VSRS Sodba IV Ips 4/2017

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru PR 669/2016 z dne 22. 9. 2016, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru PRp 163/2016 z dne 12. 10. 2016, kršen 113.a člen v zvezi z 11.a členom Zakona o prekrških-1.

A.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Maribor je zoper storilca prekrška M. L. dne 21. 9. 2016 vložil obdolžilni predlog, skupaj s predlogom za začasni odvzem vozniškega dovoljenja na podlagi prvega odstavka 113.a člena Zakona o prekrških-1 (v nadaljevanju ZP-1) zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk in se po zakonu storilcu kot vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Okrajno sodišče v Mariboru je predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja s sklepom z dne 22. 9. 2016 zavrglo kot prepoznega. Prekrškovni organ je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo in Višje sodišče v Mariboru jo je s sklepom z dne 12. 10. 2016 zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve 113.a člena v zvezi z 11.a členom ZP-1, ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku in je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa. Navaja, da sta sodišči nižjih stopenj napačno šteli, da je rok, določen v prvem odstavku 113.a člena ZP-1, prekluzivne narave. Po njegovem mnenju gre v tem primeru za instrukcijski rok in bi moralo okrajno sodišče upoštevati vse okoliščine primera, s tem pa tudi oceniti, ali predlog prekrškovnega organa, sicer oddan po preteku petdnevnega roka (šteto od dneva prometne nesreče), še zasleduje smisel in namen roka, ki je v tem, da se čimprej storilca hudih cestnoprometnih prekrškov izloči iz prometa. Ne glede na procesno naravo omenjenega roka (četudi Vrhovno sodišče ugotovi njegovo prekluzivno naravo), pa vrhovni državni tožilec poudarja, da je v vsakem primeru prišlo do kršitve 113.a člena v zvezi z 11.a členom ZP-1, saj sta sodišči nižjih stopenj napačno šteli, od katerega trenutka dalje začne teči rok iz 113.a člena ZP-1. V konkretnem primeru je prišlo do prepletanja dveh postopkov, in sicer kazenskega (ugotavljanje zakonskih znakov kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika-1, v nadaljevanju KZ-1) ter prekrškovnega (prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP). Sprva je prekrškovni organ, tudi ob usmeritvah okrožne državne tožilke, vodil postopek izključno po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in v dveh dneh po prometni nesreči podal kazensko ovadbo. Šele v trenutku prejema sklepa o zavrženju kazenske ovadbe se je prekrškovni organ seznanil, da ni znakov kaznivega dejanja in je lahko opravil (kakršnokoli) dejanje v zvezi s postopkom o prekršku, kakor veleva tretji odstavek 11.a člena ZP-1. Glede na to, da je bil prekrškovni organ obveščen o zavrženju kazenske ovadbe dne 19. 9. 2016, je šele od tedaj dalje začel teči petdnevni rok iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 in je imel vse do dne 24. 9. 2016 čas podati predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Njegov predlog, vložen dne 21. 9. 2016, zato ne predstavlja prepoznega predloga in ga je sodišče prve stopnje nezakonito zavrglo kot prepoznega. Rok iz 113.a člena ZP-1 je instrukcijske narave, začel pa je teči šele z dnem 19. 9. 2016, ko je prekrškovni organ na podlagi tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 izvedel, da se sme začeti postopek o prekršku, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker je vložena v storilčevo škodo, predlaga ugotovitev kršitve 113.a člena v zvezi z 11.a členom ZP-1, ki je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa, ne da bi vanj tudi vsebinsko poseglo.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo kršitelju, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Na podlagi prvega odstavka 113.a člena ZP-1 mora prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ob obravnavi historičnega dogodka in vprašanju obstoja kaznivega dejanja oziroma prekrška je razmerje med njima podano v 11.a členu ZP-1, po katerem se v primeru, da je bila zoper storilca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ali zaradi takega dejanja zoper njega teče kazenski postopek, na podlagi tretjega odstavka omenjenega člena postopek o prekršku ne more začeti, če se je začel, pa se prekine in se ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan. V tem času zastaranje pregona zaradi prekrška ne teče in se nadaljuje po pravnomočnosti odločitve iz drugega odstavka 11.a člena ZP-1 (pravnomočna ustavitev kazenskega postopka za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, izdaja pravnomočne oprostilne sodbe, pravnomočno zavrnjen ali zavržen obtožni akt oziroma zavrženje kazenske ovadbe).

5Iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da je storilec M. L. dne 10. 9. 2016 povzročil prometno nesrečo na avtocesti A5 iz smeri Lenarta proti Cerkvenjaku, ob preizkusu alkoholiziranosti pa je bilo ugotovljeno, da ima 0,85 mg/l alkohola v litru izdihanega zraka, kar je več od dovoljenega. O prometni nesreči so policisti Postaje prometne policije Maribor (v nadaljevanju PPP Maribor) obvestili okrožno državno tožilko, ki je podala usmeritve, da policisti podajo kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 324. členu KZ-1, vozniško dovoljenje pa vzamejo po 137. členu ZKP. V nadaljevanju je prišlo do naslednji procesnih dejanj:

- dne 12. 9. 2016 so policisti PPP Maribor na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru poslali kazensko ovadbo zoper Mateja Lipaija, zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1,

- dne 15. 9. 2016 je okrožni državni tožilec s sklepom Kt/16766/2016 navedeno kazensko ovadbo zavrgel in dne 21. 9. 2016 vrnil storilcu vozniško dovoljenje,

- dne 19. 9. 2016 je tožilčev sklep o zavrženju kazenske ovadbe prejel prekrškovni organ PPP Maribor,

- dne 21. 9. 2016 je prekrškovni organ PPP Maribor podal na sodišče obdolžilni predlog, skupaj s predlogom za začasni odvzem vozniškega dovoljenja,

- dne 22. 9. 2016 je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom PR 669/2016 zavrglo navedeni predlog PPP Maribor z obrazložitvijo, da je PPP Maribor kot prekrškovni organ obravnavani predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja podal po poteku petdnevnega roka iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1, saj je ta začel teči dne 10. 9. 2016, ko je bil ugotovljen utemeljen sum, da je storilec kršil določbo 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP,

- dne 12. 10. 2016 je Višje sodišče v Mariboru s sklepom PRp 163/2016 zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

6Zahteva za varstvo zakonitosti v prvem delu obrazložitve izpostavlja vprašanje narave roka iz 113.a člena ZP-1, pri čemer Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da ne gre za prekluziven rok. Zgolj jezikovna razlaga navedene zakonske določbe, ki sta jo uporabili sodišči nižjih stopenj in v tej posledici šteli predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja za prepoznega, je preozka in predstavlja zgolj besedni pomen zakonske določbe, ki resda je z besedoslovnimi in stilističnimi pravili jezika navidezno popolnoma jasen: ob upoštevanju vseh pogojev iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 ima prekrškovni organ na voljo pet dni, da sodišču predlaga začasen odvzem vozniškega dovoljenja. Vendar pa obravnava tega člena zahteva tudi namensko razlago in brez dvoma je namen tako kratkega roka v pospešitvi postopka odločanja o predlogu in zagotovitvi časovne sorazmernosti odvzema vozniškega dovoljenja kot posega v človekovo pravico do gibanja in drugih posledic (zaposlitev, družinske obveznosti, povezane z vožnjo ipd.)(1), predvsem pa se s tako kratkim rokom na drugi strani zagotavlja varnost premoženja in ostalih udeležencev cestnega prometa, saj tako kratek rok nalaga obveznost prekrškovnemu organu, da čimprej izloči iz cestnega prometa storilca najtežjih cestnoprometnih prekrškov. Iz tega razloga zato ni mogoče zaključiti, da prekoračenje petdnevnega roka iz 113.a člena ZP-1 več ne dosega namena, ki ga je zasledoval zakonodajalec, saj bi to vodilo v razlago, da zgolj zaradi poteka petdnevnega roka storilec najtežjih cestnoprometnih prekrškov za družbo ni več nevaren in ni potrebe po njegovi omejitvi oziroma izločitvi iz cestnega prometa, kar ob odsotnosti namenske ne bi vzdržalo niti logične presoje. Prav tako ni možno spregledati vsebinskega pogoja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1, po katerem mora za vložitev predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obstajati utemeljen sum storitve najtežjega cestnoprometnega prekrška, zato bi bilo tudi vsebinsko nelogično stališče, da bi bil zgolj s pretekom petdnevnega roka omajan oziroma ovržen tudi utemeljen sum storitve takega prekrška.

7Takšno razlago utrjuje tudi ugotovitev, da v ZP-1 nikjer niso določene negativne posledice v primeru prekoračitve petdnevnega roka iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 s strani prekrškovnega organa in torej njegovi prekluzivni učinki niso nikjer opredeljeni. Širše gledano je možno izpeljati primerjavo prekrškovnega organa s položajem državnega tožilca v kazenskem postopku. Na podlagi drugega odstavka 184. člena ZKP sicer mora po končani preiskavi državni tožilec v petnajstih dneh predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da odstopa od pregona. Vendar pa je navedeni rok instrukcijske narave, zato njegova zamuda nima za državnega tožilca nobenih procesnih posledic, sodišče pa vložene obtožnice ali predloga za dopolnitev preiskave ne more zavreči kot prepoznega, četudi državni tožilec predhodno ni predlagal podaljšanja tega petnajstdnevnega roka. Seveda pa je pri vlaganju obtožnega akta državni tožilec omejen z zakonsko dopustnim rokom za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se izteče z zastaranjem kazenskega pregona. Primerjava prekrškovnega organa in državnega tožilca pokaže tudi, da gre v obeh primerih za zastopnika državnih oziroma širših družbenih interesov, pri obravnavi najtežjih cestnoprometnih prekrškov pa je eden izmed poglavitnih ciljev že omenjena možnost policije kot prekrškovnega organa, da na podlagi 113.a člena ZP-1 takšnega storilca čimprej izloči iz cestnega prometa. Navsezadnje je potrebno poudariti tudi ureditev in pomen prekluzivnih rokov po ZP-1 (na primer rokov za vložitev pravnih sredstev, kot sta zahteva za sodno varstvo ali pritožba), ki so nepodaljšljivi, teh pa ni mogoče enačiti z naravo petdnevnega roka iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1, ki za prekrškovni organ predstavlja rok, določen za opravo določenega procesnega dejanja, in s potekom katerega ne nastopijo prekluzivni učinki v smislu izgube pravice, kar je značilnost zakonsko določenih prekluzivnih rokov.

8Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca tudi v drugem delu obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti in na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj napačno šteli, od katerega trenutka dalje je začel teči obravnavani petdnevni rok iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1. Obravnava prometnih nesreč predstavlja enega najbolj tipičnih primerov prepletanja kazenskega in prekrškovnega postopka. Zakonodajalec je razmerja med prekrški in kaznivimi dejanji v takih primerih uredil na dva načina: v tretjem odstavku 56. člena KZ-1 z vštevanjem globe, odvzema prostosti ali druge sankcije, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška. V primeru, kot je obravnavani, ko je torej vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, pa določba tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 preprečuje začetek oziroma nadaljevanje postopka o prekršku, dokler postopek v zvezi s kaznivim dejanjem ni pravnomočno končan. Takšna ureditev nedvomno daje absolutno prednost obravnavi kaznivega dejanja pred prekrškom in morebitna procesna dejanja prekrškovnega postopka do pravnomočno končanega kazenskega postopka ne morejo učinkovati. Iz prekrškovnega spisa je razvidno, da je prišlo do prometne nesreče dne 10. 9. 2016, kot prekrškovni organ jo je obravnavala Postaja prometne policije Maribor in že od začetka je na podlagi usmeritev okrožne državne tožilke z namenom raziskovanja kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1 postopek vodila izključno po določbah ZKP, ne pa ZP-1. Okrožni državni tožilec je dne 15. 9. 2016 izdal sklep o zavrženju vložene kazenske ovadbe, vendar je bil o tem prekrškovni organ seznanjen šele z dnem njegovega prejema, to pa je dne 19. 9. 2016. Šele od tega dne dalje je bil prekrškovni organ seznanjen, da ni možnosti za nadaljevanje in dokončanje kazenskega postopka, istočasno pa se je šele od tega dne dalje lahko začel prekrškovni postopek, kar pomeni, da so tudi roki iz ZP-1 pričeli teči šele od tega dne, t.j. 19. 9. 2016, dalje. V konkretnem primeru to pomeni, da je prekrškovni organ prvič šele tega dne lahko vložil predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja na podlagi prvega odstavka 113.a člena ZP-1, petdnevni procesni rok za vložitev takega predloga pa se je iztekel šele dne 24. 9. 2016. Na podlagi navedenega je bil predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, vložen dne 21. 9. 2016, pravočasen, in petdnevni (procesni) rok za njegovo vložitev ni iztekel že dne 15. 9. 2016, kar sta napačno presodili sodišči obeh nižjih stopenj, temveč šele dne 24. 9. 2016. Čeprav drži stališče sodišč obeh nižjih stopenj, da je prekrškovni organ že dne 10. 9. 2016 vedel za obravnavani prekršek in identiteto storilca, ima vrhovni državni tožilec prav, ko jima očita spregled absolutne prednosti kazenskega postopka pred prekrškovnim na podlagi 11.a člena ZP-1. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča bi stališči sodišč obeh nižjih stopenj z neupoštevanjem določbe 11.a člena ZP-1 lahko pripeljala do situacije, da bi prekrškovni organi iz previdnosti vlagali obdolžilne predloge s predlogi za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, sočasno pa podali še kazenske ovadbe, kar bi bilo v nasprotju z ciljem in namenom 11.a člena ZP-1, ki je zagotovo v tem, da se težja kriminalna količina, zaobjeta s kaznivim dejanjem, obravnava učinkovito, predvsem pa v primerjavi s prekrškom prednostno.

C.

9Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbo 113.a člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 11.a člena ZP-1. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilca, je Vrhovno sodišče uveljavljano kršitev zakona le ugotovilo in v pravnomočen sklep ni poseglo (drugi odstavke 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

----

(1) Uvodna pojasnila Zakona o prekrških-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 123.