VSL sklep II Cp 3025/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150745/2014 z dne 10. 11. 2014 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki plačati 748,82 EUR stroškov s pripadki.

2Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

Meni, da je v razlogih sodbe nasprotje. Sodišče najprej navede, da je toženka pogodbo kršila in je sporna teža kršitve, v nadaljevanju pa zaključi, da kršitve ni bilo. Razlogi sodbe o teži kršitve so v nasprotju s trditveno podlago strank in vsebino pogodbe o štipendiranju. To predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za kršitev pogodbe in teža kršitve so za odločitev nerelevantni. Ker je šlo pri izobraževanju v A. za isto stopnjo, takšno izobraževanje ne more biti skladno z namenom pogodbe. Med strankama ni bilo dogovorjeno, da vsebino njunega pogodbenega razmerja predstavlja le pisna pogodba. Sodišče je spregledalo navedbe tožnika o tem, da je bilo med strankama doseženo soglasje volj o tem, da mora zaposlitev po zaključenem študiju trajati neprekinjeno dve leti, kar izhaja tudi iz dejstev ugotovljenih v dokaznem postopku. Toženka je sama trdila, da je z dopisom 1. 6. 2007 tožnika zaprosila za odlog njene obveznosti po 6. alineji 6. člena pogodbe. Čeprav tožnik tega dopisa ni prejel, je v postopku opozoril, da vsebina dopisa kaže, da se je toženka zavedala, da mora biti po poteku roka za izpolnitev te obveznosti samozaposlena neprekinjeno dve leti. Zavedala se je, da prekinitev zaposlitve pomeni ravnanje, ki ni skladno z njeno pogodbeno obveznostjo. Tudi sama je navedla, da se v primeru, da ji študij ne bi bil odobren, zanj ne bi odločila. To kaže, da sta bili stranki soglasni, da bo morala toženka štipendijo vrniti, če brez soglasja tožnika prekine samozaposlitev pred potekom dveh let. Opozarja tudi na izpovedbo toženke iz katere po prepričanju tožnika izhaja, da je vedela, da mora biti zaposlitev neprekinjena. Tudi priče so potrdile, da je bilo vsem štipendistom jasno, da je obveznost zaposlitve neprekinjena. O tem se toženka nikoli ni pozanimala pri tožniku, čeprav je to možnost imela. Vztraja, da se je zavedala, da ji podaljšanje roka ni bilo odobreno, saj ni niti poklicala, niti pisala ali se kako drugače prepričala o tem, ali ji bo rok podaljšan. Drugačna ugotovitev sodišča je zmotna. Tožnik je toženki vedno odgovoril pisno in to v relativno kratkem roku (prej kot v enem mesecu). To velja tudi za prvi odlog. Pri njem je do soglasja volj prišlo že z dopisom in ne šele s podpisom aneksa. Iz dejstva, da toženka odgovora tožnika ni prejela, ni mogoče sklepati, da ji bo odlog odobren. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo in je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dokazna ocena pa tudi ni skladna z 8. členom ZPP, saj bi moralo poleg dopisa z dne 1. 6. 2007 oceniti tudi izpovedbe prič, nato pa ugotoviti, da so pogodbena določila jasna, da razlage ne potrebujejo in da je bilo tudi toženki samoumevno, da je njena obveznost neprekinjena in da za drugačen način rabi soglasje. Določba šeste alineje 6. člena za stranki pogodbe ni bila sporna ali nejasna. Obema je bilo jasno, da se je toženka dolžna zaposliti najkasneje do 10. 11. 2006 in ostati zaposlena dve leti. Razlaga takih določil pa je v nasprotju z 82. in 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsebino pogodbene določbe bi moralo sodišče ugotoviti na podlagi primarnega pravnega pravila iz prvega odstavka 82. člena OZ. V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. V nasprotju z navedbami strank je zahteva, da bi moral tožnik obrazložiti, zakaj neprekinjenost zaposlitve šteje za relevantno. Teže kršitve, kot kriterija za razdor pogodbe, nobena od strank ni izpostavljala, ne izhaja pa niti iz pogodbe. Sodišče ob tem, ko navede, da določbe o odlogu v pogodbi ni našlo, spregleda, da sta stranki z naknadnimi sporazumi urejali svoje razmerje drugače, kot je bilo sprva urejeno s pogodbo ter 10. člen pogodbe, ki takšno možnost daje. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je zaključilo, da je obstajala dokaj velika možnost, da toženkin dopis ni prispel do naslovnika. V nadaljevanju to podrobneje obrazloži. V sodbi ne obrazloži, na podlagi česa se zdi sodišču sprejemljivo, da je obveznost zaposlitve izpolnjena v času vložitve tožbe. Spregleda, da do dneva razdrtja pogodbe obveznost ni bila izpolnjena. V nadaljevanju se tožnik opredeli tudi do stališč, ki jih sodišče zavzame v zvezi z po njegovi oceni nerelevantnimi dejstvi, saj kažejo na zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pojasni, kaj je zasledoval z dopisom z dne 23. 3. 2010. Toženki je dvakrat dodelil dodaten rok za izpolnitev obveznosti in je zato tudi ob uporabi določb OZ, izpolnil vse predpostavke za razdor pogodbe. V dopisu z dne 23. 3. 2010 je jasno izražena volja po razdoru pogodbe. Neobrazložen je odstop od sodne prakse. Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati tudi trditve tožnika o kršitvi druge alineje 6. člena pogodbe o štipendiranju, saj je tožnik v drugi pripravljalni vlogi navedel, da je zaradi toženkine kršitve pridobil pravico do razdora pogodbe tudi zaradi te kršitve. Sodišče, ki teh trditev ni obravnavalo, je storilo kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi odločitev o zastaranju zahtevka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

Glede ugovora zastaranja

5Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da njegova terjatev, ki ima podlago v zatrjevani kršitvi obveznosti po šesti alineji 6. člena Pogodbe o štipendiranju (v nadaljevanju: pogodba), ni zastarala.

6Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Za začetek zastaranja je torej odločilen trenutek, ko je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev. Upnik pa pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti takrat, ko ta dospe. V kolikor je za izpolnitev določen rok, se to zgodi s potekom roka (289. člen OZ).

7V konkretnem primeru sta pogodbeni stranki rok za izpolnitev obveznosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti iz šeste alineje 6. člena določili s pogodbo in sicer v 9. členu. Ta se glasi:

„Če štipendist po uspešno končanem študiju ne izpolni pogodbene obveznosti iz šeste alineje 6. člena, mora povrniti revalorizirano vrednost v skladu s sedemnajstim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev poslovanja (v nadaljevanju SPP). Če štipendist ne vrne dolžnega zneska v roku iz prejšnjega odstavka, je dolžan poleg osnovnega zneska plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva izteka roka plačila do dejanskega plačila.“

Čeprav iz povzetega besedila 9. člena ni povsem jasno, ali se pogodba glede roka za izpolnitev sklicuje na rok določen v sedemnajstem odstavku 3. člena SPP,(1) ki je naveden v prejšnjem stavku (torej ne v prejšnjem odstavku) ali na rok določen v drugem odstavku 8. člena pogodbe(2) (ki bi sicer lahko bil prejšnji odstavek, a gre za drug člen), to v konkretnem primeru na presojo ugovora zastaranja ne vpliva. Zahtevek namreč v nobenem primeru ni zastaran. Ob upoštevanja dvoletnega izpolnitvenega roka iz SPP, ki bi začel teči (najprej) dve leti po trenutku, ko je toženka prekinila samozaposlitev (prekinila jo 14. 8. 2007), je tožnikova terjatev dospela 15. 8. 2011. Takrat je začel teči tudi zastaralni rok petih let, ki se do vložitve predloga za izvršbo dne 7. 11. 2014 še ni iztekel. Ob upoštevanju enoletnega izpolnitvenega roka po drugem odstavku 8. člena, na katerega se sklicuje tožnik, pa je njegova terjatev dospela v enem letu po razdrtju pogodbe. Tudi, če bi tožnik sklenjeno pogodbo razdrl takoj, ko je izvedel za kršitev pogodbe (to je 8. 6. 2009), bi njegova terjatev dospela najprej 9. 6. 2010 in se zato zastaralni rok petih let tudi v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo še ni iztekel.

8Odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki ima podlago v zastaranju, je zato nepravilna.

Glede kršitve obveznosti zaposlitve v RS

9Šesta alineja 6. člena Pogodbe o štipendiranju z dne 11. 12. 2002 se glasi:

„Štipendist se zavezuje, da se bo po uspešno končanem študiju zaposlil v Sloveniji pri delodajalcu s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji v okviru njegove registrirane oziroma dovoljene dejavnosti vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, o čemer bo štipenditorju predložil dokazilo v treh mesecih po zaključku izobraževanja.“

10Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka v času študija štipendijo prejemala dve leti in da se je po njegovem zaključku 1. 12. 2006 samozaposlila v Sloveniji. Tožnik toženki v zvezi z začetkom zaposlitve tudi ničesar ne očita. Kršitev pogodbene obveznosti, ki sta jo pogodbeni stranki zapisali v zgoraj povzeti 6. alineji 6. člena, vidi v dejstvu, da je toženka svojo samozaposlitev prekinila pred potekom dveh let. Trdi, da je bilo neprekinjeno trajanje zaposlitve dogovorjeno(3) in da sta imeli pravdni stranki ob sklepanju pogodbe to v mislih. Drugačna razlaga pogodbe bi bila po tožnikovih trditvah v nasprotju z dogovorom in njuno skupno voljo,(4) toženka se je takšne pogodbene obveznosti zavedala in je bilo med njima nesporno, da je obveznost treba izvršiti brez prekinitve.(5) Tega, da se je toženka 1. 12. 2009 v Sloveniji ponovno samozaposlila in je dvoletno obdobje zaposlitve dosegla pred vložitvijo tožbe, tožnik ne šteje za pravilno izpolnitev.

Toženka pa je menila, da je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, saj v pogodbi (niti v SPP) ni določeno, da mora obdobje zaposlitve trajati dve leti brez prekinitve, ampak je določeno le, da mora trajati najmanj toliko časa, kolikor je štipendist prejemal štipendijo.

11Med pravdnima strankama je bilo torej sporno, ali je bila toženka na podlagi šeste alineje 6. člena pogodbe dolžna dvoletno zaposlitev v Republiki Sloveniji opraviti v neprekinjenem trajanju ali pa je bilo s to določbo dogovorjeno le (skupno) minimalno trajanje zaposlitve. Ker sta po povedanem pravdni stranki določilu pogodbe, to je šesti alineji 6. člena, v teku te pravde pripisali različen pomen, gre za sporno določilo, ki ga je zato treba razlagati upoštevajoč razlagalno metodo, ki jo določa drugi odstavek 82. člena OZ. Ta določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Stališče pritožnika, da konkretne pogodbene določbe sploh ni treba razlagati, ker je jasna,(6) je zato zmotno.

12Pritožbeno sodišče pa pritožniku pritrjuje, da je sodišče prve stopnje drugi odstavek 82. člena OZ zmotno uporabilo.

13Glede na to, da je OZ v drugem odstavku 82. člena (enako kot pred njim veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih – glej drugi odstavek 99. člena) za razlago sprejel pravilo, ki je izraz subjektivno-objektivne koncepcije, je pri razlagi treba poleg pomena uporabljenih izrazov (to je izražene volje) in načel obligacijskega prava, upoštevati (če okoliščine konkretnega primera to omogočajo) tudi namen pogodbenikov (pravo voljo strank).(7) Pri tem bo pravno relevantna le dejanska skupna volja.(8) Ta, če je ugotovljena, namreč kaže, da si je po sklenitvi pogodbe ena od strank premislila in išče oporo za to v uporabi (sporne) določbe tako kot se ta glasi, ali pa kot se lahko razlaga jezikovno in z drugimi razlagami. Spremenjena volja pa ne more biti podlaga za presojo medsebojnih pravic in obveznosti, niti ni skladna s splošnimi načeli obligacijskega prava.(9)

14Sodišče prve stopnje tega, kakšna je bila (skupna) pogodbena volja (pogodbenih) strank, čeprav je tožnik za to ponudil ustrezne trditve,(10) zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 82.člena OZ, ni ugotavljalo. Dejansko stanje je v tem delu zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

15Pritožbeno sodišče je pritožbi zato ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljavilo. Ker je sodišče prve stopnje dokazni postopek že izvedlo, je glede na naravo stvari in okoliščine primera smotrno, da pomanjkljivosti v pogledu dejanskega stanja odpravi sodišče prve stopnje in o zadevi nato ponovno odloči.

16Nima pa pritožbeno sodišče nobenih pomislekov v to, da sicer z uporabo jezikovne razlage, pa tudi sistematične in logične, ni mogoče priti do zaključka kot ga ponuja pritožnik. Iz določila šeste alineje 6. člena tako izhaja le to, da bi morala toženka pogodbeno obveznost zaposlitve v RS (začeti) izpolnjevati najkasneje v treh mesecih po zaključku izobraževanja in da bi zaposlitev morala trajati dve leti, ne pa tudi to, da bi morala trajati neprekinjeno. Obveznost neprekinjene zaposlitve ne izhaja niti iz 11. člena pogodbe, saj ta določba daje tožniku le možnost, da štipendista iz določenega razloga oprosti obveznosti vračanja štipendije, nič pa ne govori o vsebini kršitve po 6. alineji 6. odstavka. Tudi argument tožnika, da obveznost ne more biti odložena v nedoločeno prihodnost, ne pretehta. V primeru, da stranki roka za izpolnitev ne določita, se uporabi zakonsko pravilo (289. člen OZ).

17Pritožbeno sodišče, zaradi usmeritev za delo v ponovljenem postopku opozarja še na to, da bo moralo sodišče poleg kršitve po 6. alineji 6. člena pogodbe obravnavati tudi kršitev po 2. alineji 6. člena. Drži sicer, da tožnik zahtevka ni izrecno utemeljeval s to kršitvijo, je pa za takšno presojo ponudil trditveno podlago, ki obsega tako trditve o tem, kdaj naj bi toženka obveznost kršila,(11) kot trditve o (pogodbeni) pravni podlagi.(12) Ker je sodišče dolžno zahtevek presojati po vseh možnih podlagah oziroma ni vezano na tisto, ki jo ponudi stranka, to zadošča. Bo pa moralo, glede na to, da ta očitek doslej niti ni bil jasno izpostavljen, toženki omogočiti, da se o njem izjavi.

18O ostalih pritožbenih očitkih, ki na odločitev niso vplivali, se pritožbeno sodišče ne izreka (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo končni odločbi.

-------------

Op. št. (1): Po sedemnajstem odstavku 3. člena SPP je štipendist dolžan povrniti revalorizirano vrednost štipendije praviloma najkasneje v obdobju, enakem tistemu, v katerem jo je prejemal, začenši najkasneje dve leti po zaposlitvi oziroma tri leta po končanem študiju.

Op. št. (2): Po drugem odstavku 8. člena Pogodbe mora štipendist v primeru razdora pogodbe povrniti celoten znesek prejete štipendije v revalorizirani vrednosti v enem letu po njenem razdrtju.

Op. št. (3): Glej navedbe v zadnjem odstavku druge pripravljalne vloge, list. št. 68.

Op. št. (4): Glej navedbe v tretji pripravljalni vlogi (list. št. 78, tretji odstavek).

Op. št. (5): Glej navedbe v tretji pripravljalni vlogi (list. št. 79, točka II, tretji in četrti odstavek).

Op. št. (6): Tudi morebiti jasna določba je, če ji stranki pripišeta različen pomen, sporna.

Op. št. (7): Strohsack, Obligacijska razmerja, ČZ UL, 1988, stran 178. Glej tudi F. Testen, Razlaga pogodbe-uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten, 2003, št. 3.

Op. št. (8): Če sodišče ugotovi, da v resnici skupne volje sploh ni bilo, bo obveljala izjavljena volja.

Op. št. (9): F. Testen, Razlaga pogodbe – uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten, 2003, št. 3.

Op. št. (10): Tožnik je tako trdil, da je bila volja obeh strank takšna, da je morala biti obveznost zaposlitve izpolnjena brez prekinitve (glej točko 10), navedel pa je tudi konkretne okoliščine, ki po njegovem prepričanju to potrjujejo. V pritožbi izpostavlja dejstvo, da je toženka z dopisom dne 1. 6. 2007 prosila za ponoven odlog obveznosti; da je navedla, da na izobraževanje ne bi šla, če bi vedela, da ji tožnik odloga ne bi odobril; da je sama izpovedala, da se je zavedala, da mora za pogodbi nasprotna ravnanja imeti soglasje tožnika in je zato znova zaprosila za odložitev izpolnitve.

Op. št. (11): Tako med drugim navede, da ga toženka ni obvestila, da bo podiplomski študij zaključila šele v letu 2006, čeprav je to vedela že v letu 2005, kar ocenjuje za okoliščino, ki je bistvenega pomena za izvajanje pogodbe; da je toženka šele v dopisu z dne 30. 3. 2010 prvič navedla, da je bila v obdobju od 14. 8. 2007 do 13. 8. 2008 ter 1. 9. 2008 do 31. 7. 2009 izbrisana iz razvida samozaposlenih oseb v kulturi, kar prav tako ocenjuje za okoliščino, ki je bistvenega pomena za izvajanje pogodbe; trdi tudi, da ga toženka ni obvestila o prekinitvi zaposlitve, saj dopisa z dne 1. 6. 2007 ni prejel.

Op. št. (12): Glej navedbe v drugi pripravljalni vlogi, točka I, četrti odstavek.