VSRS Sodba VIII Ips 281/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo toženke št. 12302-58/2014-2 z dne 9. 10. 2014 in prvostopenjsko odločbo toženke št. 1233-63/2014-23 z dne 30. 5. 2014 v 1., 5. in 6. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se za določitev prispevka tožnika uporablja tretji odstavek 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS št. 110/04 in naslednji). To pomeni, da je treba ugotoviti vrednost pravnega posla, ne pa tudi plačilno sposobnost tožnika, ker njegovi dohodki ne vplivajo na plačilno zavezo. Sicer bi moral razliko do polne vrednosti storitve plačati drug zavezanec, čeprav slednji nima dodatnih dolžnosti iz naslova pravnega posla. Na ta način je v privilegiranem položaju zavezanec na podlagi pravnega posla.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Z izpodbijanima odločbama je toženka odločila, da prispevek (plačilo) upravičenke A. A. za storitev institucionalnega varstva (oskrbe v domu upokojencev) znaša 368,97 EUR, medtem ko je oproščena plačila te storitve v višini 232,36 EUR (cena storitve je 601,33 EUR). V tem znesku je doplačilo za upravičenko naložila tožniku. Ostali otroci upravičenke so bili oproščeni plačila storitve za upravičenko.

8Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je tožnik upravičenki na podlagi pogodbe o preužitku z dne 17. 3. 2004 dolžan zagotavljati popolno/delno oskrbo na domu in njegova ocenjena mesečna preživninska obveznost do upravičenke znaša 350,00 EUR, čemur tožnik ni oporekal. Zato ga je toženka upoštevala kot zavezanca za prispevek v višini 232,36 EUR, kot znaša oprostitev plačila upravičenke. Ker je prispevek tožnika na podlagi pravnega posla dosegal višino oprostitve plačila storitve upravičenke, so bili ostali otroci upravičenke oziroma zavezanci oproščeni prispevati k plačilu storitve za upravičenko.

9Predmet revizijske presoje je vprašanje, ali je toženka pri določitvi višine doplačila za storitev institucionalnega varstva upravičenke dolžna upoštevati tožnikovo plačilno sposobnost in posledično oprostitev plačila. Po prepričanju toženke je namreč v obravnavanem primeru bistvena vrednost pravnega posla, ne pa tudi plačilna sposobnost tožnika.

10Storitev institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci (prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu, Ur. l. RS št. 54/92 in naslednji - ZSV), razen če center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve (četrti odstavek 100. člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada Republike Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo.

11Drugi stavek tretjega odstavka 18. člena Uredbe res določa, da če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezan upravičencu zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Vendar tudi za zavezance iz tretjega odstavka 18. člena Uredbe, ki plačila storitve ne zmorejo, oprostitev plačila izrecno omogoča četrti odstavek 31. člena Uredbe, ki določa, da lahko center za socialno delo pod pogoji in na način iz prvega in drugega odstavka 31. člena Uredbe določi oprostitev tudi zavezancu iz tretjega odstavka 18. člena Uredbe. Določba 31. člen Uredbe predvideva oprostitev v višjem znesku, kot bi šla sicer upravičencu oziroma zavezancu, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca.

12Navedeno pomeni, da Uredba, pa tudi ZSV kot hierarhično višji pravni akt, izrecno omogočata oprostitev plačila storitev tudi za zavezance, ki imajo preživninsko obveznost do upravičenca na podlagi pravnega posla. Pri tem je v četrtem odstavku 31. člena Uredbe določen pogoj, in sicer da lahko plačnik storitve kot pogoj za izdajo soglasja po prvem odstavku tega člena zahteva, da se zavezanec, ki je na podlagi pravnega posla pridobil lastninsko pravico na nepremičnini upravičenca in se zavezal nuditi upravičencu popolno oskrbo na domu ali plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, z njim dogovori o obsegu in načinu poravnave dolga.

13Pri odločanju o višji oprostitvi center za socialno delo upošteva: premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno (tretji odstavek 31. člena Uredbe). To pomeni, da mora organ odločanja, da bi lahko odločil o višini oprostitve plačila storitve, predhodno ugotavljati preživninsko obveznost in plačilno sposobnost zavezanca.

14Tudi sicer ni utemeljeno stališče toženke, da je pri zavezancih, ki imajo preživninsko obveznost do upravičenca na podlagi pravnega posla, za naložitev plačila storitev odločilno samo dejstvo sklenjenega pravnega posla in njegova višina, ne pa tudi plačilna sposobnost zavezanca. Navedeno stališče toženke ni v skladu z namenom, ki ga zasleduje institut oprostitve plačila, in sicer da zavezanec plača v mejah svoje plačilne sposobnosti. Po 8. točki 2. člena Uredbe je oprostitev plačila storitve znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih Uredbe ne more in ni dolžan plačati. Zavezanec, ki je fizična oseba, ima pravico do oprostitve plačila, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost, in v drugih primerih, ki jih določa Uredba (četrta alineja prvega odstavka 6. člena Uredbe). Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (četrta alineja prvega odstavka 6. člena Uredbe). Določba 16. člena Uredbe določa, da je prispevek k plačilu storitve znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec, glede na svojo plačilno sposobnost oziroma preživninsko obveznost, zmožen in zato tudi dolžan prispevati za plačilo vrednosti opravljene storitve. Prav tako prvi odstavek 18. člena Uredbe predvideva, da je zavezanec, ki je plačilno sposoben, dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost.

15Tožnika k plačilu stroškov sprva oskrbe na domu in nato institucionalnega varstva za upravičenko res zavezuje pogodba o preužitku, vendar to še ne pomeni, da njegova plačilna sposobnost ni pomembna in da nima možnosti zahtevati oprostitve plačila storitev, ki jo omogoča Uredba. Še posebej, ker je v upravnem postopku zatrjeval slabo premoženjsko stanje in nezmožnost plačila naložene storitve. Zato se v tem primeru pri določitvi višine prispevka upošteva tudi njegova plačilna sposobnost. Ni utemeljeno stališče toženke, da je v obravnavanem primeru bistvena samo vrednost pravnega posla, ne pa tudi plačilna sposobnost tožnika. To pomeni, da sta sodišči nižje stopnje utemeljeno odpravili izpodbijani odločbi tudi v tem delu in zadevo v tem obsegu vrnili v ponovno upravno odločanje. Nenazadnje je tudi toženka v izpodbijanih odločbah ugotavljala plačilno sposobnost tožnika in tudi njegov prispevek glede na preživninsko obveznost in obveznosti, ki jih ima na podlagi pogodbe o preužitku.

16Ker preostale revizijske navedbe o tem, kako naj bi ugotavljanje tožnikove plačilne sposobnosti vplivalo na ostale zavezance za plačilo v tem socialnem sporu za presojo niso odločilne, revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

17Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.