VSL sodba II Cpg 1278/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 127070/2015 z dne 23. 10. 2015 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa v plačilo naložilo 156,00 EUR stroškov izvršilnega postopka tožene stranke, v 8 dneh z obrestno posledico.

2Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vračilo 1.229,69 EUR, za katerega naj bi bila tožena stranka obogatena, ker je tožeči stranki izstavila račun z 22% DDV, čeprav je bila med strankama dogovorjena obrnjena davčna obveznost.(1) Ugotovilo je namreč, da so določbe Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) kogentne narave, zato dogovori strank glede uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti niso možni. Trditve tožeče stranke, da naj bi bila z računom, v katerem je bil obračunan tudi DDV, zaračunana pomožna dela v gradbeništvu, kar je podlaga za obračunavanje DDV po t.i. obrnjeni davčni obveznosti, pa sodišče prve stopnje kot ni upoštevalo, ker jo je podala prepozno (v drugi pripravljalni vlogi).

8Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je v prvi pripravljalni vlogi res navedla, da gre za dogovorjeno obrnjeno obveznost plačila DDV, čeprav je v resnici šlo za obligatorno zakonsko obveznost plačila DDV, to pa zato, ker je pooblaščenec zmotno menil, da gre za situacijo iz točke c) 76.a člena ZDDV-1 in ne točke a) istega člena. Nadalje trdi, da je tožena stranka na to odgovorila, da ne gre za obrnjeno davčno obveznost, da je pravilno obračunala DDV in izstavila pravilno fakturo ter da ni neopravičeno obogatena, ker je davek plačala FURS-u. Zato naj bi tožeča stranka na to odgovorila skladno s tretjim odstavkom 452. člena ZPP(2) in ni bila prekludirana. Sodišče prve stopnje je z napačno uporabo 452. člen ZPP bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

9Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje procesna pravila 452. člena ZPP pravilno uporabilo in v pravico tožeče stranke do obravnavanja ni poseglo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz dopolnitve tožbe, vložene po odstopu zadeve v pravdni postopek (red. št. 7, list. št. 21 spisa), izhaja, da je tožeča stranka obrnjeno obveznost plačila DDV res utemeljevala na dogovoru med pravdnima strankama in uveljavljala, da je tožena stranka kljub dogovoru sporni račun št. 118 izdala povečan za DDV. Trditve v drugi pripravljalni vlogi, da je bil račun izstavljen za pomožna dela v gradbeništvu, pa ni mogoče šteti kot odgovora na ugovorne trditve tožene stranke, da obrnjena davčna stopnja ni bila dogovorjena in da tožeča stranka za to ni predložila nobenega dokaza. Zato bi tožeča stranka pravno pomembni dejstvi, in sicer 1. da je bil račun izdan za pomožna dela v gradbeništvu, in 2. da se za ta dela uporablja obrnjena davčna obveznost na podlagi zakona, skladno s 451. členom ZPP morala navesti že v tožbi.

10Pritožnica nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je sklicevalo na 3. in 5. člen ZDDV-1.(3) Vendar glede na ugotovitev, da avtonomni dogovori o uporabi obrnjene davčne obveznosti niso dovoljeni, sodišče 76.a člena ZDDV-1 ni moglo uporabiti, saj za to v ugotovljenem dejanskem stanju ni imelo podlage. Sodišče prve stopnje je zato tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

11Pritožba je torej neutemeljena in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Pri uporabi mehanizma obrnjene davčne obveznosti je kupec blaga oziroma prejemnik storitve tisti, ki mora obračunati in plačati DDV. Dobavitelj od opravljene dobave ne obračuna DDV, na računu pa mora navesti, da je dobava blaga ali opravljena storitev predmet obrnjene davčne obveznosti (navedba »Obrnjena davčna obveznost«).

Op. št. (2): Ta določa: Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo.

Op. št. (3): Člena dajeta pravno podlago za obračunavanje DDV po „običajnem mehanizmu,“ za storitve od katerekoli dejavnosti.