VSL Sodba I Cpg 369/2016

I. Pritožbi se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 5.799,48 EUR v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 787.613,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 do plačila, v preostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od 25. 2. 2009 do 5. 3. 2009) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 18.030,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti ali vsaj delno zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet tožbenega zahtevka je povračilo škode iz naslova izgubljenega dobička, ki je tožeči stranki nastala zaradi neutemeljene začasne odredbe. Pravno podlago zahtevka predstavlja 279. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju-ZIZ. Dejansko stanje, ki se nanaša na temelj zahtevka, ni sporno. Na predlog tožene stranke je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom Zg 51/2007 z dne 11. 1. 2008 (tožeči stranki vročen 1.2.2008) izdalo začasno odredbo, s katero je tožeči stranki prepovedalo izdelavo in vsakršno nastopanje na trgu z zdravilom Z. Po vloženem ugovoru tožeče stranke je isto sodišče s sklepom z dne 18. 7. 2008 (tožeči stranki vročen 7. 10. 2008) izdano začasno odredbo razveljavilo. Sklep o razveljavitvi začasne odredbe je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sklepom I Cpg 1095/2008 z dne 12.02. 2009 (tožeči stranki vročen 25.02.2009). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Pritožba poleg uveljavljanja bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, izpodbija zlasti razloge, s katerimi je sodišče zavrnilo ključne ugovore tožene stranke:

- da je tožeča stranka škodo (izgubljeni dobiček) v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso utemeljevala na podlagi referenčnih podatkov iz "obdobja potem" namesto iz "obdobja prej";

- da je obdobje, na katerega se nanaša upoštevani izgubljeni dobiček, predolgo (trinajst namesto osem mesecev);

- da je del odškodninskega zahtevka zastaran,

- da tožbeni zahtevek po višini ni dokazan do dokaznih standardov, ki jih zahtevajo pravila pravdnega postopka;

V zvezi bistveno kršitvijo postopka oziroma kršitvijo ustavnih pravic

5Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo o bistvenih vprašanjih predmetne pravde, in da je razumljivo in z jasnimi argumenti obrazložilo svoje zaključke. Opravilo je celovito presojo vseh relevantnih okoliščin spornega razmerja, svojo odločitev pa je tudi izčrpno obrazložilo. Sodba zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje priznalo določeno tehtnost in razumnost tudi nasprotnim oz. nasprotujočim si argumentom pravdnih strank, ni nejasna ali nerazumljiva. "Izničujoči sklopi argumentacije", kot jih interpretira pritožba, predstavljajo nekorekten poskus trganja posameznih razlogov in stališč prvostopnega sodišča iz konteksta sodbe. Kljub slogovnim posebnostim z razumevanjem in preizkusom ključnih razlogov prvostopnega sodišča ni imela posebnih težav niti pritožnica, saj jih povsem osredotočeno in obrazloženo napada, zato ji pravica do pravnega sredstva v nobenem oziru ni bila okrnjena.

V zvezi z obdobjem "potem" in obdobjem "prej"

6Tožena stranka prvostopnemu sodišču očita, da je brez pomislekov sprejelo kot referenčno merilo za ugotavljanje izgubljenega dobička obdobje "potem", to je obdobje po prenehanju z začasno odredbo odrejene prepovedi proizvodnje in prodaje Z. V celoti naj bi prezrlo jasno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, skladno s katero je pogoj za uspeh z odškodninskim zahtevkom zaradi izgubljenega dobička potrebno primerjati oškodovančeve poslovne in finančne rezultate v obdobju, na katerega se nanaša zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, z obdobjem oškodovančevega poslovanja pred škodnim dogodkom.

7Pri oceni izgubljenega dobička se skladno s tretjim odstavkom 168. člena OZ upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ni bilo mogoče doseči. Zakon torej niti o metodah ugotavljanja izgubljenega dobička niti o izhodišču za njegovo ugotavljanje ne govori, pač pa predstavlja izgubljeni dobiček pravni standard, ki ga mora z vsebino napolniti sodišče v odvisnosti od dejanskih okoliščin primera. Že iz tega razloga nobena metoda ugotavljanja dobička, pa naj je še tako standarizirana in v praksi enotno uveljavljena, ne more predstavljati absolutnega imperativa, ki bi izključeval vse druge možne načine ugotavljanja izgubljenega dobička (če so seveda po svoji naravi primerne). Smisel in pomen pravnega standarda je ravno v tem, da preseže in nadgradi togost in strogost natančnejših in določnejših zakonskih določb, ter da strankam in sodišču ponudi določen maneverski prostor, da se prilagajajo različnim možnim dejanskim okoliščinam. Da je Vrhovno sodišče RS v številnih odločbah, na katere se pritožba sklicuje, zavzelo stališče, da predstavlja prvo izhodišče za ugotavljanje višine izgubljenega dobička, poslovanje oškodovanca iz obdobja pred škodnim dogodkom, je pripisati: 1.) v bistvenih okoliščinah primerljivemu dejanskemu stanju, ki je v vsaki od obravnavanih posamičnih zadevah v največji možni meri napotovalo na uporabo obdobja "prej" kot referenčnega izhodišča; in 2.) odsotnosti kakršnihkoli drugih primernih referenčnih okvirjev (ker stranke drugih možnih in primernih referenčnih podatkov niso niti zatrjevale). Zato se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je okoliščina, da se v judikaturi razpravlja o oškodovančevem poslovanju pred poškodovalčevim škodnim ravnanjem, dejansko nebistvena oziroma naključna, pogojena z okoliščinami konkretne kršitve in dejstvi, na katera se je pri utemeljevanju višine izgubljenega dobička, opiral tožnik. O normalnem poteku poslovanja v hipotetičnem scenariju se vedno sklepa za nazaj. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ne najde kvalitativnih razlik med meriloma obdobja "prej" in obdobja "potem". V obeh primerih je potrebno opraviti projekcijo hipotetičnega scenarija na podlagi resničnih dejanskih podatkov o poslovanju oškodovanca, pri čemer se v prvem primeru opravi projekcija za naprej, v drugem pa za nazaj. Obe referenčni merili pa sta v trenutku, ko jih uporabimo, že preteklost. V načelu torej merilu "obdobje potem" ni kaj očitati; hipotetični izgubljeni dobiček je mogoče na podlagi tega merila izračunati enako dobro (verodostojno) kot na podlagi podatkov o poslovanju iz obdobja prej. Ker je bilo v postopku na prvi stopnji nesporno, da je tožeča stranka s proizvodnjo in prodajo Z. začela le tri mesece pred prejemom začasne odredbe, ki je proizvodnjo in prodajo oziroma vsakršno manipulacijo s tem zdravilom prepovedala za 13 mesecev, dajejo podatki iz daljšega obdobja "potem", ko je ponovno začela s proizvodnjo in trženjem, v konkretnem primeru celo realnejšo sliko hipotetičnega scenarija, saj upoštevajo stabilizacijo poslovanja tožeče stranke z Z., do katere je v času 13 mesecev proizvodnje in prodaje tudi že prišlo. Edini ugovor tožene stranke, da obdobje "potem" oškodovancu dopušča več manipulacije s podatki, ker že ve, da bo tožil, pa je sodišče prve stopnje tudi obrazloženo zavrnilo.

8Ni tudi zanemarljivo, da se je na podatke iz obdobja "potem" tožeča stranka povsem jasno in decidirano sklicevala in nanje opirala svoj izračun izgubljenega dobička že v tožbi. Tožena stranka bi morala tem podatkom konkretizirano ugovarjati bodisi v odgovoru na tožbo bodisi na prvem naroku za glavno obravnavo. Ničesar od navedenega ni storila. Zato je bil pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je bila s svojimi kasnejšimi trditvami, da so bile ogromne razlike med navedenima obdobjema, prepozna (prvi odstavek 286. člena ZPP).

O zastaranju

9Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor (delnega) zastaranja tožničine odškodninske terjatve. Prvi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Na podlagi 279. člena ZIZ ima dolžnik pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena. Pogoj za nastanek pravice do povračila škode je torej neutemeljena začasna odredba. Preden se izkaže, da je bila izdana začasna odredba neutemeljena, dolžnik nima pravice od upnika zahtevati povračila škode in torej tudi nima odškodninske terjatve. Odškodninsko terjatev in s tem tudi možnost, da jo izterja, pridobi šele z dnem, ko je seznanjen s pravnomočno odločitvijo o razveljavitvi izdane začasne odredbe. Zastaranje te odškodninske terjatve zato ni moglo začeti teči pred 25. 2. 2009, ko je tožeča stranka prejela sklep višjega sodišča z dne 12. 2. 2009, s katerim je le-to potrdilo odločitev prvostopnega sodišča o razveljavitvi začasne odredbe.

V zvezi s trajanjem začasne odredbe

10Prav ima pritožba, da je dilema o tem, ali je začasna odredba tožeči stranki preprečevala proizvodnjo in trženje zdravila Z. v času trinajstih mesecev (do pravnomočnosti), ali pa, kot trdi tožena stranka, le v času osmih mesecev (do odločitve o ugovoru), odvisna od razlage pravil ZIZ o ne-suspenzivnem učinku ugovora zoper sklep o izdani začasni odredbi oziroma pritožbe zoper sklep o razveljavitvi izdane začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da 9. člen ZIZ, ki to vprašanje ureja, ni dovolj jasen in da omogoča različne, med seboj nasprotujoče razlage. Pritožbenemu argumentu, da, če lahko sodišče prve stopnje izda začasno odredbo s takojšnjim učinkom, potem jo isto sodišče lahko na ugovor dolžnika tudi s takojšnjim učinkom razveljavi, je na prvi pogled tehten in razumen. Vendar pa je pravilo iz citirane zakonske določbe treba razlagati v luči namena, ciljev ter osnovnih načel izvršilnega postopka, kamor sodi tudi postopek zavarovanja. Izvršilni postopek za razliko od pravdnega postopka strankam tega postopka ne zagotavlja povsem enakovrednega in enakopravnega položaja. Konceptualno je izvršilni postopek zasnovan tako, da daje prednost upniku, saj je namenjen le temu, da se izvrši tisto, o čemer je bilo že pravnomočno razsojeno. Upnikov močnejši procesni položaj v postopku izvršbe in zavarovanja je varovan tudi s 9. členom ZIZ; njegov pomen je v tem, da se dolžniku ne dopusti, da bi z vlaganjem katerihkoli pravnih sredstev lahko preprečil ali izničil učinek že začete izvršbe oziroma zavarovanja (četudi praviloma pravna sredstva zadržijo poplačilo upnika). Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče sprejema takšno razlago določila 9. člena ZIZ, po kateri imajo takojšen nesuspenziven učinek odločitve sodišča o upnikovih predlogih (sklep o zavarovanju, sklep o izvršbi, sklep o dovolitvi novega izvršilnega sredstva), katerih takojšen učinek dolžnik z vložitvijo pravnih sredstev ne more preprečiti ali izničiti. Ti učinki in tudi učinki pretečih, pendentnih izvršilnih dejanj oziroma sredstev zavarovanja prenehajo šele s pravnomočno odločitvijo sodišča. Da sklep o ugovoru, s katerim sodišče razveljavi izdano začasno odredbo, nima takojšnega učinka, je razvidno tudi iz ustaljene sodne prakse; v vseh primerih, ko so z začasno odredbo odrejena takšna sredstva zavarovanja, ki se bodisi vpišejo v ustrezne registre (npr. prepoved prodaje nepremičnin v zemljiško knjigo) bodisi se naložijo tretjemu (npr. banki prepove izplačilo in prenos denarnih sredstev iz dolžnikovega računa), se prenehanje teh zavarovanj odredi šele po pravnomočnosti sklepa o ugovoru. Tudi iz objavljene sodne prakse (VSL I Cpg 1404/2013, VSK I Cp 892/2006) izhaja stališče, da se dolžnik z vložitvijo ugovora (in tudi z razveljavitvijo začasne odredbe na podlagi ugovora) še ne more izogniti učinkom začasne odredbe.

11Prav tako ni zanemarljiv položaj dolžnika v obdobju, ko je bil sklep o izdani začasni odredbi na podlagi njegovega ugovora sicer razveljavljen, vendar o razveljavitvi še ni bilo pravnomočno odločeno. Zmotno je pritožbeno razumevanje razlogov sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožnice, ki se je v tem obdobju vzdržala proizvodnje in trženja "prepovedanega" zdravila, bolj razumno, kot tožničino svobodno poslovno odločanje o koristih in tveganjih njenega ravnanja. Tožeča stranka je bila pri sprejemanju svojih poslovnih odločitev omejena zaradi izdane začasne odredbe, to je zaradi oblastvenega akta državnega organa, ki je nedvomno prisilno posegel v njej pravni in dejanski položaj. Načelo zakonitosti in pravne varnosti terja, da v situacijah, ko sodišče prisilno poseže v pravni in dejanski položaj subjekta tako, da mu bodisi naloži kakšno dejanje bodisi mu ga prepove, morajo biti naloženi ukrepi ne samo zelo jasni in razumljivi, pač pa mora biti zelo jasno tudi, koliko časa trajajo. Odgovor na vprašanje, ali je bilo tožeči stranki v obdobju od razveljavitve začasne odredbe do pravnomočne odločitve o razveljavitvi, popolnoma jasno, ali sme začeti z izvrševanjem dejanj, ki so ji bila z začasno odredbo prepovedana, je po mnenju pritožbenega sodišča negativen. Visečnost začasne odredbe je tožeči stranki preprečevala, da ravna v nasprotju s prepovedjo do pravnomočne odločitve o pritožbi. Ravnanje tožeče stranke torej, ki je do pravnomočne odločitve o ugovoru počakala s proizvodnjo in trženjem zdravila Z., ni bilo poslovno oportuno, pač pa se je takšno ravnanje od nje v skladu z zakonom pričakovalo. Odškodnina zaradi neutemeljene začasne odredbe po 279. členu ZIZ oškodovancu pripada do pravnomočne odločitve o njeni neutemeljenosti, zato je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Glede višine izgubljenega dobička

12Sodišče prve stopnje je za ugotovitev višine izgubljenega dobička izvedlo vse potrebne dokaze (zlasti s postavitvijo in zaslišanjem izvedenca) in je svojo odločitev tudi zelo izčrpno in argumentirano obrazložilo. Pritožba ponavlja razloge, s katerimi v postopku na prvi stopnji ni uspela in jih pritožbeno sodišče ocenjuje bodisi kot pavšalne in nepreizkusljive bodisi kot nebistvene. Pritožba si prizadeva uveljaviti dokazni standard 100 % gotovosti, ki se niti po zakonu niti po sodni praksi ne zahteva niti pri lažje dokazljivih dejstvih, kot je višina hipotetičnega izgubljenega dobička. Nasprotno, pritožbeno sodišče z ozirom na okoliščino, da je tožeča stranka svoje trditve in izračune izgubljenega dobička utemeljevala na resničnih in dejanskih podatkih svojega 13-mesečnega poslovanja, ocenjuje, da je v izpodbijani sodbi ugotovljen izgubljeni dobiček celo bistveno bližji gotovosti, kot je to običajno v pravdah zaradi izgubljenega dobička.

13Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu s specifikacijo.