VSL sodba in sklep II Cp 2993/2016

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se (po pritožbi tožeče stranke) sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka, posledično pa tudi (po pritožbi obeh pravdnih strank) v III. in IV. točki izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 31. 8. 2016:

- tožbo zavrglo glede zahtevka na nerazdelno plačilo 33.305,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 4. 2011 dalje do dneva plačila,

- ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do zapuščine po pokojni M.S., roj. ... 1921, umrli ..., v višini 3.562,38 EUR (I. točka izreka sodbe),

- v presežku glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 33.933,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe),

- odločilo, da je dolžna tožnica v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti 590,24 EUR pravdnih stroškov drugo toženke z nakazilom na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe),

- odločilo, da je dolžna tožnica v roku 15-ih dni od prejema sodbe prvo, tretje in četrto toženki povrniti skupne pravdne stroške v višini 1.770,73 EUR, po poteku roka za izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po njegovem izteku do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica se zoper sklep in sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ju (in sicer sodbo v točkah II, III in IV izreka) razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotne naj bi bile skoraj vse ugotovitve sodišča o dejstvih v točkah 9, 10, 11 in 12 obrazložitve. Ker sta priči T. H. in R. B. o zelo pomembni okoliščini, in sicer dejstvu, da se zapustnica in J. žena nista razumeli, izpovedali očitno neresnico, jima sodišče ne bi smelo slediti. Da se zapustnica z J. ženo ni razumela, izhaja ne le iz zapisnika CSD X z dne 16. 10. 2000, ampak tudi iz vsebine zapisa sodne poravnave v prilogi A5. Pritožba navaja, kaj izhaja iz zapisnika CSD v prilogi A6. S sinom J., sploh pa z njegovo ženo in ostalimi družinskimi člani, se zapustnica ni razumela in tam nikoli ni bila dobrodošla. Iz zapisnika CSD X jasno izhaja, da je J. žena D.S. odrekla nuditi pomoč ne le nje, ampak tudi vseh njenih, torej tudi pomoč J. in njenih hčera. Sklep sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da sin J. za zapustnico ni mogel skrbeti, ker ta ni hotela živeti v svoji hiši na R., je očitno napačen, saj vendar sama brez pomoči J. družine tam niti ne bi mogla živeti. Da je oskrbo in pomoč zapustnici ter tudi ostale obveznosti določene v sodni poravnavi J. v resnici odklanjal izpolnjevati, izhaja tudi iz vsebine zapustničine oporoke pred pričami (priloga A11 spisa). V dokaz, da ob sestavi oporoke z dne 23. 3. 2004 tožnica ni bila poleg in da o njej ni vedela ničesar, sta bili z njene strani predlagani priči S.G, in Z.Ž. Tožnica je to oporoko zapustnice pred pričami našla med zapustničinimi listinami šele po njeni smrti in celo po prvi zapuščinski obravnavi. Neutemeljeno in v nasprotju z načelom kontradiktornosti je zato sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem dveh oporočnih prič. Svoje odločitve o zavrnitvi teh dokaznih predlogov pa tudi ni obrazložilo. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, v katerih delih naj bi bili neresnični izpovedbi H. in R.B. (enako naj bi veljalo za izpovedbo J. K.). Izpovedbe ne morejo imeti večje teže kot listinski dokaz zapisnika CSD. Sklepi sodišča, da tožnica ni dokazala, da bi zapustnica izpolnjevanje obveznosti po sodni poravnavi sprejela ali da je J omogočila, da bi obveznosti izpolnjeval, so zmotni. K izpolnitvi te obveznosti je bil zavezan s sodno poravnavo in dokazno breme, da je bila obveznost izpolnjena ali pa da je zapustnica preprečila izpolnjevanje te obveznosti, je vedno na zavezancu za izpolnitev takšne obveznosti. Sodne poravnave zaradi neizpolnjevanja obveznosti po obstoječi sodni praksi sploh ni mogoče razveljaviti, saj ima značaj sodne odločbe. Tožbe na razveljavitev poravnave tako zapustnica ni mogla vložiti. Iz istega razloga tega objektivno ni mogla sodno izposlovati niti tožnica, kar pa je od svoje odvetnice izvedela šele po 30. 10. 2009. Edino kar je imela zapustnica na voljo zaradi J. neizpolnjevanja obveznosti je bila prisilna izvršba sodne poravnave, ki pa je očitno ni sprožila. Obljuba zapustnice, da bo tožnica dobila v zameno za nego in oskrbo ter druge usluge njeno hišo v R. oziroma vse nepremično premoženje, ni bila izpolnjena. Da je bila hiša na podlagi sklepa o dedovanju last toženk in da je bila že prej prenesena v last pravnega prednika toženk J.S., je tožnica razumela in dojela šele po posvetu pri odvetnici dne 21. 10. 2009. Vseeno pa je takrat še verjela, da bo s tožbo lahko uveljavila vrnitev nepremičnine na R. v last takrat še živeči zapustnici. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako. Tudi iz tožničinega dopisa Okrajnemu sodišču v Črnomlju v zadevi D 143/2009 izhaja, da je bila takrat tožnica prepričana, da bo lahko s tožbo, h kateri jo je napotilo zapuščinsko sodišče, vrnitev hiše v R. materi - zapustnici iztožila. Tožnica je bila najmanj do posveta pri odvetnici dne 21.10.2009 prepričana, da bo v imenu zapustnice kot njena pooblaščenka lahko to hišo iztožila nazaj v last zapustnici. Tožba naj bi bila vložena znotraj petletnega zastaralnega roka. Prav tako ni zastaral zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožnice do zapuščine. Pravda glede tega ugotovitvenega zahtevka je po svoji vsebini spor med dediči o dejstvu, od katerega je odvisna velikost nujnega dednega deleža tožničinih sodedinj - toženk. S postavitvijo takega zahtevka v zapuščinskem postopku na prvem naroku 19. 4. 2011 je bilo zastaranje zahtevka in terjatve napram dedičem pretrgano. Tožnica ni imela nobenega pravnega interesa vlagati tožbe na plačilo teh istih njenih terjatev do zapuščine zoper sodedinje, saj za dolgove zapustnice ne bodo odgovarjali, ker ne bodo nič podedovale. Sodišče naj bi napačno razlagalo določilo 162. člena ZD. Tožnica je že na prvem naroku zapuščinske obravnave uveljavljala, da je od obstoja njene terjatve iz naslova nege, oskrbe in pomoči zapustnici ter iz naslova pogrebnih stroškov do zapuščine odvisno, koliko bo (in če sploh) premoženja v zapuščini. Dejansko gre v tej pravdi za spor o obsegu dediščine. Tudi če priglasitev tožničine terjatve v zapuščinskem postopku ne bi pretrgala zastaranja, pa ob vložitvi tožbe zahtevek tožnice iz točke 1 tožbenega zahtevka zagotovo ni bil zastaran. Niti ni nastal pred smrtjo zapustnice, ki je umrla 20. 10. 2010, tožba pa je bila vložena priporočeno dne 20. 10. 2014. Poudarja tudi, da zastaranje zaradi nepremagljiv ovir ni teklo. Sama je svojo terjatev na plačilo nege in oskrbe, ki jo je nudila zapustnici, priglasila v zapuščinskem postopku. Na prvem naroku zapuščinske obravnave, ki je bil 19. 4. 2011, sploh še ni bilo znano, ali bo poleg nje kak dedič uveljavljal dedno pravico po pokojni zapustnici. Šele na drugem naroku 8. 5. 2014 so se prve tri toženke priglasile k dedovanju. Tožnica tako pred tem datumom zaradi nepremagljiv ovir ni moglo vložiti tožbe, saj za to ni imela pravnega interesa. Dokler se pravnomočno ne ugotovi, v kolikšni meri so tožničine terjatve krite z vrednostjo zapuščine, niti ni moč odločati o zahtevku v točki 2 tožbenega izreka.

4Toženke so v odgovoru predlagale zavrnitev pritožbe.

5Toženke se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo zoper odločitev v točkah I, III in IV izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo v tem delu razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo (vse s stroškovno posledico). Nasprotujejo odločitvi sodišča glede plačila pogrebnih stroškov, saj jih same niso dolžne kriti. To je obveza tožnice, ki je oporočna dedinja. Zakaj je sodišče celotne stroške naprtilo njim, iz napadene sodbe ni moč razbrati. Zato razlogi o odločilnih dejstvih ne obstajajo. Napačna naj bi bila odločitev, da je tožnica upravičena do plačila 50,00 EUR za strošek košnje parcel v T. vrhu. Poudarjajo, da ta parcela ni bila predmet sodne poravnave. Zato pokojni J. S. ni bil dolžan vzdrževati te parcele, ki je vseskozi bila in ostala v lasti pokojne M.S. V odmeno za skrb je J.S. prejel hišo v R. (parc. št. 300/2 k. o. ...), ne pa tudi parcele št. 676/0 k. o. … Tudi do povrnitve stroškov oskrbe pokojne M.S. tožnica v znesku 2.667,00 EUR ni upravičena. V tem delu naj bi bila sodba v nasprotju s samo obrazložitvijo (pritožba omenja 12. točko obrazložitve). Če ni pravne podlage za obdobje pred 20. 10. 2009, ni pravne podlage niti za obdobje po tem datumu iz razlogov, ki jih sodišče navaja za obstoj terjatve pred 20. 10. 2009. Če bi pokojna M.S. odšla v dom, bi stroške oziroma razliko stroškov kril pokojni J.S. (oziroma njegova žena ali celo Občina Č.) in ne tožnica, saj sodna poravnava k temu zavezuje J.S. oziroma njegovo ženo, ki ga je nadživela. Dejansko stanje zadeve je zmotno (nepopolno) ugotovljeno in ne daje podlage za odločitev v izpodbijanem delu. Sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj naj bi bili razlogi v nasprotju z izrekom in se sodbe ne da preizkusiti. Posledično naj bi bil kršen materialni zakon.

6Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

8Kot je to razvidno iz same I. točke izreka izpodbijane sodbe, ni sodišče prve stopnje toženkam v plačilo naložilo ne pogrebnih (niti katerih koli drugih) stroškov, ampak je zgolj pravilno ugotovilo (in to tudi obrazložilo(1)), da ti predstavljajo tožničino terjatev do zapuščine po pokojni M.S.(2) Pritožbeno navajanje, da jih je naložilo toženkam, torej ne drži, očitek, da za takšno odločitev ni podalo razlogov pa je (posledično) brezpredmeten. Podobna ocena velja za pojasnjevanje, da pokojni J.S po sodni poravnavi ni bil dolžan vzdrževati parcele v T. vrhu. Sodišče prve stopnje namreč česa takega ne ugotavlja. Ugotavlja (zgolj), da je parcelo vzdrževala (zanjo skrbela) tožnica in (prepričljivo) zaključuje, da ji je zaradi (s tem) nastalih stroškov (in ob izpolnjenosti tudi drugih potrebnih predpostavk) tudi v tem oziru nastala terjatev do zapuščine(3) (torej zapustnice) in ne do toženk.

9Okoliščina, da naj bi zapustničin sin J. (kot to v 12. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje) vse svoje obveznosti po sodni poravnavi z zapustnico izpolnil, nima nič z razlogi, zaradi kateri je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnici nastala terjatev iz naslova nege in oskrbe zapustnice (zaradi česar v tem oziru nasprotje med sodbo/izrekom in njeno obrazložitvijo, kot to očita pritožba, ni podano). Tudi glede omenjene terjatve pritožba ne upošteva, da sodišče prve stopnje obstoja te terjatve ne ugotavlja napram J. ali njegovim dedičem, ampak (glej 14. točko obrazložitve) do zapuščine (oziroma do zapustnice).(4) Sodišče prve stopnje nadalje tožničinemu zahtevku iz omenjenega naslova za obdobje pred 20. 10. 2009 ni ugodilo iz razloga, ker zanj ne bi bilo (pravne) podlage (kot to zmotno zaključuje pritožba), ampak ker je presodilo, da naj bi v tem delu zastaral. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bilo relevantno dejansko stanje zmotno (nepopolno) ugotovljeno, da naj bi bili razlogi v nasprotju z izrekom (zaradi česar naj se sodbe ne bi dalo preizkusiti) ter da naj bi bil posledično kršen materialni zakon, pa je očitno presplošno in že zato neupoštevno.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

10Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bile zmotne „skoraj vse“ ugotovitve sodišča prve stopnje o dejstvih v točkah 9, 10, 11 in 12 obrazložitve sodbe je (očitno) presplošno in kot tako neupoštevno. Brezpredmetno je nadalje obsežno pojasnjevanje,(5) zakaj zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi zapustničin sin J. svoje obveznosti do slednje po pogodbi o preužitku, ki je bila med njima sklenjena dne 13. 2. 1997, izpolnjeval, napačen.(6) Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, takšen zaključek sodišča prve stopnje ni vplival na (hkratno) ugotovitev, da je tožnici zaradi skrbi in nege za zapustnico nastala terjatev (do zapuščine/zapustnice). Temu zahtevku pa za obdobje pred dnem 20. 10. 2009 sodišče ni ugodilo (glej II. točko izreka sodbe(7)), ker terjatev iz tega naslova morebiti ne bi nastala, ampak ker naj bi (kot je pojasnilo v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) zastarala.

11Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpostavilo, da je tožnica za obstoj sodne poravnave izvedela najkasneje po zapuščinski obravnavi po pokojnem J. dne 1. 10. 2009, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe priče P. M. Upoštevaje, da pritožba tej ugotovitvi ustrezno ne oporeka, je pritožničino navajanje, da je zapustničino oporoko pred pričami našla med (zapustničinimi) listinami šele po njeni smrti in celo po prvi zapuščinski obravnavi (oziroma da ob sestavi oporoke z dne 23. 3. 2004 ni bila poleg in da o njej ni vedela ničesar, v zvezi s čimer sta bili z njene strani predlagani priči S.G. in Z.Ž.(8), nebistveno, pojasnjevanje, da je to, da je bila hiša na podlagi sklepa o dedovanju last toženk in da je bila že prej prenesena v last njihovega pravnega prednika (J.S.), razumela šele po posvetu pri odvetnici dne 21. 10. 2009 (a da je vseeno takrat še verjela, da bo s tožbo lahko uveljavila vrnitev nepremičnine na R. v last takrat še živeči zapustnici) pa presplošno in neprepričljivo.(9)

12Ker je tudi sama tožnica v tožbi tisto, kar (zaradi nege in oskrbe zapustnice) uveljavlja iz naslova neupravičene obogatitve časovno opredelila glede na mesečno vrednost storitve in glede na število mesecev (ko naj bi to nego in oskrbo za zapustnico izvajala), je tudi sodišče prve stopnje zastaranje presojalo ob upoštevanju posameznih (zaporednih) mesečnih zneskov (terjatev).(10) Prav tako se ni moč strinjati s trditvijo, da naj bi pravda glede ugotovitvenega zahtevka po svoji vsebini predstavljala spor med dediči o dejstvu, od katerega je odvisna velikost nujnega dednega deleža tožničinih sodedinj. Njen (ugotovitveni) zahtevek zoper zapuščino (zapustnico) je po svoji pravni naravi terjatev iz naslova neupravičene obogatitve,(11) torej obligacijski zahtevek.(12) Glede njega tožnica nastopa kot upnica in ne dedinja. Kakšen morebiten vpliv bo imelo njegovo uveljavljanje na pravni položaj (oziroma točneje obstoj obveznosti(13)) (so)dedičev, za njegovo kvalifikacijo ni bistveno.(14) Zato je sodišče prve stopnje(15) ob sklicevanju na 365. člen OZ(16) (in pravilni razlagi 162. člena ZD(17)) prepričljivo pojasnilo, da prijava takšne terjatve(18) v zapuščinskem postopku zastaranja ne pretrga. Sodišče prve stopnje je nadalje (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) pojasnilo tudi, zakaj naj bi bil upoštevaje določbo 142. člena ZD dajatveni tožbeni zahtevek zoper toženke preuranjen. Tožnica, ki sicer izpodbija tudi v zvezi z njim sprejeto odločitev (sklep), glede slednje v pritožbi ne poda nobenih konkretnih in hkrati relevantnih trditev.(19)

13Tožnica pa v pritožbi omenja tudi svoje navedbe, ki jih je v zvezi z zatrjevanjem nepremagljivih ovir podala v postopku na prvi stopnji (konkretno v točki XVIII prve pripravljalne vloge z dne 19. 1. 2016). Navajala je, da so se prve tri toženke šele na zapuščinskem naroku dne 8. 5. 2014 priglasile k dedovanju(20) in izjavile, da njene terjatve ne priznavajo. Poudarila je, da do tega trenutka, tožbe niti ni mogla vložiti (saj pravnega interesa le-to vložiti zoper samo sebe ni imela). Zapisnik o naroku z dne 8. 5. 2014,(21) opravljenem v zapuščinski zadevi po pokojni M.S. (spis Okrajnega sodišča v Črnomlju D 341/2010, ki ga je - kot je razvidno iz 4. točke obrazložitve izpodbijane odločbe - vpogledalo tudi sodišče prve stopnje), potrjuje njene navedbe, da so prve tri toženke na njem izjavile, da se k dedovanju priglašajo, da uveljavljajo nujni delež in da tožničine (na zapuščinski obravnavi dne 19. 4. 2011) priglašene terjatve ne priznavajo. Z ozirom na to, da lahko nujni dedič(22) postane le tisti, ki takšno zakonsko predvideno pravico (možnost) uveljavlja, so bile v tem oziru (predhodno omenjene) tožničine trditve podane ne le pravočasno, ampak so za odločitev v predmetni zadevi tudi relevantne (v smislu določbe 360. člena OZ(23)).

14Ker se kljub temu, da se je bilo to dolžno storiti,(24) sodišče prve stopnje do njihove relevantnosti in posledično do utemeljenosti tožničinega sklicevanja na obstoj nepremagljivih ovir(25) ni opredelilo, je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljaviti, posledično pa jo razveljaviti (v tem oziru se ugodi pritožbi obeh pravdnih strank) tudi v III. in IV. točki izreka (stroškovna odločitev) ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP(26)). V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje do teh tožničinih trditev (oziroma utemeljenosti njenega sklicevanja na nepremagljive ovire za sodno uveljavljanje zahtevka) obrazloženo opredeli. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbi obeh pravdnih strank zavrniti, odločbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrditi (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Glej predvsem 17. in 21. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (2): Okoliščina, da naj bi bila tožnica oporočna dedinja pa (sama za sebe) ne pomeni, da bo (tudi) edina dedinja in da je dolžna zato te stroške nositi sama.

Op. št. (3): Glej predvsem 17. in 19. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (4): Iz tega razloga (in ker je hkrati hipotetično) neprepričljivo izzveni pojasnjevanje, kdo bi nosil stroške (oziroma njihovo razliko) za zapustnico, če bi ta odšla v dom.

Op. št. (5): Oziroma (v tem okviru) oporekanje izpovedbam posameznih prič.

Op. št. (6): Ker je sodišče prve stopnje obstoj te okoliščine ugotovilo in glede nje ni odločalo po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), je v tem oziru nerelevantno tudi pritožbeno opozarjanje, da je bilo dokazno breme na toženi stranki.

Op. št. (7): Ker je z njim tožnica uveljavljala zahtevek zoper zapuščino (zapustnico) in ne dediče J.S., je nebistveno tudi pritožbeno pojasnjevanje, kakšne možnosti naj bi imela zapustnica glede med njima nastalega (preužitkarskega) pogodbenega razmerja. Pri tem pritožba neprepričljivo navaja, da spričo dejstva, ker je bila pogodba sklenjena v obliki sodne poravnave, zapustnica (zatrjevanega) neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti nasprotne stranke ni mogla uveljavljati. Eno so pravna sredstva v zvezi s samo sodno poravnavo, drugo pa sredstva glede (nadaljnje) veljavnosti pogodbe, ki zaradi oblike, v kateri je bila sklenjena (torej sodne poravnave), zato niso (in ne morejo biti) v ničemer okrnjena.

Op. št. (8): Predlog po zaslišanju obeh omenjenih oporočnih prič je sodišče prve stopnje kot nerelevanten zavrnilo (glej 4. točko obrazložitve).

Op. št. (9): Ne pojasni (konkretizira) namreč (niti ni tega storila v postopku na prvi stopnji), ne zakaj naj bi šele takrat razumela (dojela), kako je z lastništvom hiše, ne zakaj naj bi verjela, da naj bi s tožbo uveljavila njeno vrnitev zapustnici (to ne izhaja niti iz dopisa z dne 30. 11. 2009, ki ga je poslala v zapuščinski zadevi D 143/2009 in na katerega se sklicuje v pritožbi). Trditve, da naj bi si odvetnica takrat vzela čas za preveritev stanja v zemljiški knjigi (pridobitev zapisa pravnega posla) in preučitev možnosti za uspeh tožbe, pa so ne le presplošne, ampak tudi sicer nedopustno nove (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (10): In ne, kot da bi šlo za en (nedeljiv) znesek.

Op. št. (11): Glej tudi 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (12): Pri čemer je moč glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje (razvidno iz 16. točke obrazložitve) o tem, kdaj naj bi tožnica izvedela za sklenjeno sodno poravnavo, sklepati, da naj bi njena terjatev (kar se tiče zahtevka, ki se nanaša na stroške za nego/oskrbo zapustnice in stroške vzdrževanja nepremičnine parc. št. 676/ k. o. ...) nastala še v času življenja zapustnice in zoper slednjo (zgolj okoliščina, da ga uveljavlja v razmerju do njene zapuščine, v tem oziru ničesar ne spremeni).

Op. št. (13): Obstoj takšne terjatve ne vpliva (kot je to moč razbrati iz pritožničinih navedb o „neobstoju njenega pravnega interesa za vložitev tožbe in tega, kar naj bi v zvezi s tem po lastnih trditvah, zatrjevala v postopku na prvi stopnji) na obstoj zapuščine (ki jo vselej sestavljala le aktiva oziroma pravice, ki imajo denarno vrednost, in ne razlika med aktivo in pasivo – glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2011 z dne 19. 9. 2013) oziroma višino dednih deležev, ampak pomeni zgolj, da jo bodo dolžni tisti, ki jo bodo dedovali (torej dediči), do višine tistega, kar bodo dedovali, poravnati (glej 142. člen ZD).

Op. št. (14): Zaradi česar pritožbena trditev, da naj bi omenjena pravda predstavlja spor o obsegu zapuščine, ne drži.

Op. št. (15): Glej tudi 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (16): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (17) Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (18): Na začetek zastaranja katere okoliščina, ali imamo opravka s t. i. nečisto denarno terjatvijo (ali ne), nima nobenega vpliva.

(19): Njeno navajanje, da bo moč o predmetnem zahtevku odločati šele, ko bo pravnomočno ugotovljeno, v kolikšni meri so njene terjatve krite z vrednostjo zapuščine, namreč ne drži.

Op. št. (20): Tako iz V. točke tožbe kot iz XI. točke omenjene pripravljalne vloge izhaja, da naj bi uveljavljale nujni dedni delež.

Op. št. (21): Katerega vpogled je v zvezi s tem predlagala.

Op. št. (22): Za razliko od splošne (v 132. členu ZD urejene) ureditve dedovanja.

Op. št. (23): V skladu s katerim zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

Op. št. (24): Glej J. Zobec, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 300.

Op. št. (25): Tem tožničinim trditvam so toženke v svoji drugi pripravljalni vlogi (glej predzadnjo in zadnjo stran) izrecno ugovarjale.

Op. št. (26): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.