VSL sodba II Kp 12186/2013

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen pet mesecev zapora, preizkusno dobo tri leta in posebni pogoj, da oškodovancu povrne škodo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi upravičeno izreklo oprostilno sodbo. Siceršnjo pravilno odločitev pa je utemeljilo z napačnimi razlogi, saj je oprostilno sodbo potrebno izreči že na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, torej iz razloga, ker dejanje, ki se obtoženemu očita, ni kaznivo že po samem zakonu. Za takšno situacijo gre, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali v primerih, ko zakonski znaki pri opisu izvršitvenega ravnanja obtoženca niso konkretizirani. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo, ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti, pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Izvršitveno dejanje se lahko stori ob sklepanju posla ali pa ob njegovem izvajanju. Izvršitveno dejanje predstavlja preslepitev z lažnivim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da tega ne bo oziroma ne bo mogel storiti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah. Ta zmota je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Prikrivanje dejanskih okoliščin pa pomeni, da storilec drugi osebi ne pojasni določenih okoliščin, čeprav jih je bil zavezan glede na pravno razmerje med njima, ali glede na ustvarjeno medsebojno razmerje, ki pri takšnem pravnem poslovanju predvideva takšno pojasnilo.

5V predmetni zadevi opis kaznivega dejanja v izreku sodbe ne konkretizira abstraktnega zakonskega znaka preslepitve drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ter s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Abstraktni zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja konkretizirani, pri tem pa ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja. Iz konkretnega dela opisa izhaja le, da je obtoženi kot direktor družbe X. dne 27. 12. 2006 z oškodovancem sklenil pogodbo, kljub zavezi v 3. členu pogodbe pa ni poskrbel za vpis kupca (oškodovanca) v zemljiško knjigo kot lastnika kletnega prostora št. 121, čeprav je družba X. zanj prejela kupnino, ampak je dne 7. 12. 2009 isto klet sam kupil od družbe X. kot direktor družbe Y. in navedeni družbi tako omogočil, da se je v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica kleti, in si tako na škodo oškodovanca pridobila klet v vrednosti najmanj 7.698,40 EUR.

6Zgolj dejstvo, da obtoženec ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo ter da je kasneje isto klet sam kupil, pomeni kršitev civilnopravne obveznosti (kar nenazadnje pravilno ugotavlja v razlogih izpodbijane sodbe tudi sodišče prve stopnje), ne predstavlja pa konkretizacije objektivnih in subjektivnih znakov obtoženemu očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja namreč ni razvidno, katere dejanske okoliščine naj bi obtoženi lažno prikazoval ali jih prikrival ter na ta način preslepil oškodovanca, da bodo obveznosti izpolnjene.

7Glede na navedeno bi bilo obtoženca potrebno oprostiti obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP in ne na podlagi 3. točke citirane zakonske določbe, kot je to naredilo prvostopenjsko sodišče. Vendar, ker niti procesni zakon niti poenotena sodna praksa ne zahtevata, da bi bilo v izreku sodbe potrebno navajati razlog za oprostitev (četrti odstavek 364. člena ZKP), ni bilo treba posegati v izrek izpodbijane sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče obtoženega oprostilo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč navkljub dejstvu, da je obtoženca oprostilo iz napačnega razloga, pravilna.

8Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri čemer se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb pritožnice, ki so ob upoštevanju uradoma sprejete odločitve postale brezpredmetne, ni opredeljevalo.