VSK sklep Cpg 297/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da sodna praksa dovoljuje, da sodišče dovoli družbeniku izstop iz družbe, istočasno pa se lahko družbi naloži tudi obveznost izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža. Zato je zahtevek tožeče stranke na izplačilo denarnega zneska pravi dajatveni zahtevek, ki mu je mogoče ugoditi skupaj s posebnim izpolnitvenim rokom iz petega odstavka 502. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1 ter ga nikakor ni mogoče šteti kot ugotovitvenega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka odtujuje določeno (relevantno) premoženje. Primera, ko družba dejansko opušča svojo dejavnost, ni mogoče opredeliti za normalno komercialno tveganje, na katero mora računati vsak družbenik v družbi. Tožena stranka prodaja svoje ladje in poslovne deleže v odvisnih družbah v skupini, kar pomeni, da bo v bodoče podjetje posameznih družb generiralo manjši denarni tok, ki ne bo omogočal poplačila obstoječih obveznosti skupine S. Tožena stranka bo svojo dejavnost razprodala, kupnino pa porabila za vzdrževanje tekoče likvidnosti. Tekočo likvidnost bi morala tožena stranka izvajati z rednim poslovanjem in tožeča stranka pričakuje, da iz takšnega načina poslovanja tožene stranke ne bo poplačala svoje denarne terjatve. Da bi bila lahko tožeča stranka poplačana iz obstoječega premoženja tožene stranke, bi morala tožena stranka premoženje obdržati. Tožena stranka ni izkazala, da tekoče likvidnosti ne more izvajati z rednim poslovanje in da mora zato prodajati osnovna sredstva. S strani tožene stranke priloženega grafa B. je razvidno, da se gibanje voznin in najemnin v letu 2016 občutno popravlja. V letu 2016 se je ta indeks močno zvečal. Optimistične napovedi iz poslovnega načrta za leto 2016 so celo presežene in ni prav nobene potrebe po dezinvestiranju tožene stranke v takšni obliki kot jo izvaja tožena stranka. To dezinvestiranje je v nasprotju s poslovnim načrtom za leto 2016. Tožena stranka prodaja ladje N., No. in P., ki so novejše ladje, kar je nerazumno in škodljivo. Tožena stranka ni pojasnila kakršnihkoli drugih ukrepov racionalizacije poslovanja, kot je npr. zmanjševanje plač vodstvenim delavcem ali zmanjševanje drugih stroškov. Napovedi slabega poslovanja ter dodatne odtujitve premoženja so se zgodile takoj po naroku za glavno obravnavo (6.5.2016) na katerem je sodišče prve stopnje podalo svoje videnje zadeve. Iz poslovnega načrta je razvidno, da se bo izguba pri družbi G. krila iz prenesenih dobičkov preteklih let, ostale družbe v skupini pa naj bi poslovale z dobičkom. Kljub povečanju voznin za približno 40% naj bi se izguba povečala za 800%, kar ne vzdrži resne presoje. Neizkazane so tudi trditve tožene stranke, da naj bi mesečno primanjkovalo okrog 1,5 mio ameriških dolarjev. Tožena stranka očitno izvaja dejansko likvidacijo družbe, zato je izdaja začasne odredbe potrebna. Tožena stranka skuša z večinskim družbenikom ravnati tako, da se dokončno razvrednoti vrednost poslovnega deleža tožeče stranke v toženi stranki. Večinski družbenik je udeležen tudi pri posredniških komisijah pri zaključevanju ladjarskih pogodb in prodaji ladij. Da tožena stranka prodaja tri novejše ladje izhaja iz določene spletne strani, katero prilogo tožeča stranka prilaga k obravnavani pritožbi. Tožena stranka je na skupščini 26.9.2016 prejela sklep, da se odsvoji 90% delež tožene stranke v družbi Gp. Pte. Ltd..

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Tožeča stranka v predmetni pravdi uveljavlja zoper toženo stranko dve terjatvi: sodni izstop iz družbe (nedenarna terjatev) in plačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža po stanju ob izstopu (denarna terjatev v višini preko 51 mio. EUR). Izplačilo vrednosti poslovnega deleža je pravna posledica izstopa družbenika iz družbe. Poslovni delež družbenika preneha z izstopom iz družbe na podlagi pravnomočne sodbe o izstopu (peti odstavek 502. člena ZGD-1), zato se vrednost poslovnega deleža oceni na dan izstopa (ki je pri sodnem izstopu dan pravnomočne sodbe o izstopu). To pa v konkretnem primeru pomeni, da je treba denarno terjatev, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka šteti kot terjatev, ki bo tožeči stranki šele nastala. Do pravnomočne (obsodilne) sodbe o izstopu tožnika iz družbe (tožene stranke), namreč terjatev do izplačila ocenjene vrednosti poslovnega deleža (poslovni delež preneha s pravnomočno sodbo o izstopu) še ne obstoji.

6Tožeča stranka je v konkretnem primeru predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki ji bo zoper upnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), upoštevaje ob tem, da je kot verjetno izkazala (ker je izkazala verjetnost nedenarne terjatve, od katere je neposredno odvisen nastanek denarne terjatve), da ji bo takšna terjatev zoper toženo stranko nastala. To pa pomeni, da v konkretnem primeru sploh ne gre za zavarovanje nedenarne terjatve (oblikovalnega zahtevka za izstop iz družbe), saj je tudi več kot očitno, da niso izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kar pa zadeva okoliščino neznatne škode zaradi izdane začasne odredbe (tretji odstavek 270. člena in tretji odstavek 272. člena ZIZ), pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (česa obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da tožeča stranka ni izkazala, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

7Glede na to, da je treba vrednost poslovnega deleža ocenjevati na dan izstopa (dan pravnomočne sodbe o izstopu), pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka glede višine (bodoče) denarne terjatve (katere zavarovanje predlaga z začasno odredbo) v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni podala nobenih konkretnih okoliščin (zgolj iz tožbe z dne 18.7.2013 izhaja, da tožeča stranka uveljavlja iz tega naslova plačilo zneska preko 51 mio. EUR), razen tega, da je v predlogu za zavarovanje opredelila vrednost spora na znesek 201.000,00 EUR. To pa lahko pomeni (glede na časovni razmak od vložitve tožbe), da je tožeča stranka v predlogu zavarovanja ocenila vrednost svoje (bodoče) denarne terjatve zgolj na omenjeni nižji znesek, na kar upravičeno opozarja tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Že iz tega razloga ni mogoče brez resnih zadržkov slediti pritožbeni kritiki, ki izhaja iz okoliščine, da je tožeča stranka uspela z verjetnostjo izkazati svojo izredno visoko denarno terjatev v višini preko 51 mio. EUR.

8Ne glede na to, pa se pritožbeno sodišče pridružuje prepričljivi in argumentirani oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v konkretnem postopku zavarovanja ni uspela izkazati pogoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ; to je, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev denarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Za izkaz ter nevarnosti je potrebno, da dolžnik aktivno deluje v smeri onemogočenja ali oteževanja izterjave verjetne (tudi bodoče) denarne terjatve upnika, pri čemer je ključno razpolaganje dolžnika v takšni meri, da eventualno preostalo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika.

9Vsi ti pogoji pa tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni, upoštevaje ob tem tudi, da odtujitev premoženja, pri kateri ni razloga za dvom o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta ob transakciji, ne opravičuje izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (česar obravnavana pritožba ne uspe izpodbiti), da se s prodajo premoženja tožene stranke vrednost premoženja tožene stranke ne zmanjšuje, ampak premoženje spreminja le obliko, vse z namenom, da tožena stranka z dezinvestiranjem (kot relevantnim ukrepom finančnega prestrukturiranja) zagotavlja finančno likvidnost za izpolnjevanje svojih denarnih obveznosti do upnikov, zlasti do bank kreditodajalk. Tožeča stranka v tej zvezi tudi ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da toženi stranki v letu 2016 že finančni prihodki iz redne dejavnosti (ladijske voznine, najemnine) zadoščajo za redno in pravočasno izpolnjevanje zapadlih obveznosti (1) (zlasti velikih obveznosti do bank, ki imajo svoje terjatve zavarovane tudi z ladijskimi hipotekami). Tožeča stranka torej nikakor ni uspela izkazati, da tožena stranka nima nobenih likvidnostnih težav in da z nepotrebnim prodajanjem posamičnega premoženja izčrpava podjetje (z namenom, da bo onemogočila ali otežila izterjavo denarne terjatve tožeče stranke). Po drugi strani pa je iz zbranega procesnega gradiva (podanega v okviru postopka zavarovanja) mogoče z ustrezno stopnjo verjetnosti sklepati, da tožena stranka izvaja dezinvestiranje kot nujen ukrep v smeri, da se zagotovi, da postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna (3. točka 15. člena v zvezi z 11. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). V konkretnem primeru pa je mogoče proces dezinvestiranja šteti tudi v okvir (predvidenega) tekočega poslovanja tožene stranke v poslovnem letu 2016, in sicer v smeri pridobivanja svežih tekočih likvidnih sredstev za poplačilo zapadlih obveznosti do upnikov. Tožeča stranka namreč z ničemer ni uspela ovreči dokazno podprte navedbe tožene stranke, da gredo likvidna sredstva iz prodanega premoženja zgolj za poplačevanje upnikov, zlasti treh bank kreditodajalk, in sicer tudi v smeri izboljšanja položaja tožene stranke v razmerju do bank kreditodajalk (zagotovitev moratorija in boljših kreditnih pogojev v nadaljevanju). Nenazadnje (kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje) že iz poslovnega poročila tožene stranke za poslovno leto 2016 jasno izhaja, da če bo med letom prišlo do težav z zagotavljanjem likvidnosti v skupini S., bodo pristojni organi tožene stranke upravičeni izvesti tudi določene ukrepe v smeri reprogramiranja posojil, prodaje nekaterih starejših ladij in nepremičnin ob stalni racionalizaciji poslovanja. V tej zvezi je treba upoštevati tudi besedilo iz letnega poročila za leto 2015, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da pričakovanja za leto 2016 niso optimistična in da se bodo ukrepi za zagotovitev plačilne sposobnosti prilagajali sproti, upoštevaje konkretne okoliščine primera.

10Iz teh razlogov je zato sodišče prve stopnje povsem upravičeno ocenilo, da tožeča stranka vendarle ni izkazala, da tožena stranka prodaja določeno premoženje, ker želi s tem onemogočiti ali otežiti izterjavo omenjene denarne terjatve tožeče stranke. V zvezi s prodanim premoženjem je treba vendarle upoštevati tudi, da je tožena stranka prodala štiri ladje za ceno starega železa, nepremičnina (vila ob morju) pa predstavlja nepotrebno premoženje. Po drugi strani pa že iz predloga za izdajo začasne odredbe jasno izhaja, da ima tožena stranka v lasti 100% poslovni delež v družbi hčerki Ge. (ta hči pa ima 100% poslovni delež v družbi L. Compani Limited) in večinski delež v družbi P. d.o.o., spričo česar eventualna prodaja 90% deleža v družbi Gp. Pte. Ltd. (ki se izvaja v smeri dezinvestiranja zaradi poplačila upnikov, zlasti zaradi preurejanja bančnih kreditov) nikakor ne pomeni, da tožena stranka izvaja pravzaprav likvidacijski postopek. Ta navedba (kot tudi, da hoče tožena stranka s takšnim postopanjem razvrednotiti vrednost poslovnega deleža tožeče stranke) v pritožbi pa je tudi prepozna in pravno neupoštevna pritožbena novota, pri čemer pa je tudi jasno, da bi morala biti v postopku likvidacije (če bi se hotel postopek uspešno zaključiti) poplačana tudi eventualna denarna terjatev tožeče stranke. Prav tako je treba upoštevati (kar kaže, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ), da tožeča stranka sploh ni izkazala, da je omenjeno preostalo premoženje (ki ga tožena stranka ne prodaja in nič ne kaže, da ga ima namen prodati) takšne vrednosti, da ne bo zadostovalo za poplačilo denarne terjatve tožeče stranke (ki jo v postopku zavarovanja v višini 51 mio. EUR niti ni izkazala). Poleg tega pa tožeča stranka ni izkazala, da bo tožena stranka svojo osnovno dejavnost razprodala, kupnino pa porabila za vzdrževanje tekoče likvidnosti. Iz konsolidiranega letnega poročila za leto 2015 (priloga A 137), na katerega se nenazadnje v predlogu za zavarovanje sklicuje sama tožeča stranka, je namreč jasno razvidno, da je tožena stranka relativno velika koncerenska pomorska družba, ki zaposluje številne ladje (lastne in najete) v prosti in linijski plovbi po celem svetu, pri čemer zaposluje tudi 45 delavcev, njena sredstva pa znašajo preko 300 mio. EUR, prihodki od prodaje pa so preko 78 mio. EUR.

11Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka vendarle izkazala, da odprodaja določeno premoženje zaradi zagotavljanja potrebne likvidnosti (denarni tok iz redne dejavnosti ji ne omogoča pokritja vseh mesečnih denarnih izdatkov), pri čemer niti dvig pomorskega indeksa voznin BDI v letu 2016 ne more zagotoviti toženi stranki pozitivnega tekočega poslovanja (upoštevaje ob tem tudi povprečne vrednosti tega indeksa v prvih devetih mesecih 2016 in primerjavo podatkov povprečja tega indeksa s povprečjem v preteklih letih, na kar upravičeno v odgovoru na pritožbo opozarja tožena stranka).

12Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka v tej zadevi se pridrži za končno odločbo.

----------------------------------------------------

Op. št. 1: V tej zvezi tožeča stranke ni uspela nikakor izpodbiti izkazane trditve toženke, da za pokrivanje teh obveznosti potrebuje skupina S. mesečno velika denarna sredstva in ji primanjkujejo ta sredstva za pokritje teh obveznosti v višini skoraj 1,5 mio. USD.