VSRS Sklep IV Ips 30/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Dravograd – Maribor, je s sklepom z dne 17. 8. 2015 pravni osebi S., d. o. o., in njeni odgovorni osebi D. K. v breme proračuna odmerilo nagrado in izdatke zagovornice odvetnice S. P. v skupni višini 880,23 EUR in odločilo, da se plačilo odmerjenega zneska izvrši na odvetničin račun v 20 dneh po pravnomočnosti sklepa. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 15. 11. 2016 „skupno“ zahtevo za sodno varstvo pravne in odgovorne fizične osebe zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep ter vložnikoma naložilo plačilo sodne takse, vsakemu v višini 20,00 EUR.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 21. 2. 2017 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 22. člena Ustave, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Meni, da sodišče s posplošeno argumentacijo, da je odločitev prekrškovnega organa zakonita in ustrezno obrazložena, ob golem sklicevanju na razloge sklepa prekrškovnega organa, ni zadostilo jamstvom iz 22. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja pravico do obrazložene sodne odločbe. Vložnika sta v zahtevi za sodno varstvo določno zatrjevala, da je sklep prekrškovnega organa neobrazložen, saj iz njega niso razvidni odgovori na navedbe glede: zmotne interpretacije, da je bil izveden en prekrškovni postopek in formalno izdana ena sama odločba, kar pa ne pomeni, da je bila tudi vsebinsko izdana samo ena odločba o prekršku; nerazumljivosti in neizvršljivosti izreka izpodbijanega sklepa, ker v njem ni navedeno, koliko stroškov je odmerjeno pravni in koliko odgovorni fizični osebi in tudi ne, ali so stroški odmerjeni nerazdelno; napačne odmere stroškov zagovornice po srednji vrednosti nagrade v razponu v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter zmotnega zaključka prekrškovnega organa, da se postopek pred prekrškovnim organom in redni sodni postopek izključujeta. Po stališču vrhovnega državnega tožilca sta vložnika v zahtevi za sodno varstvo konkretizirano uveljavljala razloge, ki se nanašajo na odločilna dejstva in zaradi katerih bi bilo treba sklep o odmeri nagrade in izdatkov njune skupne zagovornice razveljaviti ali spremeniti, kolikor bi sodišče presodilo, da so razlogi utemeljeni.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti 16. 3. 2017 na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni in njeni odgovorni osebi ter njuni zagovornici, ki nanjo niso odgovorili.

B.

4Po določbi prvega in drugega odstavka 169. člena ZP-1 lahko (vrhovni) državni tožilec v prekrškovnem postopku vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Pri odločanju o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti državni tožilec upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse (tretji odstavek 169. člena ZP-1). ZP-1 v 171. členu glede postopka za varstvo zakonitosti napotuje na smiselno uporabo določb zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. V kazenskem postopku se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti vložiti samo zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

5Vrhovno sodišče je v zvezi z izpodbijanjem odločbe o stroških prekrškovnega postopka v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti v svojih odločbah(1), sprejetih sicer še pred uveljavitvijo novele ZP-1I(2) , ki je z na novo dodano določbo tretjega odstavka 169. člena ZP-1 določila merila (kriterije) za odločanje o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, že večkrat poudarilo, da je lahko razlog za izpodbijanje le nezakonitost, ne pa tudi nepravilnost stroškovne odločbe. V postopku o prekršku je nezakonita odločba o stroških takrat, ko je z njo odločeno v nasprotju z določbami 143. do 149. člena ZP-1. Kolikor vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve ZP-1, temveč uveljavlja zgolj kršitev ZOdvT in Tarife ali podzakonskih predpisov, ki podrobneje urejajo način povrnitve stroškov, v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o stroških ni dopustna. Zahteve za varstvo zakonitosti tako ni dovoljeno vložiti, če vrhovni državni tožilec v zahtevi izpodbija zgolj odločitev sodišča o odmeri stroškov postopka o prekršku.

6V obravnavanem primeru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, s katero je Okrajno sodišče v Ljutomeru zavrnilo (skupno) zahtevo za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa, s katerim je ta po ustavitvi prekrškovnega postopka odmeril nagrado in izdatke skupne zagovornice pravne osebe in njene odgovorne osebe na podlagi ZOdvT in Tarife. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče po presoji navedb iz zahteve za sodno varstvo razsodilo, da je odločitev prekrškovnega organa v celoti zakonita, odločitev o višini nagrade po posameznih tarifnih postavkah pa tudi ustrezno obrazložena. Navedlo je, da se v izogib ponavljanju v celoti pridružuje vsebini obrazložitve sklepa prekrškovnega organa in dodalo, da prekrškovni organ utemeljeno ni priznal povrnitve stroškov vsakemu vložniku posebej. Pritrdilo je tudi razlogom, zakaj prekrškovni organ ni priznal celotnega zahtevka za povrnitev stroškov, priglašenih v najvišji vrednosti nagrad v razponu.

7Glede na v točki 2 obrazložitve tega sklepa povzeto vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ter vsebino izpodbijane pravnomočne odločbe, ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 169. člena ZP-1 in smiselni uporabi določb zakona o kazenskem postopku (171. člen ZP-1), Vrhovno sodišče ugotavlja, da vrhovni državni tožilec v predmetni zahtevi za varstvo zakonitosti ne opozarja na nobeno pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za zagotavljanje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali bilo pomembno za razvoj prava preko sodne prakse, prav tako ne izpostavlja nobene druge v tretjem odstavku 169. člena ZP-1 naštete okoliščine (narava in teža domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku), temveč zgolj zatrjuje, da se okrajno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, ni argumentirano opredelilo do navedb vložnikov, za katere sam ocenjuje, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve, če bi sodišče presodilo, da so utemeljene. Vložnik v svoji zahtevi, kljub temu, da gre v obravnavanem primeru za odločbo, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o odmeri stroškov postopka (nagrade in izdatkov zagovornice), ki je ob analogni uporabi določbe prvega odstavka 420. člena ZKP primerljiva t. i. drugi odločbi v kazenskem postopku, z ničemer ne zatrjuje, da bi imela odločitev Vrhovnega sodišča o predmetni zahtevi za varstvo zakonitosti kakršenkoli širši pomen za razvoj sodne prakse na področju prekrškovnega prava v smislu določbe tretjega odstavka 169. člena ZP-1. Ker vrhovni državni tožilec v konkretnem primeru torej z ničemer ni izkazal, kako je pri vložitvi predmetne zahteve upošteval kriterije (okoliščine) iz tretjega odstavka 169. člena ZP-1, in ker tudi po presoji Vrhovnega sodišča zahteva ne izpostavlja pravnih vprašanj, navedenih v tretjem odstavku 169. člena ZP-1, poleg tega pa s predmetno zahtevo, v kateri povzema očitke vložnikov iz zahteve za sodno varstvo, do katerih naj se sodišče ne bi argumentirano opredelilo, vrhovni državni tožilec prvenstveno izpodbija odločitev o odmeri stroškov, torej posredno uveljavlja kršitev določb ZOdvT in Tarife, pri čemer ne zatrjuje, da bi bile pri odločanju kršene tudi določbe ZP-1, ki urejajo stroške prekrškovnega postopka (143. do 149. člen ZP-1), Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

C.

8Ker zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 169. člena ZP-1, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo kot nedovoljeno.

----

(1) Tako na primer sklepi IV Ips 95/2009 z dne 28. 1. 2010, IV Ips 34/2012 z dne 29. 5. 2012 in IV Ips 109/2013 z dne 15. 10. 2013, enako tudi IV Ips 69/2014.

(2) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1I), Uradni list RS, št. 111/2013, z dne 27. 12. 2013, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2014.