VSRS Sklep X Ips 37/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-1598/2015-6 (09.142-01) z dne 18. 11. 2015. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ v ponovnem postopku tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 7.172,18 EUR. Odločeno je bilo, da mora biti razlika med odmerjeno dohodnino in plačanimi akontacijami v višini 4. 202,06 EUR plačana v tridesetih dneh od dneva vročitve odločbe, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške davčnega postopka, pritožba zoper sklep pa ne zadrži njegove izvršitve. Tožena stranka je z odločbo št. DT-499-01-1637/2015-3 z dne 26. 2. 2016 zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka (v nadaljevanju: revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot navaja uvodoma, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da pri odmeri dohodnine upošteva stroške za delo v tujini (prevoz in malico), olajšavo za vzdrževane družinske člane ter posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante. Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in številnih kasnejših odločbah).

5Revident dovoljenost revizije utemeljuje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.(1)

6V tej zvezi revident v II. delu revizije, naslovljenem ?Dovoljenost revizije? kot pomembno navaja vprašanje, ?ali davčni zavezanec, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2) po datumu 31. 7. tekočega leta za pretekla leta, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti - uveljavljanje stroškov v zvezi z delom, uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane ter uveljavljanje posebne olajšave za čezmejne delovne migrante (5. odstavek 113. člena ZDoh-2 za postopke odmere dohodnine za leta pred letom 2014)?. Revident navaja, da je od rešitve tega vprašanja, glede katerega je sodna praksa sodišč prve stopnje in davčnega organa neenotna, odvisna usoda preko šest tisoč delovnih migrantov, ki zaradi nepriznavanja navedenih ugodnosti plačujejo visoke in nerealne davčne obveznosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenim ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker to ni pravno pomembno po vsebini zadeve. Revident je očitno spregledal, da je vsebina obravnavane zadeve drugačna kot izhaja iz postavljenega vprašanja in v reviziji zmotno povzema argumentacijo iz ?zadeve A.?, ki jo uvodoma navaja kot ?vzorčno?. V obravnavani zadevi dohodnina za leto 2009 (in ne 2012 oziroma celo 2013, 2014 kot navaja na določenih mestih) ni bila odmerjena na podlagi revidentove davčne napovedi na podlagi samoprijave po 63. členu ZDavP-2, temveč je bila revidentu po uradni dolžnosti izdana odmerna odločba na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal davčni organ. Kljub pozivu davčnega organa namreč revident davčne napovedi ni vložil. Zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane in prevoza v zvezi z delom v tujini in posebno olajšavo za čezmejne delovne migrante pa je revident uveljavljal v pritožbi zoper to odmerno odločbo in ne v davčni napovedi na podlagi samoprijave, ki naj bi jo vložil 8. 4. 2015, kot se navaja v reviziji, a je, kot je bilo že navedeno, ni vložil. Posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, kar tudi izpostavlja v reviziji, pa revident sploh ni uveljavljal. Revident ne more izkazati pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem vprašanja, ki se nanaša na vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave, ker je on ni vložil. Nenazadnje pa tudi ne zahtevati odgovora na vprašanje, povezano z uveljavljanjem posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, ker tega v postopku sploh ni uveljavljal. Po presoji Vrhovnega sodišča pa kot pomembnega pravnega vprašanja v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom ni mogoče šteti revidentovih navedb, podanih v okviru razlogov za utemeljenost revizije, ker revident pomembnega pravnega vprašanja s tem v zvezi ne konkretizira.

8Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

9Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) V zvezi s tem prim. tudi stališče Ustavnega sodišča v 14. točki obrazložitve odločbe Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009.