VSRS Sklep I Ips 55009/2013-404

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 350,00 EUR odmerjeno sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7. aprila 2016 odločilo, da se predlog obsojenega L. V. za oprostitev plačila sodne takse kot nedovoljen zavrže. Višje sodišče je s sklepom z dne 19. maja 2016 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočen sklep so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe kazenskega zakona in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču so predlagali naj razveljavi sklep višjega sodišča in odloči, da se predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi. Podrejeno pa predlagajo, da naj Vrhovno sodišče sklep višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v odločanje pred spremenjenim senatom.

3Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) navedel, da izpodbijani sklep ni odločba, s katero se je končal kazenski postopek, temveč gre za tako imenovano drugo odločbo. Vlagatelji zahteve niso izkazali in tudi z ničemer konkretizirali zakonskega pogoja iz prvega odstavka 420. člena ZKP, da bi bilo mogoče v tej zadevi od Vrhovega sodišča RS pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, kot nedovoljeno.

4Obsojenec in zagovorniki so se o odgovoru državnega tožilca pisno izjavili.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena, zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Sklep, s katerim je sodišče zavrglo predlog obsojenca za oprostitev plačila sodne takse je druga odločba, saj je bil izdan po končanem kazenskem postopku, v katerem je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 55009/2013 z dne 6. 5. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 55009/2013 z dne 5. 9. 2014 spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je bila izrečena kazen štiri leta zapora. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega in pritožbenega postopka. Stroški kazenskega postopka so tudi sodna taksa, ki je bila obsojencu odmerjena v zvezi s sodbama sodišč prve in druge stopnje v višini 1.200,00 EUR.

6Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je obsojenec na podlagi plačilnega naloga z dne 2. 3. 2016 podal predlog za oprostitev plačila sodne takse, kar je utemeljil s priloženo dokumentacijo in trdil, da so se mu znatno poslabšale materialne razmere od izreka sodbe in da so tako izpolnjeni pogoji za odločitev po četrtem odstavku 95. člena ZKP. Menijo, da je sodišče obsojencu s pozivom na plačilo sodne takse postavilo nov rok za izpolnitev obveznosti, ki mu daje možnost, da predlaga oprostitev ali obročno plačilo obveznosti v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek. Ne strinjajo se z razlogi sodišč prve in druge stopnje, da se četrti odstavek 95. člena ZKP ne razteza na že pravnomočno razsojene zadeve, ko pa je prav namen te določbe poseči v že razsojene zadeve v zvezi s plačilom stroškov kazenskega postopka, če se po pravnomočnosti sodb pojavijo razlogi, ki dovoljujejo spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka, če se pojavijo okoliščine, zaradi katerih je potrebno obsojenca ali oprostiti plačila stroškov postopka ali pa obročno plačilo le-teh.

7V pravnomočnem sklepu je ugotovljeno, da je obsojenec nalog za plačilo sodne takse, ki mu je omogočal vložitev ugovora (pravnega sredstva po zakonu o sodnih taksah) prejel dne 12. 1. 2015, da je vložil ugovor in da je okrožno sodišče s sklepom z dne 24. 4. 2015 predlog kot neutemeljen zavrnilo. V pravnomočnem sklepu je tudi pojasnjeno, da dopis obsojencu z dne 2. 3. 2016 ni nov plačilni nalog za plačilo sodne takse, v katerem bi mu bil na novo določen rok za plačilo in s tem tudi novi rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse. V dopisu z dne 2. 3. 2016, ki se nahaja na listovni številki 796 spisa, sodišče obsojenca poziva, da v roku osmih dni predloži potrdilo o plačani sodni taksi, ker bo le-ta drugače prisilno izterjana. Ker tako vložniki izhajajo iz napačne predpostavke, da je sodišče obsojencu poslalo nov plačili nalog, s svojimi navedbami ne odpirajo nobenega pomembnega pravnega vprašanja in ne uveljavljajo kršitve določb četrtega odstavka 95. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki z navedbami v zahtevi o kršitvi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP pogojev po prvem odstavku 420. člena ZKP niso izkazali in jih po presoji Vrhovnega sodišča z navedbami v zahtevi tudi ne izpostavljajo.

8Enako velja za navedbe, da je podana bistvena kršitev odločb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v senatu višjega sodišča kot predsednica senata sodelovala višja sodnica A. B., ki je sodelovala tudi v senatu, ki je odločal o pritožbi obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje v isti kazenski zadevi na seji dne 25. 9. 2014. Zagovorniki menijo, da je podan za višjo sodnico A. B. izločitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, po katerem sodnik ne sme sodelovati pri odločanju v isti zadevi, pri kateri je že sodeloval pri izdaji odločbe.

9Ker je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je pri odločanju sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen iz razloga po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP takrat, če je sodnik sodeloval v isti kazenski zadevi pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovorniki z navedbami tudi ne odpirajo nobenega pomembnega pravnega vprašanja. Zatrjevani izločitveni razlog je podan le takrat, kadar bi sodil isti sodnik v isti zadevi in o isti odločbi v različnih funkcijah, naprej kot sodnik, ki je izdal odločbo (ali sodeloval pri njeni izdaji) nato pa kot sodnik, ki bi odločal o pravnem sredstvu zoper to isto odločbo.

10Vložniki v nadaljevanju zahteve problematizirajo sodelovanje sodniškega pripravnika B. C. kot zapisnikarja pri odločanju višjega sodišča o pritožbi. Navajajo, da je B. C. obsojenčev osebni prijatelj in njegova poročna priča. Po oceni vložnikov zahteve sodelovanje take osebe kot zapisnikarja brez dvoma vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti in se je bil zato na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP dolžan izločiti. Navajajo, da je na seji dne 19. 5. 2016 B. C. povedal za razmerje do obsojenca in predlagal svojo izločitev iz postopka, vendar o izločitvi ni bilo odločeno (niti ni bila napravljena zaznamba na zapisnik).

11Prvi odstavek 44. člena ZKP določa, da se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov smiselno uporabljajo tudi za državne tožilce in osebe, ki so po zakonu o državnem tožilstvu upravičene zastopati državnega tožilca v postopku, zapisnikarja, tolmača in strokovnjake ali pa izvedence, ki ni zanje določeno kaj drugega (251. člen). Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZKP o izločitvi zapisnikarjev, tolmačev, strokovnjakov in izvedencev odloča senat, predsednik senata ali sodnik. Zagovorniki z navedbami zatrjujejo, da je bil podan izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je kot zapisnikar v senatu sodelovala oseba, ki je v takšnem razmerju do obsojenca, da se vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti. Gre za tako imenovani odklonilni izločitveni razlog. Ali ta razlog obstaja je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi glede na okoliščine primera, torej ali obstajajo subjektivne okoliščine na strani tistega, ki predlaga svojo izločitev, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost ali pa že objektivni test pokaže, da gre za takšna dejstva oziroma okoliščine, ki bi pri vsakem razumnem človeku vzbudili dvom o nepristranskosti. Subjektivne in objektivne okoliščine morajo biti podprte s konkretnimi okoliščinami, iz katerih je mogoč sklep, da so podane v konkretnem primeru pri zapisnikarju, okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Vložniki zahteve navajajo, da presoja ni bila opravljena, da senat ni odločil, ali so podani razlogi za izločitev zapisnikarja. V primeru, da sodišče ne odloči ali so podani razlogi za izločitev zapisnikarja iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP in v zvezi s tretjim odstavkom 44. člena ZKP. Lahko gre za kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa jih Vrhovno sodišče upošteva le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vložnik zahteve mora v takšnem primeru izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Vložniki zahteve le zatrjujejo, da je v senatu kot zapisnikar sodelovala oseba, ki naj bi bila obsojenčev osebni prijatelj in njegova poročna priča (o čemer niso predložili dokazila), ter ocenjujejo, da sodelovanje take osebe brez dvoma vzbuja dvom o njegovi pristranskosti. Konkretnih dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo, da so podane subjektivne okoliščine ali pa objektivne okoliščine na strani zapisnikarja, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, vložniki niso navedli. Vložniki tudi niso utemeljili, da je sodelovanje osebe, ki naj bi bila v prijateljskem razmerju do obsojenca, vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Le s splošnimi navedbami, da je obstajal izločitveni razlog, in da sodišče o izločitvi zapisnikarja ni odločilo, zagovorniki vpliva zatrjevane kršitve procesnega zakona niso obrazložili in niso obrazložili vpliva na zakonitost sodne odločbe. Ker zagovorniki vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa niso pojasnili, odgovor na izpostavljeno vprašanje ne more vplivati na izid postopka, saj Vrhovno sodišče tega očitka ni moglo vsebinsko obravnavati, ampak ugotavlja, da zagovorniki z navedbami ne izpostavljajo pravno pomembnega vprašanja, ki ga Vrhovno sodišče obravnava po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tako imenovano drugo odločbo.

C.

12Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

13Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je skladno s tarifnimi številkami 7114 in 7151 Zakona o sodnih taksah odmerilo sodno takso, ki jo je obsojenec dolžan plačati v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom.