VSL sklep III Ip 3491/2014

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je izterjevano terjatev (pravico do povrnitve pravdnih stroškov) pridobil šele z odločitvijo višjega sodišča z dne 15. 5. 2014, s katero je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje. Terjatev je tako nastala po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom (9. 1. 2014), zaradi česar mu je v stečajnem postopku ni bilo treba prijaviti. Opozarja, da je po sodni praksi stečajni dolžnik dolžan plačati svoje obveznosti, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, kot stroške postopka (citira odlomke iz odločb: VSL sklep I Cpg 1502/2010 z dne 5. 1. 2011, VSL sklep I Cpg 999/2012 z dne 13. 11. 2012 in VDSS sklep Pdp 1228/2012 z dne 18. 1. 2013). Meni, da gre v konkretnem primeru za smiselno enako situacijo kot v citiranih odločbah, v katerih je bilo zavzeto stališče, da je pomemben trenutek nastanka obveznosti povrnitve pravdnih stroškov. Če ta obveznost nastane po začetku stečajnega postopka, ni ovire, da sodišče ne bi stečajnemu dolžniku naložilo plačila obveznosti. Poudarja, da konkretna situacija ne more biti drugačna kot v primeru, ko bi upnik na prvi stopnji pravdo izgubil in bi mu sodišče naložilo povrnitev dolžnikovih pravdnih stroškov, nato pa bi sodišče v pritožbenem postopku spremenilo prvostopenjsko odločitev v upnikovo korist in naložilo povrnitev njegovih pravdnih stroškov dolžniku. Meni, da upnik v vsakem primeru pridobi terjatev šele na podlagi drugostopenjske odločitve, vsako razlikovanje med tema dvema položajema pa bi za upnika pomenilo neupravičeno diskriminacijo in kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu ugodi in dovoli predlagano izvršbo, oz. naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo z utemeljitvijo, da v konkretnem primeru ne gre za nobeno od izjem, naštetih v drugem odstavku 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, v primeru katerih ne bi veljalo pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe po začetku stečajnega postopka nad insolventnim dolžnikom.

6Izpodbijana odločitev je pravilna, prav tako njena obrazložitev.

7Pritožnik zmotno meni, da je dolžnikova obveznost, da mu povrne stroške pravdnega postopka (dolžnik v tem postopku ni uspel s tožbo zoper upnika zaradi spregleda pravne osebnosti), nastala šele po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, zaradi česar zmotno zaključuje, da mu je dolžnik dolžan pravdne stroške plačati v izvršbi kot stroške stečajnega postopka (izjema iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP).

8Ni namreč mogoče pritrditi pritožnikovemu stališču, da v primeru, ko so stroški odmerjeni že z odločbo sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ob odločanju o pritožbi to stroškovno odločitev v celoti potrdi, obveznost povrnitve stroškov nastane šele z odločitvijo sodišča druge stopnje. V pritožbi citirane odločbe višjih sodišč ne potrjujejo pravilnosti navedenega stališča, temveč poudarjajo, da terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo sodišča (s katero je odločeno, kdo, katere stroške in v kakšni višini je dolžan povrniti komu), ne pa že v času, ko so bila opravljana posamezna pravdna dejanja, za katera so odmerjeni stroški (prim. VSL sklep I Cpg 999/2012 z dne 13. 11. 2012; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z občne seje dne 13. 12. 2006). V primerih iz vseh citiranih odločb je bila že odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, tako da citirane odločbe ne dajejo odgovora na vprašanje, s katero odločbo - prvostopenjsko ali drugostopenjsko - nastane obveznost povrnitve pravdnih stroškov. V nasprotju s pritožnikom pa višje sodišče ocenjuje, da obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane že z odločbo sodišča prve stopnje, saj je z vložitvijo pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prim. VSL sklep I Cpg 427/2012 z dne 14. 3. 2013).

9V konkretnem primeru je tako dolžnikova obveznost povrnitve pravdnih stroškov upniku nastala že z izdajo sodbe sodišča prve stopnje (to je s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 3943/2010 z dne 16. 10. 2013), ko stečajni postopek nad dolžnikom še ni bil začet, saj se je po podatkih AJPES začel šele 9. 1. 2014. Ker izterjevana terjatev ni nastala šele po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, pa glede na definicijo v 354. členu ZFPPIPP(1) te terjatve že iz tega razloga ni mogoče opredeliti kot strošek stečajnega postopka (zaradi česar bi moral upnik poplačilo navedene terjatve s pravočasno prijavo uveljavljati v stečajnem postopku nad dolžnikom - prim. prvi in peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).

10Upnik svoje pritožbeno stališče, da terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo sodišča druge stopnje (ne pa že z odločbo sodišča prve stopnje), utemeljuje z argumentom, da ne bi smel biti v slabšem položaju kot v primeru, ko bi bila dolžniku obveznost plačila pravdnih stroškov prvič naložena šele z odločbo sodišča druge stopnje, saj bi šlo sicer za nedopustno kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V zvezi z navedenim argumentom višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da bi v hipotetičnem primeru, ki ga je predpostavil (ko bi dolžnikova obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastala šele z odločbo sodišča druge stopnje, ki bi bila izdana šele po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom), lahko upnik terjatev za povračilo pravdnih stroškov v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavil tudi naknadno (prim. četrti odstavek 296. člena ZFPPIPP).

11Sicer pa tudi v hipotetičnem primeru, da bi izterjevana terjatev nastala po začetku stečajnega postopka, v konkretnem primeru po oceni višjega sodišča ne gre za stroške stečajnega postopka iz 354. člena ZFPPIPP, kot meni pritožnik. Pravdni stroški iz konkretnega izvršilnega naslova (izdanega v gospodarskem sporu, v katerem je dolžnik zoper upnika uveljavljal spregled pravne osebnosti) namreč ne spadajo med nobene od tekočih ali občasnih stroškov stečajnega postopka, ki so našteti v drugem in tretjem odstavku 355. člena ZFPPIPP, pa tudi sicer nimajo s stečajnim postopkom nad dolžnikom prav nobene povezave (prim. VSL sklep I Ip 1830/2014 z dne 26. 6. 2014).

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Upnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

--------

Op. št. (1): Po določbi 354. člena ZFPPIPP so stroški stečajnega postopka obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov.