 20 - 22).