VSL sklep III Ip 1005/2017

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrže, pritožbi zoper II. točko in III. točko izreka, kolikor se ta nanaša na dolžnika, pa se ugodi, sklep se v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo (I. točka izreka), v preostalem ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da iz potrdil ZZZS izhaja, da je bila upnica celotno sporno obdobje nezmožna za delo in je prejemala nadomestilo, ki ga je izplačeval ZZZS. S tem je terjatev ugasnila. Stališče sodišča, da je upnica upravičena do dvakratnega izplačila nadomestila plače za isto obdobje je v nasprotju s pravičnostjo, moralo in pravnim redom RS. Izvršilno sodišče ignorira razliko med nadomestilom plače in plačo. Iz izvršilnega naslova ne izhaja, da mora upnica prejeti bruto plačo v vrednosti 36. plačnega razreda. Upnica bi morala skladno s 36. členom Zakona o delovnih razmerjih delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, česar pa upnica ni storila. Upnica sama onemogoča dolžniku obračun nadomestila plače. Z izplačilom nadomestila plače s strani ZZZS je ugasnila dolžnikova obveznost. Sicer pa je dolžnik uveljavljal poračun terjatve dolžnice z izplačili ZZZS, zato ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, da dolžnik tega ni uveljavljal. Sodišči prve in druge stopnje tega odbitka nista priznali, ker po 1. 1. 2013 upnici nista priznali delovnega razmerja. To je bilo upnici priznano šele s sodbo VSRS. Upnica je pridobila protipravno premoženjsko korist vsaj v višini izplačil s strani ZZZS.

3Upnica je na pritožbo odgovorila po pooblaščencu. Navaja, da dolžnik sam priznava, da ni izpolnil obveznosti po sodbi. Dolžnik tekom delovnega spora ni zatrjeval, da je upnica prejemala nadomestilo v breme ZZZS, zato to ni bila stvar presoje v delovnem sporu. Sodišče pa je vezano na načelo stroge formalne legalitete. Logično je, da pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi upnica ni bila dolžna obveščati dolžnika o prejemanju nadomestil, sicer pa dolžnik teh podatkov za izpolnitev obveznosti niti ne potrebuje. Pri izterjavi nadomestila plače gre za specifično obliko odškodnine, zato mora biti delavčev položaj tak, kot če bi delal. Sicer pa se je upnica za nazaj odjavila iz zavarovanja ter nima priznane delovne dobe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba zoper I. točko izreka sklepa ni dovoljena, glede II. točke in III. točke izreka, kolikor se ta nanaša na dolžnika, pa je utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa. Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je tudi pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna. Omenjena odločitev pa je dolžniku v korist in zato zanj ne predstavlja neugodne odločitve. Glede na navedeno dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper navedeno odločitev, odsotnost pravnega interesa za pritožbo pa pomeni, da ta ni dovoljena (prvi in četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), zato je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.

6Glede odločitve v II. točki in III. točki izreka, kolikor se ta nanaša na dolžnika, je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ.

7Sodišče prve stopnje je ugovor v delu, v katerem mu v I. točki izreka sklepa ni delno ugodilo, zavrnilo na podlagi ugotovitve, da v sodbi Vrhovnega sodišča ni predvideno, da bi bil dolžnik prisojeno terjatev na plačilo nadomestila plače od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2016 upravičen zmanjšati zaradi bolniške odsotnosti upnice. To bi dolžnik lahko storil le, če bi bilo to določeno v izvršilnem naslovu. Dejstvo, da je bila upnica nezmožna za delo, je bilo znano že v času teka delovnega spora in bi ga dolžnik moral uveljavljati že v delovnem sporu. Plačila ZZZS ne morejo pomeniti plačila te terjatve. Prav tako bi moral dolžnik že v delovnem sporu uveljavljati, da terjatve ne more izvršiti, sicer pa podatkov o razlogih za zadržanost od dela dolžnik za izpolnitev obveznosti ne potrebuje. Ker je vsaka stranka delno uspela v postopku, je sodišče prve stopnje odločilo še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške.

8Sodišče prve stopnje je izrek izvršilnega naslova torej razlagalo tako, da mora dolžnik upnici izplačati plačo za 36. plačni razred. Vendar pa v obdobju od 1. 1. 2013 upnica pri dolžniku ni dejansko delala in v konkretnem primeru ne gre za izterjavo neizplačanih plač za opravljeno delo ter takšne terjatve upnica tudi nima priznane v izvršilnem naslovu. Po izvršilnem naslovu je namreč dolžnik upnico dolžan „ … pozvati na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plač, obračunanih za 36. plačni razred … “. Plača je po svoji naravi plačilo delavcu za dejansko opravljanje dela pri delodajalcu. Nadomestilo plače pa gre delavcu v drugih zakonsko določenih primerih, med drugim tudi, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca (primerjaj prvi odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Obveznost plačila nadomestila plače, ki jo v delovnih sporih delodajalcu naložijo sodišča, za obdobje, ko delavec ni delal zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po naravi stvari sodi med primere, ko delavec ni delal iz razlogov na strani delodajalca (tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-1004/11-16 z dne 8. 11. 2012). Izraz nadomestilo plače je treba razumeti v smislu reparacije (odškodnine), katere namen je v vzpostavitvi stanja, ki bi obstajalo, če delovno razmerje ne bi prenehalo. Gre torej za denarni zahtevek iz naslova pravic, ki so dospele v času, ko delavec ni delal.(1) Delavec je tako upravičen do vzpostavitve stanja, kot da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo (tako sodba in sklep VDSS Pdp 1479/2007 z dne 12. 6. 2008). Izraza „kot če bi delal“, ki se uporablja v sodni praksi, ni mogoče razumeti tako, da se v vseh primerih, tudi takšnih, ko je delavec nezmožen za delo zaradi zdravstvenih razlogov, nadomestilo prizna, kot če bi delavec dejansko delal, temveč ga je treba razumeti v smislu pravic, ki bi dejansko dospele, če bi bil dolžnik pri delodajalcu še vedno v delovnem razmerju.

9Izvršilni naslov dolžniku torej ne nalaga plačila plač, obračunanih za 36. plačni razred, temveč plačilo nadomestila plač za 36. plačni razred. Nadomestilo plače za 36. plačni razred bi se zneskovno lahko tudi v celoti ujemalo z višino plače za 36. plačni razred, vendar pa v danem primeru dolžnik zatrjuje, upnica pa ne zanika, da je bila v spornem obdobju nezmožna za delo, kar pa na višino nadomestila vsekakor lahko vpliva. Ker je bila upnica nezmožna za delo, vzpostavitev prejšnjega stanja v konkretnem primeru pomeni, da je upnica upravičena do takšnega morebitnega zneska odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot če bi bila v danem obdobju pri dolžniku zaposlena (v delovnem razmerju), vendar zadržana z dela zaradi bolezni, zmanjšanega za že prejeto nadomestilo zaradi bolniške odsotnosti. Drugačna razlaga izreka izvršilnega naslova bi bila v nasprotju z namenom instituta reparacije - nadomestila plače. Izrek izvršilnega naslova je opisne narave (ne glede na to, da višino nadomestila veže na 36. plačni razred – tudi višina bolniškega nadomestila je vezana na plačni razred, v katerega je delavec uvrščen) ter tako nujno podvržen razlagi.(2) Zato v danem primeru ne gre za vprašanje prekluzije glede uveljavljanja upničine nezmožnosti za delo ali priznavanje izplačil s strani ZZZS kot delno plačilo izterjavane terjatve (nadomestilo je sicer izplačeval ZZZS, vendar bi ga izplačeval tudi v primeru, če bi bila upnica pri dolžniku zaposlena(3)), temveč za ugotavljanje dejanskega obsega upničinega upravičenja, t.j. dejanske višine odškodnine za nezakonito odpoved delovnega razmerja. Ta pa je, kot poudarja dolžnik, v primeru, da upnica ni bila zmožna za delo, odvisna ne le od plačnega razreda, temveč tudi od razloga nezmožnosti za delo in izplačil, ki jih je upnica prejela kot nadomestilo za bolniško odsotnost. Le na tak način bo upnici pokrita škoda, ki ji je tudi dejansko nastala, dolžan pa jo je povrniti dolžnik kot povzročitelj in dolžnik po izvršilnem naslovu, ki iz tega razloga tudi ne bo upravičen do refundacije s strani ZZZS.

10Glede na vse navedeno je pritožba dolžnika zoper II. točko in III. točko izreka, kolikor se ta nanaša nanj, utemeljena. Ker sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo narave sodne odločbe, ki je predmet izvršitve, zgoraj navedenih dejstev ni ugotavljalo, višje sodišče pa jih ne more ugotavljati kot prvo. Pritožbi je višje sodišče zato ugodilo tako, da je sklep v II. točki in III. točki izreka, kolikor se ta nanaša na dolžnika, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kot napačno se glede na vse navedeno izkaže stališče, da upnica potrebnih podatkov ni dolžna predložiti, sodišče prve stopnje pa bo po potrebi višino nadomestila plače lahko ugotavljalo tudi z izvedencem finančne stroke, kar je v ugovoru predlagal dolžnik.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

-------------

Op. št. (1): Tanja Pirnat, Izvršljivost sodnih odločb v individualnih delovnih sporih, Podjetje in delo, 2009, št. 5, stran 969 in nasl.

Op. št. (2): O razlagi izrekov sodb, izdanih v delovnih sporih, glej tudi že citirano določbo Ustavnega sodišča.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VSRS VIII Ips 403/2007.