USRS sklep I U 1479/2016

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je na podlagi napotila stečajnega sodišča iz sklepa o preizkusu terjatev z dne 27. 7. 2015 pri Okrožnem sodišču v Kopru vložila tožbo zaradi ugotovitve neobstoja prednostne terjatve v višini 2.005,08 EUR. S sklepom št. Pg ... z dne 14. 9. 2016 se je Okrožno sodišče v Kopru izreklo za stvarno nepristojno in tožbo odstopilo v reševanje tukajšnjemu sodišču.

2Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 2.005,08 EUR iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki pa je bila s strani stečajnega dolžnika poplačana 10. 10. 2014. Davčni organ je samovoljno, enostransko in brez vsakršne podlage s plačanimi prispevki po REK obrazcih zapiral terjatve iz naslova neplačanega DDV, kar pa bi bila v stečajnem postopku navadna terjatev. Sodišče naj zato ugotovi, da navedena prednostna terjatev ne obstoji, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka v priglašeni višini.

3Tožba ni dovoljena.

4Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče samo, če tako določa zakon. Predmet (rednega) upravnega spora je torej upravni akt, kot ga določa zakon v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To pomeni, da ima posameznik, ki je z upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, možnost sodnega varstva v upravnem sporu. Iz navedenega tako izhaja, da mora biti stranki najprej v upravnem postopku izdan in vročen (dokončni) upravni akt, zoper katerega lahko nato vloži tožbo pri naslovnem sodišču.

5V konkretnem primeru tožeča stranka ne vlaga tožbe zoper upravni akt, ampak od sodišča zahteva ugotovitev neobstoja prednostne terjatve, ki jo je v stečajni postopek priglasila tožena stranka. Takšen zahtevek oziroma tožbeni predlog v upravnem sporu glede na zgoraj obrazloženo ni mogoč. Te možnosti ne dajejo niti določbe 314. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se uporabljajo v primeru, če je v stečajnem postopku prerekana terjatev za plačilo davkov ali prispevkov. Tudi v tem primeru nastopi sodna pristojnost šele po tem, ko je o terjatvi dokončno odločeno s strani pristojnega davčnega organa. Kar za konkretni primer pomeni, da mora biti s strani pristojnih davčnih organov najprej dokončno odločeno o spornem upoštevanju pravil vrstnega reda pri poplačilu odprtih davčnih obveznosti, od katerega je odvisno, ali ima prijavljena terjatev položaj (odprte) prednostne terjatve, kot se ugotavlja v tožbi, ali ne.

6Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost. Sodišče je zato tožbo zavrglo za podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

7Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.