VSL sodba VI Kp 42175/2014

I. Pritožba zagovornice obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu zanj izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornice postavljene obtožencu v okviru brezplačne pravne pomoči bremenijo proračun. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovancu C. C. premoženjskopravni zahtevek v višini 1.500,00 EUR. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo znesek 500,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem na škodo B. B. doseženi premoženjski koristi, kar se mu dovoli plačati v 10-tih zaporednih mesečnih obrokih po 50,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve kazenskega in procesnega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP. Zagovornica s pritožbenimi navedbami, s katerimi zatrjuje, da obtožencu ni dokazano kaznivo dejanje, ker pri kaznivem dejanju storjenem od 19.6.2014 do 23.6.2014 na kraju kaznivega dejanja ni bilo najdenih in odvzetih bioloških sledi na vratih skladišča, ampak šele kasneje ob ogledu drugega kaznivega dejanja storjenega 27.6.2014, uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavani kazenski zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, zato je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, ki določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki 370. člena ZKP, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Zagovornica zatrjuje, da institut priznanja krivde po obtožbi v skladu z ZKP omogoča poenostavljen postopek ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev, da pa ne izključuje vsakršne kontrole glede sodišča obstoja očitanega kaznivega dejanja in da bi bilo potrebno opraviti materialnopravno presojo, česar pa sodišče ni storilo. Predobravnavni narok je bil opravljen 2.2.2017 v navzočnosti vseh strank in obtoženčeve zagovornice po tožilčevi predstavitvi obtožnice in na vprašanje predsednice senata, ali je obtoženec razumel obtožbo, je ta odgovoril, da jo je razumel. Predsednica senata je nato obtoženca poučila o vseh njegovih pravicah in posledicah priznanja krivde ali nepriznanja krivde in je obtoženec izjavil, da je tudi vsa ta opozorila razumel. Nato je obtoženec izjavil, da krivdo po obtožbi priznava, predsednica senata pa je po presoji pogojev iz prvega odstavka 285. c člena ZKP s sklepom odločila, da obtoženčevo priznanje sprejme. Navedeni zapis v zapisniku o glavni obravnavi potrjuje, da je predsednica senata presodila, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbeno trditvijo, da sodišče ni opravilo nobene presoje pogojev za sprejem priznanja krivde po obtožbi.

6Obtoženec je priznal krivdo po obtožbi in s tem, da je storil kaznivo dejanje vlomne tatvine v času od 19.6.2014 od 12.00 ure do 23.6.2014 do 11.00 ure v ... tako, da je z vlomom v skladiščni prostor ob avtopralnici prišel v zaprto stavbo in si tam protipravno prilastil 4 aluminijasta platišča z nameščenimi pnevmatikami v vrednosti 1.500,00 EUR na škodo oškodovanca C. C. ter 4 platišča za vozilo s pnevmatikami v skupni vrednosti 500,00 EUR na škodo oškodovanca B. B. Prvi oškodovanec C. C. je v tem kazenskem postopku priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini 1.500,00 EUR in obtoženec je na predobravnavnem naroku izjavil, da ta premoženjskopravni zahtevek tega oškodovanca priznava. Oškodovani B. B. premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljal, ker pa je obtoženec krivdo po obtožbi priznal, je s tem priznal tudi oškodovanje tega oškodovanca v višini 500,00 EUR kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Ker nihče ne sme biti okoriščen s kaznivim dejanjem, je sodišče prve stopnje pravilno skladno z določbo drugega odstavka 75. člena KZ-1 obtožencu naložilo v plačilo znesek 500,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi na škodo oškodovanca B. B.

7Glede na vse navedeno, ko je torej sodišče s sodbo odločilo le o premoženjskopravnem zahtevku enega oškodovanca in obtožencu naložilo v plačilo znesek, ki ustreza premoženjskopravni koristi na škodo drugega oškodovanca, je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno razsodilo o obeh premoženjskopravnih zahtevkih, da sodišče ni ugotovilo lastnosti, starosti predmetov in drugih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko preizkusilo zahtevka, da je bil le za del zahtevka predložen račun, da premoženjskopravna zahtevka nista izkazana in da je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek le po temelju ne pa po višini. Ne samo, da so te trditve v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz kazenskega spisa, iz zapisnika o predobravnavnem naroku ter iz razlogov sodbe, so tudi napačne in nekonkretizirane ter pavšalne. Dejstvo je, da je oškodovanec C. C. v tem kazenskem postopku priglasil škodo za odtujene predmete, sodišču predložil predračun in povedal, da je oškodovan za 1.500,00 EUR, obtoženec pa je krivdo po obtožbi priznal v celoti in s tem tudi to višino škode, priznal pa je tudi premoženjskopravni zahtevek tega oškodovanca na predobravnavnem naroku. Drugi oškodovanec B. B. premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil, zato so pritožbene trditve o nedokazanosti zahtevka po temelju in višini v zvezi s tem oškodovancem neutemeljene.

8Zagovornica pavšalno izpodbija odločbo o kazni in trdi, da sodišče pri odmeri ni upoštevalo nobenih olajševalnih okoliščin, kar ne drži. Izrecno je sodišče kot olajševalne okoliščine upoštevalo obtoženčevo priznanje krivde, njegovo mladost, starševstvo in primerno obnašanje v Zavodu za prestajanje kazni zapora ter vključitev v program opismenjevanja, ki se ga redno udeležuje. Je pa utemeljeno sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine upoštevalo, da je obtoženec specialni povratnik, že večkrat obsojen tudi za istovrstna kazniva dejanja, to je velike tatvine in tatvine, pa tudi prikrivanja in goljufije, torej za premoženjske delikte. Sklepalo je, da je obtoženec vztrajen povratnik, da nima nobenega odnosa do tuje lastnine in da ga do sedaj izrečene kazenske sankcije niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj. Pri odmeri kazni je utemeljeno upoštevalo tudi obnašanje obtoženca po storitvi kaznivega dejanja, ko je bil še večkrat pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja, zato je ocenilo, da ni podana pozitivna prognoza obtoženčevega bodočega ravnanja, torej ni pogojev za izrek pogojne obsodbe. Tožilec je na predobravnavnem naroku predlagal izrek kazni osem mesecev zapora, sodišče pa je izreklo sedem mesecev zapora, kar pomeni, da so nedvomno pri odmeri kazni prišle do izraza tudi olajševalne okoliščine. Izrečeno kazensko sankcijo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično in zakonito, zato vanjo ni posegalo.

9Sodišču so bile obtoženčeve osebne in premoženjske ter socialne razmere znane, vendar to ne more vplivati na spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, saj ga je obtoženec priznal na predobravnavnem naroku, zato je sodišče prve stopnje oškodovancu utemeljeno prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo v plačilo obtožencu. Obtoženčeve slabše premoženjske razmere so se odrazile tudi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, saj je sodišče omogočilo obtožencu plačilo odvzete premoženjske koristi v desetih mesečnih obrokih po 50,00 EUR. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da bo to obveznost zmogel izpolniti, saj je bil za ta znesek obogaten, poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec štiri platišča last oškodovanca B. B. prodal naprej in je bil ponovno okoriščen iz tega naslova. Zato pritožbeno sodišče ni sprejelo pritožbene trditve, da premoženjskopravnih zahtevkov obtoženec ne bo sposoben poravnati, ker je na prestajanju zaporne kazni, brez dohodkov in premoženja. Zagovornica ne upošteva, da je obtožencu bila izrečena krajša prostostna kazen, ter da je bil s kaznivim dejanjem okoriščen, kar je obtoženec priznal in zato mora vrniti to korist, ker je ne sme obdržati skladno z določbo 75. člena KZ-1.

10Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer in dejstva, da je na prestajanju kazni, je pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, skladno z določbo prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.