USRS sodba I U 417/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančni urad Ljubljana je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo davčnega postopka, ki je bil končan z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT610-2395/2009-15-0803-27 z dne 8. 9. 2011.

2V obrazložitvi sklepa davčni organ povzame vsebino predloga za obnovo postopka ter na tej podlagi in na podlagi podatkov davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb pri družbi A. d.o.o. za leto 2008, opravljenega pri prevzemni družbi B. d.o.o. kot univerzalni pravni naslednici ugotavlja, da se v tem postopku ni odločalo o neposrednih pravnih koristih tožnika, temveč o obveznostih kontrolirane pravne osebe, ta pa je bila v postopku zastopana po svojem zakonitem zastopniku. Ker tožnik ni izkazal pravnega interesa je o predlogu za obnovo postopka odločeno, kot izhaja iz izreka.

3Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev je po presoji pritožbenega organa skladna z določbami določbah 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerih mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu, preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Enako kot davčni organ prve stopnje ugotavlja, da se je postopka, na katerega se predlog nanaša, kot stranka udeleževala prevzemna družba B. d.o.o. Glede na dejstvo, da je tožnik kot družbenik in direktor pravne osebe A. d.o.o. le-to v času inšpekcijskega postopka pripojil k drugi družbi, kar je imelo za posledico njen izbris iz sodnega registra in prenehanje njegovih pooblastil kot direktorja in družbenika z dnem 4. 1. 2011, odločba v inšpekcijskem postopku pa je bila izdana 8. 9. 2011, tožnika tudi ni šteti za osebo, ki bi se kot stranka morala udeleževati postopka, pa ji ta možnost ni bila dana in s tem za upravičeno osebo po določbah 267. člena ZUP. Inšpecirano obdobje (2008) na navedeno ne vpliva, dejstvo je, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, s čemer so tožniku prenehala tudi vsa pooblastila za zastopanje.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, dopustitev obnove, oziroma podrejeno, njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

5Tožena stranka je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 pri zavezancu za davek A. d.o.o. izdala odločbo z dne 8. 9. 2011, ki jo je vročila pravnemu nasledniku B. d.o.o., ne pa tudi tožniku kot stranskemu udeležencu. Odločbo je tožniku posredoval C.C., zakoniti zastopnik prevzemne družbe dne 5. 3. 2015. Z odločbo se dodatno odmeri davek od dohodkov pravnih oseb za kontrolirano obdobje v znesku 718.124,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožniku, ki je bil v inšpeciranem obdobju direktor pravne osebe A. d.o.o. bi odločba morala biti vročena, saj se njegova odgovornost kot direktorja družbe kaže tako v odškodninski, kazenski in prekrškovni odgovornosti, eventualni postopki pa praviloma temeljijo na ugotovitvah in listinah davčnega organa. Z obravnavanim postopanjem je poseženo v pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Stališče tožene stranke, da tožnik ne more biti udeleženec inšpekcijskega postopka in nima pravnega interesa zgolj zato, ker v času izdaje odločbe ni bil več direktor stranke postopka, je preozko in neutemeljeno, saj je treba pravni interes presojati z upoštevanjem obdobja, na katero se nadzor nanaša. Tako bi ob stališču tožene stranke tožnik imel pravni interes in bil udeležen v postopku, kolikor bi bil v času inšpekcijskega nadzora še vedno direktor davčnega zavezanca. Jasno je torej, da tožniku ni zagotovljeno enako varstvo pravic, kot bi jih imel v tem primeru.

6V obravnavani zadevi je tako sporno, ali mora imeti fizična oseba, ki je bila v času, za katerega se opravlja inšpekcijski nadzor, odgovorna oseba pravne osebe, pa pri pravni osebi nima več statusa odgovorne osebe v času izdaje odločbe, v davčnem postopku položaj stranskega udeleženca. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in če jo v upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v davčnem postopku. Pravna korist je opredeljena v 43. členu ZUP. Izpolnitev davčne obveznosti je temeljna obveznost davčnega zavezanca, ki je navadno tudi plačnik davka. Kolikor davčni organ ugotovi nepravilnosti pri odtegnitvi davčnih bremen davčnega zavezanca, naloži plačilo in globo le-te ne le davčnemu zavezancu, ampak tudi njegovi odgovorni osebe, v obravnavanem primeru tožniku.

7Pravice, obveznosti in odgovornosti direktorja pravne osebe določa kazenska in civilna zakonodaja. Njihova odgovornost s prenehanjem pooblastil ne preneha, zaradi česar ima tožnik pravni interes biti stranka v postopku, ki se nanaša na obdobje opravljanja funkcije. Pri tem je poudariti, da je bilo direktorju družbe prevzemnice sodelovanje v postopku omogočeno, čeprav za poslovanje družbe v inšpeciranem obdobju ni niti kazensko niti civilno odgovoren. Pravna korist tožnika pa je izkazana z njegovo udeležbo v kazenskem postopku, ki se vodi pod opr. št. IV Kpr ..., ki še ni pravnomočno končan, njegov izid pa bo nedvomno vplival na tožnikove pravice in pravne koristi.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9Tožba ni utemeljena.

10Po določbah 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka poleg osebe, ki ima položaj stranke, tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist kar pomeni, da je neposredno odvisna od odločitve o pravici in obveznosti stranke v konkretnem upravnem postopku.

11Kot v zvezi s pritožbenimi navedbami pravilno poudari tožena stranka, ima v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora položaj stranke davčni zavezanec, torej oseba, zoper katero teče postopek, to je oseba, o katere pravici ali obveznosti se v konkretnem upravnem postopku odloča. V obravnavanem primeru gre za postopek inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.o.o. ter s tem za odločanje o pravicah in obveznostih te družbe oziroma prevzemne družbe B. d.o.o. kot njene univerzalne pravne naslednice. Gre torej za odločanje o obveznosti pravne osebe, ki lahko dejanja v postopku opravlja le po svojem zakonitem zastopniku – direktorju. Po prevzemu inšpecirane pravne osebe se je direktor prevzemne družbe torej postopka udeleževal kot zakoniti zastopnik stranke, zato so navedbe o njegovi udeležbi oziroma o položaju, ki bi ga v postopku ob ohranitvi funkcije imel tožnik, brezpredmetne.

12V vsebinskem pogledu pa ni spora o tem, da se z odločbo z dne 8. 9. 201, na katero se predlog za obnovo nanaša, dodatno odmerja in nalaga v plačilo davek od dohodka pravnih oseb, torej samostojna davčna obveznost pravne osebe, ki (niti posredno) ne vpliva na pravice ali obveznosti tožnika. Tožbene navedbe o načinu plačila z odločbo naloženega davka so neskladne z določbami materialnega zakona (Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb) in procesnega zakona (ZDavP-2), saj ne gre za odločanje o obveznosti družbe kot plačnice davka iz naslova davčnega odtegljaja. Položaja tožnika kot stranskega udeleženca v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pa po presoji sodišča tudi ne utemeljuje dejstvo, da je tožnik kot direktor družbe v inšpeciranem obdobju odgovoren za zakonitost njenega poslovanja, niti njegova „udeležba“ v kazenskem postopku. Pravna korist, ki jo (pavšalno) zatrjuje tožnik, namreč ni neposredna, saj kazensko sodišče ni vezano na odločbo davčnega organa niti na dejanske ugotovitve, s katerimi je utemeljena. Zatrjevanih kršitev določb procesnega zakona sodišče po navedenem ne ugotavlja, prav tako pa ne sledi očitkom, da sta mu bili z izpodbijano odločitvijo oziroma z ravnanjem davčnih organov kršeni ustavni pravici do izjave in do učinkovite obrambe pravic.

13Sodišče se po navedenem strinja s presojo, da tožnik ni izkazal, da bi v postopku moral biti udeležen kot stranski udeleženec in torej obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP. To pa hkrati pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba in da je z izpodbijanim sklepom predlog kot tak zavržen skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

15Ker so dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.