VSL sodba I Cpg 168/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 11.123,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za odločitev so relevantna naslednja dejstva: tožeča stranka je svojemu delavcu 5.11.2012 izredno odpovedala delovno razmerje, ker ga od 29.9.2012 ni bilo na delo, čeprav je bil po odločbi imenovanega zdravnika tožene stranke z dne 27.9.2012 od tedaj dalje za delo zmožen; s sodbo III Ps 3298/2012 je bila odločba (v delu, iz katere izhaja, da je bil delavec od 29.9.2012 dalje zmožen za delo) odpravljena in hkrati ugotovljeno, da je bil delavec zaradi bolezni začasno nezmožen za delo od 29.9.2012 do 18.12.2013 (sporno obdobje); s pravnomočno sodbo I Pd 16699/2012 z dne 7.2.2014 je bila ugotovljena nezakonita odpoved delovnega razmerja in zato le-ta razveljavljena, tožeča stranka pa je pravnomočno sodbo izvršila tako, da je delavcu 26.3.2014 plačala 13.642,14 EUR, od tega za sporno obdobje vtoževani znesek.

6Ker je bilo s pravnomočno sodbo III Ps 3298/2012 ugotovljeno, da je bil delavec v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, tožeča stranka od tožene zahteva povračilo (refundacijo) izplačanega nadomestila, čemur tožena stranka nasprotuje z navedbami, da delavec ni delal zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ne zaradi bolezni.

7Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Ni namreč mogoče pritrditi razlagi, da je zavarovanec, ki mu je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, po odpovedi - ne glede na zdravstveno stanje - odsoten z dela iz razlogov na strani delodajalca, še manj, da je bil v spornem obdobju primarni razlog delavčeve odsotnosti nezakonito prenehanje delovnega razmerja in ne bolezen.

8Predvsem ne gre spregledati, da je bila delavcu pogodba o zaposlitvi (nezakonito) odpovedana zaradi odločbe s strani tožene stranke imenovanega zdravnika z dne 27.9.2012, s katero je bilo ugotovljeno, da naj bi bil delavec v spornem obdobju zmožen za delo. Tožeča stranka je na podlagi te odločbe v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 111. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) delavcu pogodbo o zaposlitvi odpovedala, sporna odločba pa je bila kasneje odpravljena ravno v delu, iz katerega izhaja, da je bil delavec od 29.9.2012 dalje zmožen za delo. S sodbo sodbo III Ps 3298/2012 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil delavec začasno nezmožen za delo od 29.9.2012 do 18.12.2013 zaradi bolezni (in ne morebiti iz drugih razlogov). Delavec je bil torej odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo in ne zaradi (nezakonite) odpovedi s strani tožeče stranke, kot to zmotno ponavlja pritožnik.

9Pravnomočna sodba I Pd 1699/2012 predstavlja pravno podlago za vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj, saj je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in zato razveljavljena. To pa pomeni, da je zmotno stališče pritožnika, da ni mogoče vzpostaviti delovnega razmerja za nazaj in da delodajalec ne more v takem primeru zahtevati povračilo po določbi 137. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodilo na podlagi citirane sodne odločbe, kot to zmotno navaja pritožnik, pač pa na zakonski podlagi, konkretno na podlagi določbe 137. člena ZDR-1, kar je tudi izrecno obrazloženo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Odveč so zato pritožbena ponavljanja, da sodba I Pd 1699/2012 z dne 7.2.2014 na konkretni spor ne more vplivati. Drži sicer, da je bila izdana v individualnem delovnem sporu v zvezi z ureditvijo medsebojnih spornih razmerij med delavcem in delodajalcem (tožečo stranko), toda s tem, ko je tožeča stranka sodbo izvršila, je pridobila pravice na podlagi zakona (137. člen ZDR-1 in 28. in 29. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; ZZVZZ). Citirana sodna odločba ureja razmerje med tožečo stranko in delavcem ter določa, za katero obdobje je sodišče z oblikovalno sodbo vzpostavilo delovno razmerje za nazaj. V trenutku, ko se po sodbi vzpostavi delovno razmerje za nazaj, pa mora delodajalec vplačati tudi zaostale plače v višini bruto plače oziroma v višini nadomestil plač za čas bolniškega staleža. Od tako dobljenih bruto nadomestil plača in odvede prispevke in davke ter delavcu izplača neto nadomestilo plače (upoštevajoč morebitna nadomestila, ki jih je delavec prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja od zavoda za zaposlovanje za sporni čas). Ko delodajalec vzpostavi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za nazaj, vplača prispevke za toženo stranko. Tako se izkaže, da za sporno obdobje, ko je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, tudi delodajalec pridobi (za nazaj) pravice zahtevati povračilo nadomestil za čas bolniške odsotnosti tožene stranke (prim. I Cpg 420/2015).

11Gre torej za z zakonom določen povračilni zahtevek delodajalca, dokazno breme o plačilu nadomestila iz 137. člena ZDR-1 za sporno obdobje in da obstajajo razlogi za bolniški stalež v tem obdobju, pa je na tožeči stranki. Slednja je oboje dokazala. Tožena stranka bi zoper ta zahtevek lahko uveljavljala določene ugovore (da ni šlo za nezmožnost za delo, da je delavec v spornem obdobju prejemal nadomestila iz naslova brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja od zavoda za zaposlovanje) vendar drugih ugovorov kot to, da je za odsotnost z dela odgovorna tožeča stranka, ki je delovno razmerje odpovedala nezakonito, ni podala ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi. V pritožbi se sicer sklicuje na sodno prakso, po kateri odločitev v delovnem sporu o (ne)upravičeni odsotnosti z dela ni odvisna od predhodne odločitve o tej pravici oziroma da je začasna nezmožnost za delo odločilno dejstvo za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, pri čemer do tega nadomestila ni upravičena oseba, ki ni v delovnem razmerju, vendar v pritožbi citirana sodna praksa za konkreten spor ni uporabljiva, saj obravnava drugačna dejanska in pravna vprašanja (konkretno: šlo je za ugotavljanje opravičenega razloga za odsotnost z dela in s tem povezanimi pravicami iz delovnega razmerja).

12Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).